Avtor: Nejc Mravlja
28. 10. 2025, 09.02
A ta zgodba ne govori zgolj o žogi, golih in točkah, temveč o skupnosti, o tem, kaj se zgodi, ko ljudje z rokami, umazanimi od zemlje in soli, začnejo verjeti, da lahko kljubujejo žogobrcarskim velikanom iz Malmöja, Göteborga in Stockholma.
View this post on Instagram
”Ne, nisem presenečen,” je mirno odvrnil trener Anders Torstensson na vprašanje novinarja prvega stockholmskega dnevnika Svenska Dagbladet, ali je pričakoval tak meteorski vzpon. ”Delamo, kar znamo. Z vsem srcem. To je vsa skrivnost.“
Torstensson je nogometno odraščal in dozorel pri Mjällbyju, a zanj nikdar ni nastopil v prvi ligi. Po koncu spodobne kariere je deset let služil kot tankovski častnik, kasneje postal učitelj in ravnatelj. Nogomet je bil torej dolgo le hobi. Šele ko se je klub leta 2023 tretjič obrnil nanj, je sprejel mesto glavnega trenerja. Dve leti pozneje je sedel na kavču v lokalni restavraciji Peps in čakal na uradno predčasno potrditev lovorike. Brez kravate, brez manir velikih trenerjev – samo z občutkom za ljudi.
Njegov pomočnik, Norvežan Karl Marius Aksum, je znanstvenik. Doktoriral je na temo vizualne percepcije v nogometu. ”Vse je v ‘scanningu’. Igralec, ki ne bere prostora, danes preprosto nima možnosti, ” je pred slabim mesecem povedal v intervjuju za Aftonbladet.
V Mjällbyju je zadolžen za vadbo igre v napadu. Pod njegovim žezlom je moštvo razvilo prepoznaven slog: agresiven in neusmiljen pritisk, kratke podaje, ogromno teka. Iz uradnih statistik domače prvoligaške smetane (Allsvenskan) se da razbrati, da Mjällby kraljuje tudi po pretečenih kilometrih – z manj denarja, a z več zalaganja in neomajne volje.
Ko so rumeno-črni v začetku meseca z 2-0 ugnali IF Elfsborg, je Torstensson v garderobi zarjul: ”To je bila najboljša predstava v sezoni! Zmečkali smo jih!”
Mjällbyjev stadion Strandvallen stoji le sto metrov od morja. Poleti se vonj po ribah meša z dimom s stojnic s klobasami, pozimi pa veter s severa nosi sol prek tribun. Do tja vodi ozka cesta med številnimi rdečimi lesenimi hišami in krompirjevimi polji. Na parkirišču stoji nekaj traktorjev, ob tribuni turistični kamp s 400 parcelami in tobogan iz bližnjega bazena.
Ko pridejo na obisk gostujoči klubi, mislijo, da so se izgubili. Kot je sredi septembra za Dagens Nyheter hudomušno priznal predsednik kluba Magnus Emeus, se igralci iz gostujočega avtobusa pogosto sprašujejo: ”Mar bomo danes igrali na plaži?” A prav ta “konec sveta” je postal njihova trdnjava. Letos je povprečje gledalcev prvič preseglo 5000 duš. ”Uspeh je seksi,” je ob predsedniku smeje dodal športni direktor Hasse Larsson – človek, ki je prej gojil krompir in jagode.
Larsson velja za živo legendo. V klub je prišel kot igralec leta 1979, pozneje postal trener in kmetovalec. Ko je leta 2016 Mjällby skoraj izpadel v četrto ligo, je prodal svojo kmetijo in prevzel vlogo športnega direktorja. ”Nimam računalnika. Imam oči in telefon. To mi zadošča,” je avgusta brez trohice sramu ponosno priznal v odmevnem intervjuju za Blekinge Läns Tidning.
Namesto da bi ure in ure preučeval statistiko, gre na teren spremljat igralce v živo in od blizu. Če ga kdo navduši, ga povabi v Hällevik. ”Povem jim: tu boste v miru rasli. Če vas pokliče večji klub, vam bom osebno odprl vrata.” Tako je iz Mjällbyja v širni svet že odšlo več obetavnih mladeničev, zadnji med njimi vratar Noel Törnqvist, ki je konec avgusta sprejel nekajmesečno izposojo v italijanskega prvoligaša Como.
Predsednik Magnus Emeus je zgodba zase. Nekdanji menedžer v avtomobilski industriji in lastnik petih podjetij na treh celinah je leta 2014 prevzel klub, ko je ta tonil v dolgove. ”Finančno stanje je bilo grozljivo. Še eno leto in ne bi nas več bilo,” je na težke čase spomnil v aprilskem pogovoru za Sydsvenskan.
Namesto da bi iskal izgovore, je uvedel filozofijo, ki jo poznajo predvsem v tovarnah: “Kaizen”, stalno izboljševanje. Vsak član kluba ima svoj KPI – merljiv cilj. Od trenerja do kuharice. Dosežen cilj? Zelena barva. Neizpolnjen? Rdeča. In potem naslednji korak: kaj moram narediti, da zopet postanem zelen?
