šport TV 1 logo
17:30 PRVIČ
Adrian Mattern, Whitewater Kayak World of Free Sports
šport TV 2 logo
16:00
PSG - Bordeaux Ligue 1
šport TV 3 logo
15:45
Montreal - Columbus NHL

Slovo romantičnega bojevnika

Avtor: Nejc Mravlja
21. 5. 2020, 08.28

Dosegel je nekaj, kar v 80. letih prejšnjega stoletja še zdaleč ni bilo samoumevno, sploh ne za Slovenca. Po ljubljanskem sta ga nenadejano hitro posvojila še tradicionalno petično beograjsko in nič manj zahtevno, a naposled hvaležno niško občinstvo. Sin največjega podalpskega nogometnega teoretika in oče zdajšnjega trenerja Amiensa je v ponedeljek nesluteno hitro v 61. letu pomahal v slovo in postal nova zvezda na nebu, ki odslej žari še bolj sijoče.

Marko Elsner je kot nogometaš pridno loščil družinski pedigre, s svojo pregovorno bojevitostjo in prefinjenim tehničnim znanjem pa postal vzor naslednjim generacijam. V spomin francoskega občinstva se je vtisnil z najlepšim golom v zgodovini OGC Nice, čeprav je v nagrajeni akciji sodeloval zgolj posredno.

Jesen leta 1987 na stari celini ni minila brez tradicionalno obilne pošiljke deževja. Za nogomet v tistem času ključni posledici muhastega vremena, pogosto načeti kakovosti travnih ruš, ni ubežala niti zelenica mitskega stadiona Stade du Ray, med lokalnim prebivalstvom prekrščenega v skovanko Le Ray, kjer se je nekega vlažnega oktobrskega večera na tekmi s prestižnim tekmecem nizkorasli branilec domačega kluba navidez negotovo sprehodil v tekmečev kazenski prostor. Delovalo je, kot da tava, a že nekaj sekund pozneje je občinstvo dočakalo vrhunec. Claude Goudard je z varne razdalje serviral imenitnega globinskega asa, ki ga je s 175 centimetri ne ravno najvišji soigralec dočakal pomaknjen korak ali dva od idealnega mesta za usoden dotik. V danih pogojih se je že sprejem zdel zahteven, kaj šele takojšen volej … Kaj potemtakem storiti? Odgovor se je skrival ob oddaljenejši vratnici, kjer je Slovenčev rojak zavpil: »Drugaaaa!« Beseda, ki je v Elsnerjevi glavi poslej zvenela čarobno. Z golobjim krilom (fr. une aile de pigeon) je presenetil zadnjega nasprotnikovega branilca in ob drugi vratnici idealno zaposlil Zvonka »Tonyja« Kurbosa, francoskega Nemca, rojenega slovenskim staršem v Mariboru. Mož s prepoznavnimi brki je akcijo sklenil z vrhunsko akrobacijo, ki je razorožila vratarsko ikono Joëla Batsa. Božansko. Nepozabno. Kultno.

Napadalni preblisk je bil ob 110. obletnici niških Orlov leta 2014 izglasovan za najlepši gol v bogati zgodovini kluba z Azurne obale. Zadetek v sebi skriva posebno vrednost, ker glavna akterja pravljičnega večera 17. oktobra 1987 v kotlu Le Rayja v njem sploh ne bi smela sodelovati. Kurbosa je mučila poškodba, ki jo je staknil tri tedne pred srečanjem s PSG, lotil se ga je z zgolj eno opravljeno vadbeno seanso s soigralci, in se je nekaj ur pred tekmo zaradi blokiranega vretenca komaj zmogel usesti. Elsnerja je pestila poškodba ključnice, posledica gostovanja v Toulousu 10 dni pred ikoničnim trenutkom, ki ga s pomočjo sodobne tehnologije še danes podoživljajo mnogi ljubitelji vragolij z žogo.

Od Platinijevega mimohoda do sprehajališča Jugosov

Čudovit gol vsebuje vse, kar je navijaška vojska Nice od njenih miljencev, še posebej tistih, ki so Elsnerja uvrstili v najboljšo enajsterico zlatih 11 Orlov, vselej pričakovala: brezkompromisnost, žrtvovanje za soigralce in uspeh ekipe, nesporno tehnično znanje. Sposobnost in odlika, ki je formiranemu osrednjemu branilcu tudi na Azurni obali često omogočila opažen izlet v zvezno vrsto. Leta 1987 je bil njegov vpliv tako vpadljiv, da ga je sloviti France Football dan po usodni tekmi s Parižani (2-0), osupnil jih je že z zadetkom za 1-0, suvereno proglasil za najboljšega igralca tekme. Še več. Uredništvo že tedaj z naskokom najbolj priljubljene in ugledne francoske nogometne revije je šlo še korak dlje. Bralstvu je predlagalo, da bi najbolj znamenito niško avenijo, ki se razprostira tik ob sredozemski obali preimenovali v Sprehajališče Jugoslovanov (fr. La Promenade des Yougoslaves). Po Elsnerju sicer niso poimenovali delov bogate lokalne kulturne in arhitekturne dediščine, a je svoje ime in priimek vgraviral v srca mnogih privržencev in podpornic v petih sezonah odet v rdeče-črn dres (skupaj 147 tekem). Tri leta je s klubom bival med elito (1987-90) in to obdobje sklenil z antološkim play-offom za obstanek proti Strasbourgu (poraz na prvi tekmi v gosteh z 1-3 in epska zmaga na povratnem dvoboju doma s 6-0), po enoletnem medklicu pri avstrijski Admiri Wacker se je med Orle vrnil po njihovem izpadu v drugo ligo in ostal dve sezoni (1991-93).

