Avtor: Žiga Ikič
21. 4. 2020, 13.36
Kaj lahko bi se zgodilo, da bi bil Aljoša Vojnović pri 34 letih le še eden od preštevilnih nekdanjih nogometašev, ki so sicer imeli dokaj zanimivo kariero. Z nekaj mednarodnega in celo eksotičnega pridiha, zagotovo z nekaj privarčevanega denarja, a bi se tu počasi ustavilo. Bi bil kot tak zanimiv športni javnosti? Verjetno ne. Bi bil kot tal lahko “opinion maker”? Zelo težko.
A, ker je osrednja osebnost tokratne zgodbe na koncu dejansko postal eden od pomembnejših mnenjskih voditeljev pri naših južnih sosedih, se velja dotakniti zakaj je temu tako. Osiječan je velik del svoje kariere preživel pri matičnem Osijeku, doma igral še za RNK Split in Slaven Belupo, v tujini pa za Iranski Mes Kerman, avstrijski Karnten in madžarska Zalaegerszeg in Kapošvar. “Niti nisem nezadovoljen s kariero, je pa jasno, da bi lahko bila še boljša. Delal sem veliko napak, imel veliko napačnih odločitev in morda je prav to eden od faktorjev, zaradi katerega so ljudje pozorni name,” pove popularni Aljo, ki po koncu aktivne kariere, ki ni skoparila s težjimi poškodbami, postaja kultna osebnost v hrvaškem športu.
“Kaj na svetu te lahko največ stane? Imeti svoje mišljenje”
Zadnja težka poškodba gležnja je bil labodji spev njegove kariere, a je Vojnović ekspresno hitro našel novo strast. Portal Telesport mu je ponudil pisanje kolumne, ta pa je postala pravi hit. Ne le na Hrvaškem, Aljo surovo iskreno odstira najbolj skrite kotičke življenja poklicnega nogometaša in zapisi so hitro preplavilo medmrežje ter postali tema pogovorov.
“Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj pisal svojo kolumno. A izpadlo je tako in za zdaj so izjemno dobro brane ter odlično sprejete. Veste kako je na spletu, praviloma ljudje raje kritizirajo in pljuvajo, no v mojem primeru je tega res izjemno malo ali sploh nič,” nam je zaupal Vojnović. Avtorjevo subjektivno mnenje je, da doslej ni bilo poklicnega nogometaša, ki bi v takšni formi in tako plastično uspel na papir spraviti zakulisje, o katerem se zunanjim opazovalcem ne svita prav pogosto.
Ima čvrst karakter, svoje mišljenje pa jasno izrazi, ko je čas za to. Nekaj, kar od nogometašev in nekdanjih nogometašev nismo vajeni. Praviloma imajo namreč svoje agende, sploh v manjših državah imajo apetite po trenerskih ali funkcionarskih službah v klubih ali zvezah, zato se bojijo zamer in težav. Vojnović se na to ne ozira.
“Nekoč mi je prijatelj dejal eno stvar, ki je sveta resnica. Kaj na svetu te lahko največ stane? Imeti svoje mišljenje. In s tem se strinjam. Že v času igranja nogometa sem izražal svoja mišljenja in sem bil stoičen, zato sem si svoj odmerek škode že naredil. Zdaj bom težko karkoli še poslabšal. Mislim, da ljudje prepoznajo, da ne pišem s figo v žepu. Iskreno razkrijem svoje mnenje in nimam skritih namer. Ob tem sem pogosto zelo kritičen tudi na svoj račun in na račun moje kariere, ki brez dvoma ni bila spektakularna. Takisto pišem o drugih, za katere mislim, da se jih v osrednjih medijih ne obdeluje dovolj. Ljudje radi preberejo nekaj, kar si sicer tudi sami mislijo, a o tem ne morejo prebirati v osrednjih medijih,” pravi gimnazijski maturant, ki je zavoljo poklicnega nogometa žrtvoval študij hrvaškega jezika.
Anekdote o agentih, Football Managerju, omikanem Mateu Kovačiću, ekonomih…
Količinsko je po koncu kariere in pred izidom prve kolumne dal več intervjujev kot v času aktivnega igranja. Medijem je moral razkrivati, da je bil start Dinamovega Sammirja najbolj oster v življenju, da je Mateo Kovačić tako omikan in kulturen med tekmami, da ti ga je žal udariti po nogah, da je bil Ante Rebić čarovnik že pri 18 letih, piše o zakulisju managerskih igric, osramočen o tem, da je soigralcu na enakem položaju želel slabe igre, o čistilkah in ekonomih, ki da so hrbtenice klubov…
“Anekdot je zagotovo še veliko, a prišel bo čas, ko jih bom vse izrabil. Obstajajo seveda nekatere, ki so morda celo najbolj zanimive, a jih ne smem napisati ali razkriti, ker želim zaščititi ugled nekdanjih soigralcev, trenerjev ali funkcionarjev. Tu skušam biti zelo previden. Če je nekaj simpatično in pozitivno, vselej navedem imena, v negativnih primerih pa imena raje izpustim.”
