single
[2]
124133

Kakšna bo cena Agnellijevega prezira?

Avtor: Nejc Mravlja
22. 4. 2021, 09.25

Andrea Agnelli je s prevzemom ene vodilnih vlog v (vsaj v prvem valu) hitro zatrtem in klavrno propadlem projektu evropske Superlige nepovratno umazal podobo kluba, ki se je še pred petimi leti lahko pohvalil z rastočim poslovnim modelom, s katerim je stara dama iz svojega obnovljenega jedra izvrgla še zadnje demone slovite afere Calciopoli. Izbira, ki ne spominja na nič drugega kot na izdajo za institucijo, katere vodstvena struktura iz leta v leto briše z nemalo truda na tak ali drugačen način pridobljene identitetne posebnosti.

Andrea Agnelli je bil pripravljen. V kraljestvu skrivnih pogovorov, gospodarjev prišepetovanj, tajnih zasedanj in zamaskiranih izdajalcev je manjkal mož, ki bi poprijel za žezlo, in osebnost, ki bi brez nelagodja nosila trnovo krono. Agnelli se ni odpovedal vlogi grešnega kozla. Projekt Superliga je potreboval (vsaj) enega, ki bi zablestel na naslovnicah. Nekoga, ki bi po besedah Agnellijevega madridskega pajdaša in druge nespregledljive figure propadle evropske športne revolucije Florentina Péreza »rešil nogomet«. Ko potegnemo črto, ugotovimo, da Agnelli ni rešil ničesar. Še manj to velja za njegov Juventus, klub, ki ga je 45-letnik povzdignil v neslutene višave, nato pa ga v obdobju zgolj ene olimpijade metodično zmaličil.

Krvaveča starka

Med leti 2010 in 2017 je predsednik Juventusa v kratkem obdobju prevetril rekorderja po številu osvojenih scudettov in po škandalu Calciopoli otopelo sredino z uspešno poslovno-kadrovsko gimnastiko vrnil na domači nogometni prestol in s strumnim korakom ponovno stopil v širši evropski žogobrcarski vrh. Agnellijevi Bianconeri so izpolnili vse temeljne postulate evolutivne vizije. Člansko moštvo, ki bo temeljilo na jedru italijanskih nogometašev? Kljukica. Jeklena obramba in taktična dovršenost, ki bi med konkurenti sprožali zavist in spoštovanje? Kljukica. Premišljeno obnašanje na prestopni tržnici s priznanim prebrisanim usmerjevalcem Beppejem Marotto? Beli dres s prepoznavnimi črnimi progami? Izkušeni igralci s čvrstimi osebnostmi? Brezhibna prevlada v domači nogometni krajini? Vznemirljive evropske pustolovščine, dve sta zaznamovala finalna nastopa v Ligi prvakov? Da, da, da, da in še enkrat da. Vse to je (bil) Juventus Andree Agnellija. Juve, ki je spominjal na Juve. Vse do dne, ko se je njegov prvi mož odločil, da to ni več dovolj. Agnelli je hotel klub dvigniti v ospredje, ob bok angleškim finančnim mastodontom, Barceloni, madridskemu Realu. Resnica je nekoliko drugačna. Štiri leta po zadnjem preboju v finale lige vseh lig, ko so se skoraj dotaknili prestižne evropske srebrnine, so belo-črni od nje oddaljeni malo morje.

Juventus je v primerjavi z zadnjim zlatim obdobjem postal povsem neprepoznaven. Tako zelo, da se je njegova uprava odločila prerezati popkovino z bazo (Serie A) in prevzeti pilotiranje novo nastalega zaprtega tekmovanja. Juventus je obrnil hrbet domačemu prvenstvu, državnemu zakladu, s pomočjo katerega je zgradil velik del svojega ugleda in masovne slave, ki jo je AC Milan plemenitil z osvajanjem mednarodnih naslovov in si z njim bogatil pedigre. Zgodovina piemontskega kluba nikakor ni povsem bela, a so pretekli škandali skozi čas postali bolj ali manj pozabljene črne zgodbe, lagodno pometene pod razkošno preprogo davne preteklosti. Sramotno rovarjenje, ki so ga, kot je razkril Calciopoli, spretni spletkarji na vse pretege umikali stran od soja žarometov. Drugače je s Superligo, ki v osnovi ni bila mišljena, da bo ostala podtalna dejavnost, so pa jo Agnelli, Pérez in druščina nameravali na zanje po Linhartovo ta veseli dan z vso pravno legitimnostjo in moralno-športnim prepričanjem v evolucijo najpriljubljenejše športne panoge, ki se za zdaj še oprijema vsaj nominalne enakopravnosti, povesti na novo razvojno pot.