Še preden je skrbel za nasmehe na skrajnem jugovzhodu Francije, je hipoma navdušil pristaše Olimpije (1980-83) v mestu, kjer se je 11. aprila rodil in kjer ga je z lepotami najpopularnejšega športa okužil oče Branko, eden utemeljiteljev in nosilcev razvoja nogometa na Slovenskem. Nadarjenost in marljivost sta mu pripomogli, da je z veliko žlico zajemal znanje v v tistem obdobju nadmočni Crveni Zvezdi (1983-87), s katero je osvojil svoji dve edini veliki lovoriki (prvenstvo 1984 in pokal leto zatem). Beograjsko obdobje mu je odprlo reprezentančna vrata. V 14 nastopih za »Plave« je strnil udeležbi na dveh velikih turnirjih: na evropskem prvenstvu 1984 v Franciji in nekaj tednov zatem na olimpijskih igrah v Los Angelesu, kjer je osvojil bronasto kolajno. Iz prve vrste je tako spremljal dvojno francosko krono. Najprej s klopi stadiona Geoffroy-Guichard v Saint-Étiennu, kjer je Jugoslavijo v tretji tekmi skupinskega dela s hat-trickom na kolena (poraz 2-3) na svojem domačem dvorišču spravil junak večera nogometni Napoleon Michel Platini, nato pa še na slovitem Rose Bowlu v Pasadeni, kjer Elsner s soigralci galskim petelinom na poti v finale ni zmogel pristriči kril (poraz 2-4).

Nica ga je posvojila

Čeprav je v Francijo je prispel skozi mala vrata, se je Elsnerjeva romanca z Azurno obalo končala v Angelskem zalivu (fr. la baie des Anges), v za mnoge najlepši točki Nice. Ob zaključku kariere je še kot član Orlov dvakrat oblekel dres novonastale slovenske izbrane vrste. Turistični biser Sredozemlja je postal stičišče družine Elsner, kar dokazujeta sinova Luka (v Nico je prispel pri petih letih) in Rok (letnik 1986, danes član omanskega prvoligaša Al-Nasra). V petem največjem francoskem mestu sta se priučila osnovnih vedenjskih vzorcev in opravila prve nogometne korake. »Nica je moj drugi dom. Spominjam se prihoda v Francijo. Bil sem še zelo majhen, o francoščini nisem imel pojma, a sem moral takoj v šolo, kjer sem bil takoj soočen s kruto realnostjo. Meni nič, tebi nič sem se bil prisiljen privaditi na novo okolje. Podobno velja za starše, ki niso znali niti besede po francosko. Pri petih letih preprosto nimaš izbire. V treh mesecih sem se naučil jezika in pomagal staršem pri izpolnjevanju dokumentacije. Ta izkušnja me je še kako izučila. Nanjo gledam kot na veliko pridobitev. Podobno velja za doživljanje okolice: nogometnega kluba OGC Nice, očeta v vlogi profesionalnega nogometaša, stadiona Le Ray …« je v enem prvih intervjujev po nastopu funkcije trenerja Amiensa v začetku lanskega poletja priznal Markov starejši sin.

Luku ni bilo dano, da bi med Orli preskočil ključno letvico za odmevnejšo kariero nogometaša, a danes strateg Samorogov ne pozabi poudariti, da je prav v obdobju niških let izoblikoval temelje svoje trenerske miselnosti. Še posebej tu cilja na čas, ko je še kot deček pri delu opazoval očeta, kako mojstruje po francoski nogometni krajini. »Moje nogometno prebujenje se je zgodilo ob očetu. Z dedkom sem se pogovarjal le v času počitnic. Ko sem se v začetku novega tisočletja vrnil v domovino, je žal zbolel, zato je bilo še toliko težje … Oče mi je ponudil nov, zame tedaj še neodkrit pogled: gre za ustvarjalca, romantika, nekoga, ki se s sleherno potezo in kretnjo želi približati estetiki. Tako sem se rodil nekje med obema principoma.«

Marko Elsner pa estetike ni zgolj poosebil ob vsakem sprehodu iz slačilnice na igrišče, ampak jo je z bravuro iz magičnega 17. oktobra 1987 napravil nesmrtno in si z njo prislužil častno mesto na niškem žogobrcarskem panteonu, obenem pa vzorno nadaljeval zavidljivo bogato družinsko dediščino, ki je nenadejano tiho padla v Lukove roke.

Foto: Sportida.com

Priporočamo še

1

Brat Nejc pridno snemal, Tim pa letel kar 40 metrov (VIDEO)...Več

2

(INTERVJU) Aleš Mertelj: Nobenih težav ne bi imel s povratkom na Češko...Več

3

In vendar se (znova) kotali...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Portret legende: Alessandro Del Piero...Več

2

FOTO: Ruska atletska lepotica: Ponudili so mi 200.000 mesečno...Več

3

Iz Beneventa: Slovenci, to je vaš nov Josip Iličić...Več