Avtor: Nejc Mravlja
11. 9. 2018, 10.38
Premagal konkurenco
Krovna italijanska nogometna zveza (orig. FIGC) je v prvih mesecih novega leta mrzlično iskala novega kandidata, ki bo Modre povlekel iz brezna bržčas največje generacijske krize v zgodovini. Podkomisar omenjenega organa, Alessandro »Billy« Costacurta, je javno naznanil, da bo ime izbranca znano najkasneje do 20. maja. Mancini je bil ob Carlu Ancelottiju (ki je po premisleku zavrnil ponudbo) med najbolj vročimi kandidati za mamljivo funkcijo. Prvi je kot igralec v razmerju do reprezentance gojil tako pozitivna čustva kot tista bolj grenka, medtem ko je v vlogi trenerja hlepel po zvenečem izzivu. V zadnji sezoni je z Zenitom precej trpel, se s klubom moral prebijati skozi kvalifikacije v evropsko ligo in v zahtevni konkurenci rusko prvenstvo zavoljo skromne spomladanske forme sklenil s petim mestom. “S tem, ko se je odpovedal bogati ponudbi Zenita o večletnem podaljšanju sodelovanja, je dokazal, da se želi preizkusiti v selektorski vlogi. Zaveda se, da položaj reprezentance ni enostaven. Menimo, da premore vse potrebne odlike, da ekipo dvigne in je posledično za nas edina prava izbira.”Odločne besede Giovannija Malagòja, predsednika italijanskega olimpijskega komiteja, ki ima močan vpliv na delovanje zveze, je dopolnil njen komisar, Roberto Fabbricini: “Njegovi entuziazem, volja in odločnost so ključni dejavniki, ki so nas prepričali.”
Dall’Ara – kraj začetkov
Prva uradna tekma na prizorišču, od koder vse izvira. Mancini je svojo selektorsko zgodbo pričel s petkovim obiskom stadiona Renato Dall’Ara v Bologni, kamor se je preselil kot trinajstletni fantič in tri leta zatem odigral prvo tekmo v profesionalni konkurenci: 6. septembra 1981 pokalni dvoboj z Reggino. Teden zatem je odkril prvoligaško raven, prav tako na Dall’Ari proti Cagliariju (1-1). Krstno člansko sezono je sklenil v stilu: 9 golov na 30 tekmah. Premalo, da bi preprečil prvi sestop rdeče-modrih iz varnega zavetja elite v pekel druge lige. Okoliščino je izkoristila Sampdoria, ki je obetavno »desetko« privabila za 4 milijone lir. Sledilo je petnajstletno obdobje v Genovi, eno najbolj bleščečih v zgodovini kluba: prvenstvena krona spomladi 1991, štirje domači pokalni naslovi, pokal pokalnih zmagovalcev 1990 in finale pokala prvakov 1992.
Tudi v članski reprezentanci je na domačih tleh prvič zaigral v Bologni, 8. oktobra 1986, proti Grčiji (»Roby« je v 73. minuti zamenjal Altobellija, že pred tem je Modrim zmago z 2-0 z dvema goloma priigral Bergomi), kar je bil njegov tretji nastop po premiernem vpoklicu in dveh tekmah dve leti poprej na severnoameriški turneji.
Vroč sprejem
Minuli petek je proti Poljski zasedel sedež vodje stroke na obrabljenem, a šarmantnem stadionu, ki nosi ime po enem najslovitejših predsednikov rdeče-modrega kluba. Popolno ukrojena obleka, bleščeči čevlji, urejena pričeska. 53-letnik je maja po 17 letih treniranja doma (Fiorentina, Lazio, Inter) in v tujini (Manchester City, Galatasaray, Zenit) postal vodja gašenja še vročega reprezentančnega pogorišča, nastalega po novembrski apokalipsi s švedskim pridihom. Spomladi, ko je večina selektorskih kolegov s svojimi izbranci kovala načrte za karseda uspešno »rusko« poletje, je odprl novo poglavje kariere s tremi prijateljskimi preizkusi: zmaga nad Savdsko Arabijo (2-1), poraz v Franciji (1-3) in remi s še enim odsotnim tekmecem z zadnjega svetovnega prvenstva, Nizozemsko (1-1).
Obračun s Poljsko, avtorico spregledljivega vtisa na mundialu, je oznanil pričetek resnega dela. Uvod poti v novoustanovljeni ligi narodov je slovita Gazzetta naslovila z izrazom »Mancitalia«: v desetih dneh spoznati in preizkusiti 31 kandidatov, prvič brez prisotnih osvajalcev svetovne krone leta 2006. “Moja prva tekma na čelu reprezentance na tem stadionu sproža številne posebne občutke,” je priznal na predvečer tekme in se v nadaljevanju zahvalil Marinu Peraniju in Tarcisiu Burgnichu, trenerjema, ki sta mu omogočila ognjeni krst med člani: “… (sta) zelo pomembni osebi v mojem življenju. Nadvse si želim znova začutiti toplino bolonjskih tifozov.” Občinstvo se ni izneverilo, še posebej znamenita »Curva Bulgarellì«, ki med predstavitvijo udarnih enajsteric ni skoparila z glasnostjo.