»Politično gledano smo bili zatrti …«

Še slabše, Agnelli je v novo iniciativo z debelimi črkami vtisnil ime Juventus. Klub, ki je v njegovem obdobju predsednikovanja zamenjal logotip, se nekaj časa na dresih predstavljal brez ikoničnih črnih prog in institucija, ki jo je Agnelli finančno in športno oklestil, nazoren primer je za mnoge nespameten nakup Cristiana Ronalda. Klub, ki mu njegov trener Andrea Pirlo, nekoč nogometni profesor na zelenicah, z izjavami, da je »Superliga vizija prihodnosti«, čeprav jo je njegov trenerski kolega Pep Guardiola javno označil za odmik od športa, kjer uspeh v ničemer ne sme in ne more biti apriori zagotovljen, omejuje pogled. Juventus je pod Agnellijevim žezlom za marsikoga nosilec projekta Superliga, iniciative, ki jo je prvi mož stare dame zasnoval brez posvetovanja z zvestimi tifozi. Eden od njih je včeraj na priljubljenem družabnem omrežju zapisal: »Nekoč smo imeli ekipo. Pravi klub. Predsednika, ki je Juventus nosil v krvi in niti v nočnih morah ni verjel v uresničitev lige, ki si jih po mili volji ustvariš v video igrah. Politično gledano se navijači upravičeno počutimo zatrte.«

Če si ogledamo nedavne Agnellijeve izjave, bi odmevu ulice zlahka pritrdili. Sin Umberta Agnellija in nečak Giannija Agnellija je za včerajšnjo izdajo La Repubblice še pred uradnim nenadnim zlomom Superlige izpostavil, da »bo to, kar si prizadevamo organizirati, nekoč najlepše tekmovanje na svetu. Naši najmlajši norijo za največjimi dogodki. Ustvariti ligo, ki bo uresničila tisto, kar že obstaja na digitalnih platformah – FIFA in Pro Evolution Soccer –, pomeni, da se jim želimo približati in jih odvrniti od vsebin tipa Fortnite ali Call Of Duty, ki jemljeta njihovo središčno zanimanje. Nogomet je bistveno več kot le igra, je močna gospodarska panoga, ki nujno potrebuje stabilnost.« Potemtakem sploh obstajajo alternative? Jih gre iskati (in najti) v znižanju plač in provizij agentom, TV pravic, odškodnin ob prestopih nogometašev in prihodkov od pokroviteljev? Mar ni neugodna pandem(on)ično-gospodarska situacija nogometa in nogometašev približala navijačem, okolju in ne nazadnje družbi, od katere so se žal oddaljili? Andree Agnellija tovrstne ideje ne zadevajo in še manj zanimajo. Bistveno bolj od »reševanja« nogometa je odločen »rešiti« nogometne milijone. Vse več je tistih, ki upravičeno dvomijo v njegovo zmožnost in opolnomočenost upravljanja z Juventusom. Ta je pod njegovim dirigiranjem zabredel v slepo ulico.

 

Foto: Guliver/Getty Images

 

Zadnje video vsebine

1

Gajser ekskluzivno za Šport TV: ”Občutek, ko imaš svojo progo, je fenomenalen” (VIDEO)...Več

2

Med množico Francozov po derbiju Ligue 1 pretep dveh italijanskih reprezentantov (VIDEO)...Več

3

Po enajstih letih črno-modra navijaška norija na ulicah Milana (VIDEO)...Več

Najbolj brano ta mesec

1

“Inter do naslova? Seveda, če pa so pripeljali mene”...Več

2

Andrea, kaj ti je bilo tega treba?...Več

3

Marotta provocira Juventine: Komaj čakam, da pridem v Torino kot prvak...Več