Avtor: Žiga Ikič
6. 10. 2018, 18.46
Sredi sezone 2012/2013, točneje v 23. kolu takratnega hrvaškega prvenstva, je trenersko mesto Rijeke prevzel Matjaž Kek. 9. marca 2013 je na legendarni Kantridi Kek prvič vodil ekipi s Kvarnerja. Z 2:1 je premagal Inter iz Zaprešiča, a si takrat verjetno niti sam ni predstavljal do kam bo segel s (takrat) spečim velikanom iz nekdanje Jugoslavije. Nekje sočasno, ko je zgoraj podpisani začel s komentatorskim poslom in zatorej podrobneje spremljati hrvaško nogometno dogajanje, je Mariborčan vstopil v srca reških navijačev, zapustil pa jih ne bo nikoli.
274 tekem na klopi Rijeke, 201 v prvenstvu, 30 v pokalu, ena v Superpokalu, češnja na torti, pravzaprav pa bistvo vsega, pa je 36 tekem v Evropski ligi ter šest v sklopu Lige prvakov. Da ne omenim rekordno dolgega obdobja na istem delovnem emstu v hrvaškem prostoru in prvega, za zdaj edinega, naslova državnega prvaka za ekipo Rijeke. To ni bilo udobno sedenje na lagodnem mestu v že odlično stoječem ter z denarjem napolnjenem že uigranem sistemu. Ne, to je bila gradnja od temeljev, ki je bazirala na lastnem znanju in znoju, a v okolju z urejenimi odnosi, razmerji in pogoji.
Nekdanjemu selektorju Slovenije je bila zaupana sila odgovorna naloga, ki jo je opravljal sila uspešno in s kamnitim izrazom na obrazu. Čeprav mu ni bilo lahko in prav čudno je, da ni obupal že prej. Iz prestopnega roka v prestopni rok so vodilni na Reki prodajali bolj kot ne vse, kar se je dalo prodati. Enkrat v skladu s pritrdilom trenerja, v večjem delu pa brez. Kek je na vsake pol leta ostal s spremenjenim kadrom, brez adekvatnih zamenjav, a s še močnejšo voljo do dela, učenja vzhajajočih zvezdnikov in do tega, da sebi in ostalim dokaže, da ni vse samo v denarju in zvezdniškem kadru, pač pa še vedno v znanju, profesionalnosti, disciplini in garanju.
Ni mu bilo lahko, a ni bil “pametnjakovič“, (praktično) vedno je svoje zadolžitve in obveznosti do javnosti opravljal na profesionalni ravni, vselej je klub postavljal na prvo mesto,ščitil hrbte vodilnim in lastnikom, sam pa ni želel sončenja v soju žarometov. Zato, pravim, čudno, da ni obupal že prej. Po koncu minule sezone, recimo, ali po izpadu iz Evrope v tej, a roko na srce, bilo je le vprašanje časa. Pa saj je nekajkrat že izgledalo, da je obupal, nekajkrat je “ušlo” v javnost, da želi končati z delovanjem, a zares prave, iskrene zahteve ni bilo, kar je vedel tudi Damir Mišković. Čas je zdaj pravi, kljub temu, da Armada pred stadionom v Veliki Gorici moleduje, naj ostane.
Matjaž Kek, vojak, ki bi si ga želela sleherna vojska. In ta, ki bo lahko izbiral novo sredino. Ko se mu bo zahotelu vrniti v posel.
