single
[158,2]
141743

Nogometaši, klubi, reprezentanca … je miza še dovolj obložena za vse?

Avtor: Nejc Mravlja
11. 11. 2021, 09.00

Leandro Paredes in Lionel Messi sta se v začetku tedna vrnila v rodno Argentino, kjer se bo osvajalka letošnje Cope América pripravila na novembrski preizkušnji z Urugvajem in Brazilijo. Na prvi pogled nič presunljivega. Pa vendar sta člana francoskega Paris Saint-Germaina še minuli vikend zaradi uradno nezaceljenih poškodb (stegna in kolena) ostala zunaj moštva, ki je v Bordeauxu izbojevalo novo zmago (3-2). Razdvajajoča epizoda (v tem pogledu ne prva ne zadnja) je na dan ponovno privlekla vselej tlečo napetost na relaciji klub-reprezentanca in s tem povezano vprašanje prioritete. Kdo pravzaprav ima v rokah škarje in platno?

Ni posebej težko razumeti Léonardovega medijskega rohnenja. Ko športni direktor pariškega kluba ni zaposlen z javnim branjenjem trenerja Mauricia Pochettina pred novinarskimi puščicami, upre kopja proti muhasti (pre)moči državnih reprezentanc. Obe dejavnosti mu jemljeta ogromno energije in kvarno vplivata na ugled rastoče blagovne znamke. Poškodovana šestkratni dobitnik zlate žoge in njegov rojak Paredes, uradno trenutno prav tako nezmožen igranja za PSG, sta pred dnevi prejela vpoklic selektorja Lionela Scalonija za poslednji letošnji tekmi slovite Albiceleste.

»Nikakor se ne moremo strinjati s sodelovanjem poškodovanega igralca na reprezentančnih tekmah. Preprosto: ker še pripravljen in ker še ni v celoti okreval po poškodbi,« je 52-letni športni šef institucije iz mesta luči potarnal za nedeljsko izdajo vodilnega pariškega časnika. »Tega ne razumem. Tovrstne prigode si zaslužijo podrobnejšo obravnavo in pri tem bi z ustrezno spremembo pravilnika lahko ogromno storila Fifa.« Če je Messijev primer še kolikor toliko premostljiv – po zadnjih podatkih bo lahko zaigral na obeh tekmah –, Paredesov stoji na majavih tleh. Oktobrska poškodba levega kvadricepsa ga je za dober mesec oddaljila od igrišč, zato bi si PSG vsaj v njegovem primeru (če že ne v obeh) želel umirjene in popolne rehabilitacije v novembrskem reprezentančnem oknu, da bi z Argentincema v prvih bojnih vrstah napadel še zadnje prvenstvene in evropske točke v pisanem zaključku koledarskega leta. Skrb kluba je s tega stališča povsem sprejemljiva. Če se osredotočimo zgolj na zdravje nogometašev, pa bi se rezultat polemike hitro skrčil na podelitev vloge hudobneža nikomur drugemu kot Paris Saint-Germainu.

Najprej Fifa in potem ostalo

Pogled z malce širšega zornega kota odstrne pomembno tančico. Bistvo težave se skriva drugje. Mednarodna nogometna federacija je sestavila pravilnik (ki ga brani po dolgem in počez), s katerim v bistvenih potezah zagotavlja planetarnost najpopularnejše športne panoge, zadovoljuje regionalne konfederacije, ki na njenih kongresih glasujejo, izpolnjuje pričakovanja vlad, ki za njeno delovanje namenjajo finančna sredstva in, kar je najpomembneje, z vsem naštetim ohranja nepogrešljivost svojih tekmovanj, ki posledično z leitmotivom ”žoge kot multinacionalke” ostajajo bogato rentabilna. Gala vrhunci in turnirji, vpisani v zgodovinske knjige, preprosto ne morejo pobegniti iz spomina ali izgubiti izjemnega privilegija … Toliko slabše za ostale. Profesionalni klubi (v prvi vrsti evropski) na drugi strani to vse težje sprejemajo. Ne da bi jih kdo vprašal, se morajo pet do šestkrat na leto ukloniti višjemu cilju, ki zanje izgublja upravičenost. Še toliko bolj z vidika lastne razvojne strategije.

