Avtor: Nejc Mravlja
14. 10. 2025, 10.47
Ko je leta 2010 še kot golobradi up podpisal za Werder iz Bremna, je bil Arnautović sinonim za talent, ki ga spremlja slaba reklama. Mladenič je pri nizozemskem Twenteju blestel in zaradi primerjav z Zlatanom Ibrahimovićem, konfliktov s trenerji in celo obtožb o rasističnih izpadih hkrati buril nemalo duhov. Na nemškem severu so mu zato nadeli zbadljiv, a nadvse posrečen vzdevek ”Astronautović”. Ker je bil preprosto zunaj orbite. Po eni strani čarobno nadarjen, po drugi pa težko dojemljiv za realnost.
A že takrat je bilo jasno, da se v napadalčevih nogah kuha nekaj posebnega. Arnautović je imel žogo pod kontrolo, kot bi bila podaljšek njegovega telesa. Bil je tisti igralec, ki ga na igrišču ne moreš spregledati, čeprav so si ga trenerji pogosto želeli ukrotiti. Zdi se, da ga je nogomet razumel bolje kot on samega sebe.
Genij s ceste
Toda bolj kot nogomet so ljudi privlačile njegove zgodbe. Arnautović ni bil sterilni profesionalec. Bil je ”enfant terrible”, človek, ki je na igrišče prinašal del ulice, del kluba, del cirkusa. Za vsako sijajno tekmo je prišla vsaj ena aferica: prehitra nočna vožnja po avtocesti, kazen na evropskem prvenstvu zaradi žaljenja, nepozabni besedni spopad s policistom, ki mu v ušesih še danes zvonijo zloglasne Markove besede: “Toliko pa že zaslužim, da si lahko kupim tvoje življenje.”
Takšni posebneži so včasih veljali za ljudske junake. Arnautović je bil tisti, ki se ni klanjal nikomur. ‘‘Scheiß’ dir nix, dann fehlt dir nix” (sl. ne sekiraj se in vse bo v redu), kot bi rekli njegovi navijači. Zanje je bil frajer, ki je živel hitro, govoril preveč, igral strastno in kljub vsemu – uspeval. Postal je simbol samozavesti brez opravičil, veliki junak malih ”atzenov” – uličarjev, ki so sanjali o stadionih, a živeli v blokovskem naselju.
”Iz tega ne bo nič”
Na začetku kariere ga je legendarni Hans Krankl – eden največjih avstrijskih strelcev vseh časov – kratkomalo prečrtal: “Iz tega materiala ne bo nikoli velikega igralca.” Mnogi so mu brez pomisleka pritrdili. Arnautović je bil tip igralca, o katerem novinarji radi pišemo kot o izgubljenem talentu. Preveč ega, premalo discipline. Nogometaš ”kaj-bi-bilo-če-bi-bilo”. Takšni tipi športnikov so vedno bolj zgodba kot uspeh. In ni jih malo. Mario Balotelli, Edmundo, Éric Cantona, Paolo Di Canio, Hatem Ben Arfa … tisti, ki bi lahko bili vse, pa so postali znani predvsem po tistem, česar niso dosegli, pa bi lahko.
A že kmalu za Kranklom je še eno pomembno ime v zgodovini rdeče-bele reprezentance Andreas Herzog opozarjalo, da je Marko vendarle nekaj drugega. “Če bo izkoristil svoj potencial, bo boljši od vseh – Krankla, Polstra, mene. To je najboljši nogometaš, ki ga je Avstrija imela v zadnjih 30 letih,” je nekoč viden član dunajskega Rapida, Werderja in Bayerna navrgel leta 2010 po Arnautovićevem nastopu za mlado reprezentanco proti Danski. Izbrane besede, ki so zvenele kot prerokba. Le, da se je slednje uresničila šele mnogo kasneje.
Ko pamet dohiti talent
Z leti se je zgodilo nekaj redkega: Arnautović je uspel dozoreti. Ko so mnogi mislili, da je njegov čas minil, je presenetil vse. Po epizodi na Kitajskem, ki bi za marsikoga pomenila konec resne kariere, se je leta 2021 vrnil v Italijo – k Bologni. Tam je postal vodja. Ne več razvajeni genij, temveč odgovorni kapetan, ki s samozavestjo, humorjem in izkušnjami vodi ekipo. Dve leti kasneje je spet oblekel dres Interja in z njim prišel vse do finala lige prvakov.
Tudi v reprezentanci je napisal zgodovino: postal je rekorder po številu nastopov in najboljši strelec v zgodovini Avstrije. Na Euru 2024 je ekipo vodil kot kapetan – simbolno, a zasluženo. Za človeka, ki je nekoč svet pozdravljal s sredincem, je bilo to več kot športni dosežek – bil je dokaz, da lahko odrasteš, ne da bi izgubil sebe.
View this post on Instagram
”Od nog do vratu vrhunskost. In zgoraj? Vaška liga!”
Ta stari rek, ki ga je nemški vratar Bernd Franke izrekel o še enem nogometnem svojeglavcu in ”porednežu” Mariu Baslerju, bi lahko veljal tudi za mladega Arnautovića. Bil je igralec, ki je imel v nogah vrhunskost, a v glavi – kaos. Sam je to kasneje priznal: “Vedno sem delal, kar sem imel v glavi. In to je bila napaka.”
A prav ta nepopolnost je del njegove človeškosti. Arnautović ni sterilna zgodba o uspehu, temveč zgodba o razvoju, o boju med talentom in značajem. In zato je danes toliko bolj zanimiv. Ker ne govori o popolnosti, temveč o spremembi. O tem, da lahko ”pobalin” postane kapetan, ne da bi se odpovedal svojemu robu.
Ko legenda sreča sebe
Ko je prejšnji četrtek s štirimi goli proti San Marinu prehitel dotlej enega in edinega Tonija Polsterja, je postal najboljši strelec v zgodovini Avstrije. Po tekmi je bil – verjeli ali ne – ganjen: “To je eden najlepših dni po rojstvu mojih otrok.” Za nekoga, ki je dolga leta simboliziral aroganco, je to bila presenetljivo mehka izjava. Morda celo njegov najbolj človeški trenutek. ”Skuliranec” iz Floridsdorfa, ki je nekoč policistom govoril o svojem bančnem računu, je končno spregovoril o čustvih.
“Bilo je malo preveč, nisem mogel dihati,” je dejal po zadnjem golu. Morda zato danes Avstrijci govorijo o njem z naklonjenostjo, kakršne prej ni užival. Neukročenega talenta je zamenjal človek, ki je šel skozi ogenj in se iz njega vrnil – z nasmehom, brazgotinami in rekordom v žepu.
Kralj ulice postane kralj države
Marko Arnautović je ostal to, kar je vedno bil – surov, direkten, samosvoj. A tokrat je svojo divjost usmeril v rezultat. Njegova zgodba ni popolna, a je prav zato navdihujoča. Je dokaz, da lahko človek, ki je večkrat sam sebi največji sovražnik, postane junak naroda.
Danes je napadalec Crvene zvezde živa ikona. Njegov pogled, njegova drža, njegov glas – vse to govori: “Sem, kar sem. In še vedno sem tu.” Včasih moraš pasti, da se zaveš trdote tal. In če je kdo dokazal, da se iz kaosa zmore priti do rekorda, potem je to Marko Arnautović. Kralj ulice, ki je postal kralj Avstrije.
Foto: AP Photo/Darko Bandic via Guliver Images