Po 11 kolumnah tem počasi zmanjkuje, zato se zaveda, da bo kmalu treba zamisel prestrukturirati. Zajeti bo treba aktualno dogajanje v športu, da bi kolumna še naprej rasla in se razvijala. “Neverjetno, kaj vse v obdobju koronavirusa beremo v medijih. Najbolj zanimivo je, kako so klubi, tudi tisti največji in najbolj bogati, na milost in nemilost obsodili najbolj ranljive strukture. Ne nogometaše, pač pa tete, ki perejo opremo, osebe, ki skrbijo za igrišča in ostale zaposlene. To so ljudje, ki nimajo visokih prihodkov, a so, to vsak nogometaš in navijač mora vedeti, hrbtenica kluba. Na njihovih hrbtih se bodo lomila kopja, klestile se jim bodo plače in to me bo vsekakor zanimalo v prihajajočih kolumnah.”
Ni imel blesteče kariere, ni igral za največje klube v Evropi, še na Hrvaškem ne. Kaj je potem razlog, da ga mediji zelo pogosto sprašujejo za mnenja, da nogometno in športno javnost tako zelo zanimajo njegova mišljenja? “Nimam težav pri komunikaciji z novinarji, vselej sem neposreden, verjetno jih zato tudi zanima moje mnenje. Kot igralec sem prišel do pozitivnega imidža, navijači so me povsod dobro sprejeli in vse to je zgradilo “mit” o Aljoši. Za nekoga, ki, kot smo dejali, ni imel najbolj blesteče kariere, mi javnost izkazuje ogromno spoštovanje.”
Hitro po tem, ko je kopačke zalučal v kot, je sprejel delo v butični PR agenciji v Zagrebu, kjer dela na področju športnega marketinga, PR in v organizaciji dogodkov. Izobraževal se je že tekom kariere na eni od danskih univerz, ki ponuja tudi spletno izobraževanje na področju športnega marketinga in to izrecno poklicnim športnikom. Nekaj podobnega, kot sindikat poklicnim nogometašem ponuja tudi v Sloveniji. “Ne bi rad bil trener ali karkoli drugega, kar je tesno povezano s športnim ustrojem kluba. S svojimi izkušnjami bi z veseljem deloval na področju odnosov z javnostmi in v marketingu, še več, morda je to tudi moj načrt za prihodnost.”
“Model je jasen, mladi igralci so danes zlate gosi”
Kot mlademu nogometašu mu ni bilo enostavno, bil je eden od največjih talentov svoje generacije in moral bi imeti odprto pot do najbolj bleščečih nogometnih sanj. A kocke se niso sestavile po načrtu in bilo je ogromno ovir, ki je skušal premagovati. “Danes je sistem jasen. Mlademu igralcu moraš dati priložnost, sploh ti ga ni treba razviti v nogometaša. Talentiranemu nogometašu pri 17, 18 ali 19 letih ponudiš priložnost, da zbere 30 ali 50 nastopov med prvoligaši in to s seboj avtomatsko prinese zanimanje tujih klubov. Mladi so danes zlate gosi, prinašajo velike denarje. Takrat temu še ni bilo tako in ni mi bilo enostavno kljub neverjetnemu talentu, ki so mi ga pripisovali.”
Mnogi trdijo, da je “nora glava”, a pravi, da nikoli ni zamudil na trening. Oboževal jih je, a priznava, da je bilo z njim težko sodelovati, če v trenerju ni videl prave avtoritete. Danes je v njegovem življenjepisu zapisanih 11 različnih klubov iz sedmih različnih držav. “Če odmislimo denar, ki se zasluži, so poznanstva iz časa igranja najbolj pomembna stvar. Nogometaš doživlja stvari, ki jih vrstniki nikoli ne morejo. Ti z 18 ali 19 leti sprejemaš odločitve, ki jih vrstniki šele dolgo po koncu fakultete. Nogometaš hitro zaživi samostojno življenje. Vsak nogometaš v času igranja osvoji določene vrline, ki mu omogočajo mirno nadaljevanje življenja. V bistvu ni potrebe, da bi te bilo strah časa po karieri. Enostavno se mora le odločiti v glavi kaj ga “pali”.”
Če pregovorno nogometaši odpirajo gostinske lokale, včasih je bil ta stereotip še bolj vtkan v družbo, danes očitno ni več tako. Tudi Aljoši so prijatelji svetovali, naj odpre “birtijo”, pa se ni dal pregovoriti. Ali pa, da bi odšel v trenerske vode. “Ustaljeno je razmišljanje, da nogometaš po karieri postane trener, a sam menim, da je to zadnja stvar, ki se mora zgoditi, saj lahko nogometaši tudi drugače veliko pripomoremo k boljši družbi. Ni nujno, da bo dober nogometaš postal dober trener. Zelo podpiram, ko se vse več nekdanjih nogometašev podaja v televizijske vode oziroma medije. Kot komentatorji ali v drugačni vlogi lahko ponudimo dodano vrednost, saj voditelji in komentatorji ter novinarji nimajo za seboj poklicne kariere. Nekdanji nogometaši imajo velik potencial v poslovnih vodah, le pravo stvar morajo najti in počakati na priložnost.”
