Avtor: Nejc Mravlja
23. 10. 2018, 11.14
Andoniju Zubizarreti kljub polletnemu prepričevanju ni uspelo streti uporne uprave Nice in prepričati Maria Balotellija v selitev v Marseille. Športni direktor Olympiqua iz Marseilla, prvega (in do danes edinega francoskega) zmagovalca moderne različice najelitnejšega evropskega klubskega nogometnega plesa, je bil primoran lovke vreči drugje. Že mesece je budno opazoval mladega srbskega krilnega igralca, ki je iz tedna v teden dokazoval izvrsten občutek za obvladovanje žoge, vsebino bogatil z ustreznim odmerkom drznosti in poleg vsega premore še širok razvojni potencial. Ni mu bilo treba dvakrat pomisliti. Pet tekem v živo, trije sestanki z agentom Grgićem … dovolj za igralčevo privoljenje. Manjkal je še ključni, zadnji, a ne zanemarljiv korak … z dovolj visoko ponudbo odvrniti močno konkurenco. Sevilla je potegnila krajšo že pri snubljenju nadarjenega hrvaškega branilca, katerega prestop je danes sivolasi nekdanji španski reprezentančni vratar že uspešno sklenil. Tri tedne pozneje je bil zadnji poletni prestopni migljaj kluba sklenjen. S trenerjem Garciajem sta si uspešno segla v roki, nekdanji strateg Rome mu je smeje odvrnil: »Ne govori: ”Imam ga!” … Imamo ga!«
Njuni varovanci so minulo sezono sklenili z rekordnimi 62 tekmami. Rudi Garcia je s pretanjenim deljenjem minut moštvo uspel popeljati na končno četrto mesto v prvenstvu in v finale Evropske lige, za kar je »žrtvoval« obe domači pokalni tekmovanji. Naposled brez uvrstitve v Ligo prvakov, a z nadgradnjo prve tekmovalne zgodbe klubske vizije »OM Champions Project«, s katero je tetrarhija: večinski lastnik McCourt – predsednik Eyraud – športni direktor Zubizarreta – trener Garcia oktobra 2016 začrtala kratkoročen petletni cilj: umestitev v domači in mednarodni nogometni vrh. Z namenom, da bi napravil korak naprej, je klub iz največjega francoskega pristaniškega mesta v poletnem prestopnem roku deloval zelo preudarno, a s tremi pomembnimi okrepitvami razširil konkurenco v obrambi (Ćaleta-Car), na sredini igrišča (Strootman) in v napadu, ki v zadnjih letih velja za močnejši del moštva.
Eden od nogometašev Marseilla, ki so v minuli sezoni najmanj počivali, je Argentinec Lucas Ocampos. Levokrilni igralec in mož, ki ga nogometna javnost najbolj pomni po skrajni nepopustljivosti, nenehnih, mestoma zaletavih sprintih in kratkih živcih, si bo tekmovalno obdobje 2017/18 vtisnil v močan spomin. Trener Garcia mu je povrnil samozaupanje, z jasno izraženo samozavestjo je pozabil na neslavni epizodi v Genoi in Milanu, s 16 goli in štirimi asistencami pa z ekipo uspešno plesal na po moči in odmevnosti drugem jakostnem evropskem »parketu« in si s soigralci v neizprosni spomladanski prvenstveni bitki z Monacom in Lyonom skoraj priigral preboj na elitno zabavo povabljene klubske vrhuške stare celine.
Prav levo krilo je položaj, kjer Rudi Garcia v prejšnji sezoni ni imel prave menjave. Še posebej, ko je v začetku lanske jeseni kapetana Payeta trajno premestil v sredino tik za napadalca (Germain/Mítroglou). V prvih dneh letošnjega poletja je bil poseg na omenjeno igralno mestu nujen. »Ocampos potrebuje konkurenco,« je v majskem neformalnem pogovoru za priljubljen marsejski internetni medij Le Phocéen javnosti zaupal »Mister Rudi«.