”Če nimaš denarja, moraš biti dober v stvareh, ki nič ne stanejo, ” razlaga Emeus. ”Lahko treniramo bolje kot Real Madrid. Lahko tečemo več kot Bayern. Lahko imamo več srca kot kdorkoli.” Rezultati govorijo zase: leta 2023 so bili deseti, lani peti, letos pa prvi.
Direktor Jacob Lennartsson, ki je bil v mladosti klubski pobiralec žog, danes pa vodi operativne posle, je pred dnevi za švedsko nogometno TV Fotbollskanalen izpostavil ključne vrednote kluba: ”Lojalnost, strast, trdo delo.”
Pred vsako sezono igralci in zaposleni na skupnem druženju napišejo, kaj te besede pomenijo. Ko soigralec pade, mu pomagaš vstati. Če delo ni končano, ne greš domov. To ni marketinški trik, ampak dejanska kultura. Na dan tekme proti Elfsborgu, ko je deževalo kot iz škafa in je veter nosil sol z morja, so vsi – uprava, strokovni štab, prostovoljci – z metlami odstranjevali vodo z igrišča. ”Pri nas šef vselej prvi poprime za lopato, ” je komentiral švedski novinar Ola Nilsson na SVT Sport.
Ko se je zdelo, da bi igralci Mjällbyja lahko kar iz naslanjačev izvedeli novico o naslovu prvaka, so se navijači zbrali v restavraciji Iföhus v bližnji Bromölli. Vzdušje? Mešanica živcev, smeha in upanja. Vsi v rumeno-črnem, z otroki, ki drug drugemu barvajo obraze z grbom kluba. Ko je Hammarby povedel proti Göteborgu, so začeli peti slovit napev Boba Marleyja: “Don’t worry about a thing, ’Cause every little thing gonna be all right!”
Tistega večera naslov še ni bil pod streho, a nihče ni bil razočaran. ”To je bilo čakanje z dušo, ” je za Blekinge Posten priznal eden od navijačev, Daniel Andersson, ustanovitelj skupine Mjällby Tifo. ”Če ne danes, potem jutri. Mi ne bežimo od svojih sanj.”
In res niso. Ponedeljek, 20. oktober 2025. Datum, ki je trajno zaznamoval nogometni ponos obalnega mesteca. Gola Jacoba Bergströma in Toma Pettersona v 21. in 28. minuti za antološko zmago z 2-0 na göteborški Gamli Ullevi. Južnjaki so tri tekme pred koncem Allsvenskan izpolnili sanje in se bodo poleti prvič preizkusili na mednarodni ravni. Slab teden pozneje so z domačo zmago nad Norrköpingom (2-1) podrli še točkovni rekord posamezne prvenstvene sezone, ki sta ga dotlej držala velikana Malmö FF (2010) in AIK (2018).
View this post on Instagram
V Mjällbyju se nogomet in življenje ne ločujeta. Trener pride na trening s kolesom, otroci se po šoli zbirajo na tribunah, igralci pa po tekmah skačejo v morje. ”Tukaj je moj dom, ” trdi göteborški junak napadalec Jacob Bergström. ”Poleti po treningu skočimo v vodo. To ni luksuz, to je svoboda.”
Ta preprostost je njihova moč. Klub, kjer se vsak pozna, kjer direktor kupuje v isti trgovini kot navijači in kjer predsednik popoldne pobira otroke iz šole, je dokaz, da nogomet še vedno lahko ostane ljudski.
Kaj nas uči Mjällbyjeva zgodba? Da uspeh ni vedno posledica denarja, ampak kulture. Da disciplina, človečnost in malo trme lahko zgradijo klub, ki prehiti milijonarje. Torstensson, učitelj. Larsson, kmetovalec. Emeus, poslovnež. Skupaj so ustvarili sistem, v katerem ni prostora za egoizem, ampak za ekipo. ”Nismo čudež. Smo dokaz, da nogomet pripada ljudem, ” je Torstensson povedal po odločilni zmagi v Göteborgu.
In res – če kje še obstaja kraj, kjer nogomet diši po morju in poštenju, potem je to Hällevik. Tam, kjer veter nosi vonj po ribah, pesek škripa pod čevlji, in kjer verjamejo, da se z znojem, vero in ščepcem sreče lahko pride do vrha sveta.
Ko igralci Mjällbyja sedijo na kavčih v Pepsu, otroci poustvarjajo klubski grb, izza šanka diši po pokovki, skozi zaprte zavese mežika rumena svetloba … Švedi temu rečejo “mys” – toplina, povezanost, mir trenutka. Navzlic vsemu pompu okrog prelomnega dosežka so Mjällbyjevci zmagali že precej prej. Pokazali so, da nogomet še vedno pripada ljudem – tistim, ki delajo, verjamejo in sanjajo.
Foto: Gonzales Photo/Tobias Jorgensen via Guliver Image