Nima težav s pojavljanjem v javnosti, zelo ga zanima delo na televiziji, med drugim se je v predkoronskem času že začela kotaliti tudi realizacija ideje, da bi na eni od TV postaj imel svojo športno oddajo in povsem proste roke pri vabljenju gostov. Dovzeten je tudi za moderne platforme, a jih zaradi mlade družine in pomanjkanja časa v tem trenutku ne konzumira. “Podkasti so zelo zanimiva forma. V enem tednu sem bil gost na treh podkastih in res ne vem zakaj si me ljudje tako zelo želijo v svojih oddajah. Prijatelji se šalijo, da praktično “skačem že ven iz paštete”. Všeč mi je forma, saj gre za neformalni pogovor, ki traja dlje in se lahko posvetiš malenkostim.
“Sugardaddyji” dajejo čar, brez njih ni modernega nogometa”
Pri RNK Split je preživel tri najlepša zaporedna leta. Takrat in tam sta brata Žužul, kontroverzna hrvaška gradbenika, operirala z nesramno velikimi finančnimi vložki. Mnogi so ju poimenovali kar “mini brata Mamić”. “Delavski” Split je takrat doživljal zlata leta, zgradil moderen stadion, na terenu pa so bili poleg Vojnovića tudi Ante Erceg, Ivica Križanac, Ante Rebić in ostali asi. Med drugim je takratni Split odigral tudi tekmo proti Domžalam, v sklopu drugega predkola Evropske lige je Split v Domžalah slavil z 2:1, doma pa s 3:1. Vojnović se je Rdečim sicer pridružil sezono za tem.
“Bilo je nesramno veliko denarja in tudi rezultati so bili odlični. Slaven in Jozo Žužul sta v nogomet vstopila “za hec”, a hitro ju je posrkal in zelo sta vzljubila klub. Težko je primerjati, a vseeno lahko potegnemo paralelo s Silvijem Berlusconijem in podobnimi. Biti predsednik nogometnega kluba dviguje ego, skrbi za veliko medijske pozornosti in te povsem posrka. Brata Žužul sta naredila veliko napak pri vodenju kluba, a težko jima kaj očitam, saj sta se popolnoma predala klubu. Tovrstni “sugardaddyji” dajejo poseben čar nogometu, pravzaprav brez njih moderen nogomet ne bi obstajal.”
Slej ko prej se v sliko vsili tudi politika. Če ne prej, pa ob športnih uspehih. Zakoni lahko navajajo, da se politika ne sme mešati v šport, a na določeni točki politika in šport vselej trčita skupaj. “Pri nas radi udrihajo po športu, po naši nogometni ligi, gledajo zaslužke nogometašev in podobno. A dejstvo je, da Hrvaška od samostojnosti naprej ni doživela boljše promocije, kot preko športa. Ne le nogometa. Šport je pomembna veja naroda in na tak ali drugačen način vtkana v vsakega posameznika. Šport in kultura gresta z roko v roki. Športniki ne proizvajajo nič osnovnega, šport ne proizvaja hrane. A družbi daje močno dodano vrednost. V zgodovini so bile najbolj razvite družbe tiste, ki so imele dobro razvit šport in kulturo. Tako je tudi danes. Šport je posebna veja civilizacije.”
“Idealen oder za ljudi z neizraženim karakterjem”
Hrvati so imeli vselej veliko posameznikov na najvišji ravni, podobno kot se Slovenci ponašamo z Janom Oblakom, Josipom Iličićem in še kom. Sploh med Iličićem in Vojnovićem bi človek lahko potegnil vzporednico. Oba se držita svoje poti, imata čvrst karakter, kar pa ju je pripeljalo do dveh povsem različnih nogometnih usod. Slovenskemu virtuozu je v relativno poznih nogometnih letih uspel nesluten preboj, celo med najboljše nogometaše na planetu Zemlja.
“Nogomet je idealen oder za ljudi z neizraženim karakterjem. Tu je celo dobrodošlo, da se ne eksponiraš preveč, da svoje mnenje zadržiš zase in včasih le skloniš glavo in potrpiš. Slačilnica namreč vsebuje ogromno različnih karakterjev in egov. Menim, da nogometaši, ki se držijo pod radarjem in lebdijo na “avtopilotu” pridejo dlje. Pri Iličiću je vse skupaj trajalo dolgo, moral je najti sredino, ki mu leži, kjer dobro delajo z njim in kjer se odlično počuti.”
Foto: Telesport