Istočasno je na drugem koncu Evrope svojo prvo polno sezono zaključeval 22-letnik, ki je končno dočakal prve članske prebliske. Po aprilskem golu na »večnem« derbiju je navijače Crvene Zvezde osvojil s strelsko bogatim zaključkom srbskega prvenstva: po vrsti je zadel proti Čukaričkemu, Spartaku, »Voši« in 19. maja na stadionu Rajka Mitića z nasmeškom do ušes proslavil drugi gol ob zmagi nad Voždovcem (5-1). Pika na i uspešne sezone ekipe Vladana Milojevića. Izbran je bil v idealno postavo prvenstva in postal predestiniran za širši spisek članske reprezentance za pot v Rusijo, kjer z »Orli« ni blestel. S prgiščem odigranih minut na svetovnem prvenstvu je obrnil nov list svoje mlade, a dogodkov polne kariere.
Iz Niša v prestolnico – boj med večnima rivaloma
Nemanja Radonjić je odrastel v enem najstarejših balkanskih mest, v »Konstantinovem« Nišu, v nogometni družini in se z osnovami čaranja z žogo spoznal v lokalnih klubih Mediani, Železničarju in Radničkem. Že prvi koraki so prepričali trenerje, korak naprej je napravil oče trenutnega člana berlinske Herthe (na posoji iz Liverpoola), Marka Grujića, ki je Radonjića priporočil trenerjem mlajših kategorij Crvene Zvezde. Že čez nekaj dni se je mladi Nemanja podal na preizkušnjo v prestolnico, a mu ponudba (vadba v Nišu in igranje tekem ob koncih tedna v Beogradu) ni ustrezala.
Navzlic zavrnitvi je spoznavni stik s šarmom Beograda pomenil okrepitev vezi z družino Grujić, ki mu je bila pripravljena nuditi prenočišče in hrano, če bi si premislil. Leto zatem se je zgodila vrnitev v velemesto, le da se je tokrat zganil Zvezdin veliki rival in ga zvabil v svoje vrste. Od rojstva prepojen s sanjami o igranju za rdeče-bele se je težko odrekel mamljivi ponudbi o preboju med člane Partizana in se brez vednosti uprave črno-belih odločil obuditi stike s svojim ljubljenim klubom. Čakala ga je prva zahtevnejša življenjska odločitev, vplivnih telefonskih klicev in groženj ni manjkalo, uteho v stiski je iskal v za najstnika stranpoteh mamljivih nočnih pregreh. Splavarske zabave do jutranjih ur (zlasti v na Savi zasidranih še danes opevanih prizoriščih Blaywatch in Freestyler) so postale nepogrešljivi del vsakdana.
Obisk Italije in odmevni srečanji
Jeseni 2013 je odpotoval v Romunijo in postal član akademije velikega Gheorgheja Hagija. Nekaj mesecev zatem se je v izjavi za javnost odzval tedanji predsednik Partizana, Dragan Đurić in izpostavil, da je Radonjić »topoumnež, ki je izigral naše trenerje in z nami ni želel podpisati profesionalne pogodbe, čeprav smo mu nudili vse pogoje«. Viitorul Constanța pa je bila le vmesna postaja. Že pred tem se je zanj ogrela Roma. Il Messagero je decembra objavil vest o dogovoru o selitvi nadarjenega krilnega igralca v večno mesto. Štiri milijone evrov visoka odškodnina je prepričala Romune in nekaj tednov pozneje je Nemanja že nastopil za mladinsko ekipo, kjer ni veliko igral, a zato imel dovolj časa za razvoj nenogometnih veščin npr. za izmojstritev sebkov. V vihravem obdobju, v katerem mu je vključevanje med vrstnike oteževalo neznanje italijanskega jezika, se je lahko oprl le na rojaka Adema Ljajića (tedaj člana prvega moštva), ki je težavo javil soigralcu Danieleju De Rossiju, sinu tedaj trenerja Romine Primavere, Alberta De Rossija. Dodatno preglavico za Radonjića je predstavljala njegova nepolnoletnost, zaradi katere ni bil upravičen do najema klubskega stanovanja in je zato bival v vadbenem središču kluba, ki ga je zapuščal zelo redko, pa še tedaj v spremstvu Ljajića.
Pred sezono 2014/15 ga je Romina stroka poslala na kaljenje v Empoli, kjer je svoj karierni vzpon tedaj snoval »Gospod 33«, Toskanec Maurizio Sarri, trener, ki je že tedaj slovel po taktični raznovrstnosti in serijskem kajenju. Slednje je presenetilo tudi Radonjića: »Vselej, ko sem vstopil na igrišče, sem imel občutek, da se je vnel požar, toliko dima je bilo v zraku.« Za Modre ne med mladinci ne med člani ni odigral niti minute. Po prazni sezoni se je poleti 2015 vrnil v Rim, da bi se dokazal Rudiju Garciaju. Po polletnem neuspešnem vztrajanju je sprejel odločitev, da kariero obudi v domovini in sprejel 6-mesečno posojo Čukaričkega, kar je bila odskočna deska za selitev k Crveni Zvezdi.
