Avtor: Marko Premrl
29. 9. 2018, 12.02
Nazadnje je predsedniku ljubljanske Olimpije Milanu Mandariću pri kadrovskih odločitvah svetoval nekdanji slovenski reprezentant Mladen Rudonja, v vlogi neformalnega športnega direktorja. Pred Komljenovićem je uradno funkcijo športnega direktorja v edinem prvoligašu iz prestolnice opravljal Ranko Stojić, ki je bil od novembra leta 2015 do konca marca 2015, s prekinitvami, v vlogi športnega direktorja Olimpije dvakrat, obakrat pod Mandarićem. Leta 2016 je vmes, od junija do novembra, to funkcijo opravljal tudi Nenad Protega.
“Da, selim se v Olimpijo. Podpisali smo triletno pogodbo. Zadolžen bom za celoten športni ustroj kluba, tudi za mladinski pogon. In sprva se bom lotil urejanja prav tega, temu bom namenil največ energije. Presrečen sem zaradi priložnosti, ki sem jo dobil. Milan Mandarić pa je tako ali tako eden od razlogov, zakaj sem sploh začel razmišljati o opravljanju tega poklica. Zame je to velika stvar, velika priložnost. Gre za drugačen posel, doslej sem bil v drugih vlogah. A verjamem, da bom uspešen,” je po podpisu pogodbe z aktualnim slovenskim pokalnim in državnim prvakom dejal nekdanji hrvaški nogometaš.
Na hrvaški klubski sceni je med drugim igral za Dinamo in Rijeko, za katero je zabil 30 golov in mu je tamkajšnja Armada dala vzdevek reški Caniggia. V tujini pa je igral za Schalke, Genk in Harelbeke ter na koncu, leta 2000, še za Pohang Steelers iz Južne Koreje. Po koncu kariere je začel delati kot trener in je diplomiral na nogometni akademiji Hrvaške nogometne zveze v letniku skupaj s Slavenom Bilićem in Robertom Jarnijem ter ima profesionalni licenci Uefe in Fife, je možno prebrati na wikipediji.
Vodil je nižjeligaša Trešnjevko in Lekenik, Dinamov podmladek, pol leta je bil tudi pomočnik Zvonimirja Solda pri Dinamu, s katerim je leta 2008 osvojil hrvaški pokal in prvenstvo, a se nato s Soldom po osvojeni dvojni kroni tudi poslovil z Dinamove klopi.
V zgodovino hrvaškega nogometa se je vpisal kot strelec prvega gola za Hrvaško na gostovanjih. Kot nogometaš je leta 1991 zaigral na prijateljski tekmi s Slovenijo ter bil v Murski Soboti mož odločitve. Kot rezervist, na teren je prišel po polčasu, je zabil edini gol. To je bil tudi njegov edini uradni nastop v dresu hrvaške reprezentance.
V hrvaškem tisku je mogoče prebrati še nekaj zanimivosti o Komljenoviću, kot lastniku kava bara z istim imenom pri zagrebški Ekonomski fakulteti, bil je poročna priča Zvonimirju Bobanu, kot prvega pomočnika si ga je, ko je bil glavni trener beograjske Crvene zvezde, zaželel Robert Prosinečki, a v Beograd ni odpotoval, ker so se imenovanju Hrvata uprli navijači beograjskega kluba Delije.
Srbski navijači so sicer takrat pozabili, da je prav Komljenović aprila 1990 na Kantridi v dresu Rijeke, kot posojen igralec Dinama, na tekmi proti Dinamu zabil odločilni gol (1:1) ter nato še enajstmetrovko, na podlagi česar je Crvena zvezda na lestvici prehitela Dinamo in si zagotovila naslov jugoslovanskega prvaka, s čimer si je tlakovala pot za zgodovinski premierni naslov evropskega klubskega prvaka.
Foto: Sportida.com
VIR:STA