Nov selektor je obljubil potrpežljivo »novogradnjo«, ki temelji na »napadalni igri od prve do zadnje minute, prepojeni s tveganjem«. Postavitev 1-4-3-3, osnovano na triu osrednjih vezistov Gagliardini-Jorginho-Pellegrini, je v konici napada dopolnjeval Mario Balotelli. Izbire, ki se niso povsem obnesle. Po koncu prvega polčasa je Pellegrinija zamenjal Bonaventura, z namenom dodati ščepca ustvarjalnosti in drznosti ekipi, ki je zaostajala z 0-1. Podoben vzgib je sprožil (pozen?) vstop Chiese v končnici. Igralec, ki v uvodu nove sezone naravnost blesti, je s svojimi neprestanimi prodori v globino izdatno poživil igro, v ekipo vnesel »sok« in nepredvidljivost, naposled je bil nad njim storjen še prekršek za izenačujočo enajstmetrovko.
Umirjenost serijsko
Če je novi poljski selektor Brzęczek nenehno mahal in krilil z rokami, se ukvarjal s sodnikom, vpil in kričal na izbrance, je Mancini ohranil svojo prepoznavno držo. Kdor ga je podrobneje opazoval, je zaznal mirnost, obvladljivost in samozavest. Odlike, ki jih želi prenesti na moštvo. Skoraj celo tekmo je stal s prekrižanima rokama na robu trenerskega prostora in le redko, s kretnjami ali besedami podelil kakšen nasvet. Od igralcev je najbolj intenzivno zahteval višji pritisk na tekmečevo zasedbo, ni zanemaril niti Super Maria in ga opomnil na nenehnost sprintov, iskanje praznega prostora in delovanje v korist ekipe. Pozna ga (pre)dobro, »na pamet«, saj je zdajšnji napadalec Nice prav pod taktirko »Robya« pri Interju napravil prve članske korake, pozneje pri Manchester Cityu pa pod Mancinijevim okriljem znova spomnil na svoj razkošen in (nikoli povsem) cvetoč talent.
Toda Balotellijeva nepripravljenost je terjala svoj davek. Zmedenemu in nepopolnemu klubskemu pripravljalnemu obdobju zaradi neuspelega prestopa v Marseille je sledila prepoved igranja na prvih treh tekmah, zato se je v aktiven pogon vrnil šele v začetku meseca na obračunu z Lyonom, edinem pred prvim reprezentančnim izzivom »Mancitalie«. V dvobojih z Bednarekom in Glikom je bil nemočen, za nameček pa je deloval neopazno (12 dotikov žoge in strel v dobri uri igre). Opotekajoč in počasen odhod iz igre je sklenil z ignoriranjem selektorja, kar je pričakovano sprožilo salve žvižgov, redki aplavzi so hitro izzveneli v prazno. Za primerjavo: nekaj minut zatem je igro zapustil Insigne v teku in s pozdravom selektorju. Problem odnosa, znova in znova …
Daleč od: »Super, Mario …«
Mancini je s ponovnim vpoklicem Balotelija in njegovo uvrstitvijo v začetno enajsterico prevzel nase veliko tveganje. S Super Mariem ni nič predvidljivo, obenem pa neposredna konkurenta za položaj klasičnega napadalca, Belotti in Immobile, za razliko od klubskih, le redko blestita na reprezentančnih izzivih, kar je Balotelli že večkrat potrdil (11 od 14 golov za »Azzure« je dosegel na preizkušnjah tekmovalnega značaja). Na petkovem, zanj 36. nastopu v dresu Modrih, pa pustil izrazito bled vtis in znova sprožil šopek razprav, v katerih je/bo središčna vloga kot zagovornika igralca in sebe pripadla Manciniju. Slednji je po tekmi navrgel: »Mario je čutil bolečine v stegnu, a trenutno potrebuje igralne minute. Nad njim nismo razočarani, bolj nas tare dejstvo, da nismo zmagali. Mario ima mednarodni ugled in mora čim prej priti v optimalno telesno kondicijo. Trenutno je pripravljen za dobrih 50 minut.«
Kaj storiti na prihajajoči tekmi s Portugalsko? Nova priložnost za Balotellija ali druga rešitev?