Pri 13-ih med Delijami
Dolgi meseci brez resnega igranja nogometa so pustili posledice. Ko je z bogato »odvečno prtljago« (tehtal je 91 kilogramov) stopil na pročelje stadiona na Banovem Brdu, trener »Čuke« Nenad Lalatović ni mogel skriti osuplosti. Znan po svojem človeškem pristopu do igralcev je Radonjića vzel pod svoje okrilje in mu na sprva namenjal odmerjen igralni čas v končnicah tekem. Nemanja mu je zaupanje vračal z nekaj zadetki, predvsem pa je znova okušal strast do igranja nogometa. Prvi rezultat: ob koncu sezone je tehtnica pokazala znosnih 79 kilogramov. Prvi cilj se je zdel dosežen, a sta na plano znova udarili prepoznavni slabosti: njegova vsesplošna neresnost in posledično sposobnost živciranja klubskih uprav, v beležnicah nogometnih oglednikov se jima je prepogosto pridružila še brezbrižnost. Vendar imel je srečo. Ob strani sta mu stala Lalatović in od januarja 2017 Radonjićev novi zastopnik Dejan Grgić, ki v beograjski agenciji International Sports Office skrbi za številne nogometaše (mdr. Petra Grbića, Uroša Đurđevića, Đorđa Jovanovića, Dejana Joveljića …). Grgić je igralcu odredil strogo dieto in ga s sodelavci (tudi s pomočjo Sava Miloševića) počasi začel privajati na športen način življenja. Radonjić se je znova zavedel svojih nogometnih zmožnosti, a jih ni znal uporabiti. Hitro je ugotovil, da je pot do uspeha le ena: podvrgel se je trdemu delu.
»Pred vami je novi Nemanja Radonjić, stari ne obstaja več,« je predočil javnosti na enem prvih nastopov na novinarski konferenci po sklenitvi sodelovanja s Crveno Zvezdo. Bolj umirjen in manj bahav je z občasnimi izpadi še znal presenetiti tako soigralce kot občinstvo. Lep primer je veselje ob golu na kvalifikacijski tekmi za vstop v Evropsko ligo proti Krasnodarju. V višku vzhičenosti je vehementno slekel dres, pretekel celo igrišče in se poveselil z najzvestejšimi pristaši in svojimi prijatelji, Delijami. Pojav, ki pooseblja doživljanje najpopularnejše športne panoge na tem delu Evrope. Nezaveden nepojasnjen ogenj, s katerim se nogomet povezuje z vročimi vzdušji na stadionih in kulturo najzvestejših klubskih pristašev, t.i. »ultrasov«. »Plamenu« omenjenega fenomena se že kot deček ni uprl niti Radonjić, ki je pri rosnih 13 letih kot član niške sekcije Delij avgusta 2009 s severa slovite »Marakane« prisostvoval šovu Dejana Lekića in zmagi rdeče-belih nad Dinamom iz Tbilisija (5-2).
Dve leti brez aktivnega igranja sta bili pozabljeni, pod Lalatovićem se je vrnil na pot profesionalizma, preporod pa nadaljeval pod Vladanom Milojevićem, prekaljenim strategom, znanem po maratonskih taktičnih seansah. Po njegovi zaslugi je Radonjić nogometno »vzcvetel« v sezoni 2017/18. Vpoklic v člansko reprezentanco je pomenil krono uspešnega povratka.
»Nemanja je čudež«
Radonjić je tipičen predstavnik novega vala mladih srbskih nogometašev: nepredvidljiv, tehnično spodobno podkovan neizbrušen diamant, ki ga je pred »razstavo« potrebno skrbno in temeljito »zloščiti«. V osnovi gre za krilnega igralca (kariero je pričel na desni strani, a je s svojo redno uporabo močnejše desne noge za prodore v sredino bolj prepričljiv na levi) kot nalašč ustvarjenega za protinapade, kjer lahko navzlic spodobni telesni višini (185 cm) celostno izrazi svojo hitrost in izjemno pospeševanje predvsem v prvih korakih sprintov. Izvrstno se znajde v soočenjih s tekmečevimi vratarji, kar je v zadnji sezoni potrdil s petimi goli in osmimi asistencami.