Seveda se tradicionalni (Real Madrid, Juventus, Bayern) in vzpenjajoči se (Chelsea, Manchester City) velikani zelo dobro zavedajo moči in pomena svetovnih prvenstev, kjer njihov član z uspešnim nastopanjem zmore podvojiti ali celo potrojiti tržno vrednost. Pri tem nikakor ne gre prezreti, da tudi klubom iz finančno manj prodornih sredin ob izstopajočih predstavah svojih članov v izbranih vrstah zraste ponos, a pri tistih največjih računica ni več ista. Vse bolj natrpan in pogosto nelogičen tekmovalni urnik bo kmalu zahteval resen razmislek in s strani klubov morda upravičeno sprožil veto. V mnogočem absurden predlog nekdaj dolgoletnega Arsenalovega managerja Arsèna Wengerja, da bi svetovno prvenstvo na vsaki dve leti vsaj delno rešilo težavo in poskrbelo za pravičnejšo razdelitev prisotnosti v reprezentancah, povečuje pritisk na vodstvo krovnega žogobrcarskega hegemona. Že zdaj je jasno, da se bo potencialna razprava sklenila drugače kot v drugih ekipnih športih, kot so ragbi, rokomet, hokej ali še bolj nazorno košarka, kjer ima zadnjo besedo omnipotentna NBA.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Leandro Paredes (@leoparedes20)

Oda radosti?

Na tem mestu bi si bilo povsem napačno zatiskati oči pred delovanjem Fifinih sivih eminenc (v prvi vrsti ciljam na tekoče pravne postopke o koruptivnem delovanju njenih vidnih članov), a je pravilnik krovne nogometne organizacije danes še zadnji nasip, ki zadržuje klubski hudournik. Ko bo poslednja bariera padla, bosta interes za mednarodna reprezentančna tekmovanja in njihova kakovost v domeni dobre volje klubskih veljakov, ki bodo v roke prejeli čarobno palico in tako odločali, katera tekma izbranih vrst bo dovolj pomembna, da bi na njej lahko v največji meri zasijal njihov varovanec. Z veščim računanjem med tveganji (poškodbe in utrujenost) in prednostmi (lovorika za krepitev igralčeve tržne vrednosti) bi klubi še dodatno škodili prihodnosti reprezentančnega nogometa. Bo klubski delodajalec svetovnim ikonam, na katerih počiva uspeh papirnatih Davidov (Jan Oblak s Slovenijo, Erling Haaland z Norveško, Alphonso Davies s Kanado, Henrik Mkhitaryan z Armenijo) v bitkah z Golijati, sploh še dovolil nastop v kvalifikacijah brez oprijemljivih motivov za nastop na velikem turnirju in brez ustrezne povratne ugodnosti (povrnitve ali dviga vložka)?

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Leo Messi (@leomessi)

Za zaključek se vrnimo k Messiju in Paredesu. Tokrat najbrž ne bi smela obrniti hrbta klubu. V prvi vrsti zaradi njiju samih … Pa vendar: ni za Messija bolje, da se v barvah domovine vrne na igrišče, kjer po dolgo pričakovani julijski brazilski pravljici še toliko bolj ponosno ljubkuje svojo nepogrešljivo partnerko – nogometno žogo? Argentinec je najsrečnejši na igrišču, še posebej takrat, ko mu nasproti stoji tekmec po meri. Že v torek ga čaka novo dejanje klasike s Seleçãom in njegovim zaščitnim znakom, klubskim soigralcem Neymarjem …

 

Foto: AP Photo/Michel Euler via Guliver

Vir: Twitter, Instagram

Zadnje video vsebine

1

Omić: Vrnil sem se v najlepšo dvorano (VIDEO)...Več

2

Neverjetna trojna obramba vratarja Regensburga! (VIDEO)...Več

3

VIDEO: Sporna enajstmetrovka za zmago Bayerna...Več

Najbolj brano ta mesec

1

VIDEO: Šimundža: Nisem nezamenljiv, v stilu mariborske šole si sam nalagam pritisk...Več

2

VIDEO: Šport TV, Olimpija in Mura v akciji “30 sekund ti lahko reši življenje”...Več

3

NAPOVED TEDNA: Začetek na ledu, konec v Celju...Več