“Razmislili bomo, a nekaj ostaja neizpodbitno, zanimajo nas le tri točke.” Jorginhev zadetek z enajstmetrovke je Italijane rešil pred porazom. Vezista s številko 5 je za izvajalca izbrala stroka, kar je (potem, ko je vstal s klopi in z desnico pokazal pet iztegnjenih prstov) potrdil Insigne. Po zadnjem sodnikovem pisku je selektor najprej pozdravil svoj alter ego, se pridružil igralcem v zahvali občinstvu, ki mu je po izjavi za italijansko nacionalno TV navdušeno ploskalo. Nedvomno si je želel lepšo vrnitev na Dall’Aro …
Nova priložnost za popravo vtisa je prišla že sinoči. Mancini je obisk Portugalske pričel radikalno, v konkurenci za nastop je od prvotnih 31 ostalo 23 nogometašev, preostalim osmim, med njimi štirim, ki so pričeli tekmo s Poljsko (Zappacosta, Biraghi, Pellegrini, Balotelli), se je zahvalil za sodelovanje. Podoben ritem je nadaljevala izbira začetne postave, v kateri sta v primerjavi s tekmo proti Poljski tokrat pričela le Donnarumma in Jorginho. Mancini se je tokrat odločil preizkusiti različico 1-4-4-2 in v prvo postavo na desno stran obrambe uvrstil debitanta Manuela Lazzarija, ki je postal prvi igralec Spala z nastopom za Modre v zadnjih 66 letih. Če je prvi polčas še minil v znamenju ravnotežja moči, pa je v drugem docela prišla do izraza raznovrstnost aktualnih evropskih prvakov: tehnična prefinjenost Bernarda Silve, prodornost Brume in v končnici rezervista Gelsna Martinsa sta nadomestili odsotnost Cristiana Ronalda. Dve minuti po začetku drugega dela je na Apeninskem polotoku ne ravno čislani André Silva izpolnil obljubo, ki jo je v šali tik pred odmorom med polčasoma zaupal nekdanjemu soigralcu pri Milanu, Alessiu Romagnoliju: “Počakaj, kmalu vam ga bom dal.” Do uresničitve ni trajalo dolgo, le 168 sekund …
Že vtis Mancinijeve čete proti Poljski ni bil sijoč, sinoči še bolj bled, posebej to velja za napad, kjer se ne Immobile ne Zaza nista proslavila, le Chiesa (tokrat kot član začetne postave) je pustil nekoliko solidnejši vtis. Tekmečev par osrednjih branilcev Pepe-Dias je posledično užival v brezdelju. Povsem obratno velja za Donnarummo, ki je s štirimi mojstrskimi obrambami v veliki meri poskrbel za (zgolj) minimalno zmago domačinov. Burne odzive javnosti nazorno ponazarjajo naslovnice današnjih izdaj vodilnih domačih športnih časnikov: »Mah!«, »Italija se ni prebudila«, »Italija – neskončna mora«, »Venturin duh še kako živi« … Navzlic porazu je selektor v izjavi za italijansko nacionalno TV hišo ohranil pozitiven ton: “Ne preostane nam drugega, kot da mladim igralcem omogočimo rast. Zavedamo se, da hitro pridejo v težave in še niso zmožni kakovostno rešiti vseh zagonetnih situacij. Kritike bodo nanje vplivale konstruktivno, so še mladi in potrebno jim je stati ob strani. Ko bomo dodali še boljšo kondicijsko pripravljenost, bomo delovali bolj čvrsto. Poglavitna težava pa ostaja neučinkovitost v napadu.”
Pogled v prihodnost
Zdi se, kot da bi krovna nogometna zveza (FIGC) zanj izbirala stadione prihajajočih tekem. 10. oktobra sledi obračun z Ukrajino na stadionu Luigi Ferraris v Genovi, kjer je kot igralec dosegel mnoštvo golov. 17. novembra na milansko Meazzo, kjer je Mancini z Interjem potrdil 3 Scudette in dve pokalni lovoriki, prihaja Portugalska. Vendar vse našteto je preteklost, njegova preteklost. Renesanse ne prinaša tlesk prstov, evropski in svetovni vrh se za Modre trenutno zdita precej oddaljena. Rok Mancinijevega trajanja na klopi izbrane vrste in morebitno podaljšanje sodelovanja po evropskem prvenstvu 2020 bosta opredeljena z uspešnostjo (beri: z zmagami). Ne glede na solidno izhodišče (21. mesto na Fifini reprezentančni lestvici), pa skromna forma (ena zmaga na zadnjih devetih tekmah) trenutnih delodajalcev ne pušča ravnodušnih. Breme štirih zvezdic je sila zahtevno. Ga bo uspel nositi?
Foto: Šport TV