Letošnje »Zvezdino« poletje so zaznamovale kvalifikacije za vstop v ligo vseh lig, kjer najuspešnejši srbski klub v novi izvedbi tekmovanja še ni sodeloval. Trener Milojević mu je na uvodu v prvenstvo namenil počitek, v evropskih izzivih pa eno ključnih vlog, kar mu je Radonjić vrnil s štirimi zadetki, med katerimi je izstopal najpomembnejši – v podaljšku v Trnavi za potrditev preboja v play-off. Kombinacija šolskega sprejema žoge in močnega strela v polnem sprintu je postala usodna za utrujeno slovaško moštvo.
Gol pooseblja skupek potez, ki so osnovna značilnost njegove igre. Ta še posebej pride do izraza, ko ima pred sabo prazen prostor, v katerem lahko dokaže hitrost in razkošno tehnično znanje. V zadnjih mesecih je opazen velik napredek v sodelovanju pri gradnji napadov in v zaključevanju akcij, skozi tedne naporne vadbe in nizanje tekem je dodajal »barve« že tako pisani paleti nogometnih veščin. V oči bode tudi sposobnost hitre usmeritve v napad po odvzeti žogi. Stil, ki ob presežkih za ekipo pomeni veliko tveganja, pogosto napravi potezo preveč (lep primer je besnenje novega Nemanjinega trenerja Rudija Garciaja ob podarjeni žogi Simonu Falettu na tekmi Evropske lige proti Eintrachtu iz Frankfurta, ko je v nadaljevanju akcije nemški klub prek Luke Jovića dosegel zmagoviti zadetek) ali pa ga kljub boljši rešitvi v obliki podaj soigralcem zamika nepotrebno preigravanje. Že zadnje predstave v rdeče-belem dresu so naznanile pomik na bolje, spremenil je držo, igra z dvignjeno glavo z vseprisotno mislijo na podaje v ali na rob kazenskih prostorov. Podvrženost kolektivni miselnosti, ekipnem delovanju tako v obrambi kot v napadu in dvigu ravni kondicijske pripravljenosti za čim bolj enakovredno kosanje z izvrstno pripravljenimi nasprotniki so vidiki, ki jih izboljšuje pod budnimi očesi širokega strokovnega štaba v novem klubu. Francoska nogometna krajina je polna telesno močnih in visokih vezistov, klubi pa z zgoščenimi postavitvami znajo dobro oteževati delo rojenim »driblerjem«.
»Je pravi čudež in je tehnično najbolj navdahnjen igralec, s katerim sem doslej sodeloval,« je po objavljenem avgustovskem prestopu v Marseille poudaril Filip »Žule« Stojković, Radonjićev soigralec pri Čukaričkem in Zvezdi. Pred oktobrskim reprezentančnim oknom je na petih tekmah skupaj odigral 205 precej neopaznih minut. Led je prebil v nedeljo v Nici. Ob odsotnosti kaznovanega Ocamposa in poškodovanega Thauvina ga je Rudi Garcia uvrstil v začetno enajsterico na desno krilo. Z Bounajem Sarrjem sta zasnovala akcijo za edini gol na tekmi, dosegel ga je Morgan Sanson. Z neštetimi sprinti, pravim odmerkom vragolij in odličnim povezovanjem s Payetom je prvič tvorno sooblikoval zmago svoje nove ekipe. Ta je v Nemanji dobila znanilca prihodnosti, toda nekoč »podivjani mulec srbskega žogobrca« je opravil zgolj prvi korak. Do dokončne uveljavitve in ponovitve dosežkov slovitih Slobodana Antića in niškega someščana Dragana »Piksija« Stojkovića, ki sta v mestu pod cerkvijo Notre-Dame-de-la-Garde zaznamovala začetek 80. in 90. let, ga čaka še naporna in trnova pot, polna preprek in vsakovrstnih izzivov, dva nova že ta teden: proti Laziu in Paris Saint-Germainu. Pri tem mu bo v glavi pogosto odzvanjal star, a dovolj poveden rek neznanega niškega rojaka: »Priđi životnim problemima kao pas – ako ne mož s to da se poigraš, ili da ga poješ, zamočaj i idi dalje …«
