Avtor: Nejc Mravlja
14. 5. 2026, 09.45
Februarja 2022 je osupnil nogometno Nemčijo. Tedaj je kot strela z jasnega odjeknila ena najbolj spektakularnih novic sezone: Niklas Süle se seli k Borussii Dortmund! BVB-ju je uspelo v Porurje pripeljati reprezentanta in standardnega osrednjega branilca Bayerna iz Münchna, ki se z rekorderjem po številu lovorik v domači žogobrcarski krajini ni uspel dogovoriti za podaljšanje pogodbe. Celotno tedanje vodstvo Borussie – alfa in omega Hans-Joachim Watzke, športni šef Michael Zorc, njegova desna roka Sebastian Kehl in trener Marco Rose – se je osebno lotilo prepričevanja Süleja, da obleče črno-rumeni dres. In Niklas Süle je privolil v takrat v glavah in srcih vpletenih “začetek nove ere”. Manj kot štiri leta zatem bo končal kariero in s tem zaključil zgodbo, polno neizpolnjenih pričakovanj in razočaranj.
Süle je v intervjuju za vodilni nemški športni tednik kmalu po podpisu pogodbe z Borussio pojasnil: “Dortmund želi narediti naslednji korak – in jaz prav tako.” Štiri leta pozneje BVB kljub za las izgubljenemu naslovu leta 2023 in uvrstitvi v finale lige prvakov leto kasneje zopet išče svojo prepoznavno identiteto, Süle pa je po tem, ko je zadnji dve leti večinoma presedel na klopi, dospel do epiloga športne poti. Trenutno stanje glavnih akterjev simbolično povzema celotno Sülejevo obdobje v Dortmundu: ni nam uspelo.
Kilogram gor, kilogram dol
Razlog za to so tudi številne nesrečne okoliščine, predvsem Sülejeve poškodbe. V zadnjih štirih letih je bil 30-letnik odsoten kar dvanajstkrat, samo v tej sezoni pa je zaradi različnih poškodb izpustil že 22 prvoligaških tekem. Prav te odsotnosti so eden glavnih razlogov, da v Dortmundu nikoli ni postal pričakovani nosilec igre in vodja moštva. Na hierarhični lestvici osrednjih branilcev so pred njim malodane vsi – Nico Schlotterbeck, Mats Hummels, Waldemar Anton ali Emre Can – imeli prednost pred Sülejem, bodisi zaradi stanovitnejših predstav bodisi preprosto zato, ker so bili kondicijsko bolje pripravljeni.
Süle navzlic poškodbam po mnenju številnih strokovnjakov niti ni živel dovolj športno za najvišjo raven nogometa. Vedno znova so se pojavljale in v središče pozornosti vračale razprave o njegovi fizični (ne)pripravljenosti. Med kritiki so bili Markus Babbel, Felix Magath in celo Hansi Flick. Na družbenih omrežjih so kritike pogosto prešle mejo dobrega okusa. Süle se zaveda, da je s svojo odkrito ljubeznijo do hitre hrane k temu izdatno prispeval tudi sam. Nikoli pa se nad kritikami ni pritoževal. Njegov moto je vedno ostal: “Oprostite, takšen pač sem.”
V podkastu Spielmacher, kjer je prejšnji teden oznanil konec kariere, je nekdanji reprezentant priznal, da je v zadnjih letih, zaznamovanih s številnimi padci, “morda naredil nekoliko premalo”. Toda tudi to je del njegove življenjske poti. Posledično se je iz leta v leto zmanjševalo število nastopov v dresu BVB-ja, da reprezentance sploh ne omenjamo … zanjo je Süle zadnjič nastopil novembra 2023.
Večino svojih kariernih dosežkov si je po lastnih besedah izbojeval predvsem zaradi talenta. Prav zato je potek njegove poti še toliko bolj tragičen. Veljal je namreč za enega največjih upov nemškega nogometa in nase opozoril pri Hoffenheimu, od koder je leta 2017 prestopil k Bayernu in tudi tam postal nosilec ter eden ključnih členov ekipe. Kot osrednji branilec je imel vse predispozicije: mogočno telesno konstitucijo, hitrost in spodobno tehnično znanje. Njegov agent Volker Struth še danes brez slabe vesti trdi, da je Süle: “… po svojih sposobnostih še vedno eden najboljših osrednjih branilcev, kar jih imamo v Nemčiji.”
Le pri BVB-ju tega nikoli ni zares pokazal. V glavah navijačev je pustil malo izstopajočih vrhunskih trenutkov. Tudi klub sam je ob njegovi napovedi konca kariere na Instagramu najprej objavil zgolj en posnetek: Sülejev drseči start proti Kylianu Mbappéju, ko je tik pred golovo črto z iztegnjeno nogo preprečil zadetek po lobu Francoza, “rumeno zidovje” na južni tribuni pa je slavilo, kot da bi BVB pravkar dosegel odločilen gol. Veliko več posebnih trenutkov se preprosto ni nabralo. Razmerje med Sülejem in Borussio Dortmund naj bi postalo hollywoodska zgodba o uspehu, namesto tega pa je bilo predvsem stalen preživetveni boj in (pre)zahtevno prizadevanje, da bi se obe strani resnično našli.
View this post on Instagram
Konec nesporazuma
Obe strani sta se že pred tedni odločili, da Süle ne bo podaljšal pogodbe. Zdaj je z naznanitvijo konca kariere naredil še korak dlje. O tem je razmišljal že lani, zadnji odločilni trenutek pa je bilo aprilsko gostovanje v Sinsheimu pri Hoffenheimu. Potem ko mu je nerodno spodrsnilo, se je bal, da si je po letih 2014 in 2019 še tretjič strgal križne kolenske vezi. Čeprav se zastrašujoča bojazen ni potrdila, je dejal: “Takrat mi je bilo tisočodstotno jasno, da je konec.” Süle ne želi več tvegati novega dolgotrajnega obdobja trpljenja, ampak želi čas posvetiti svojim otrokom in družini. S sabo in s to odločitvijo je popolnoma pomirjen, kljub temu da ima šele 30 let.
Njegov nenaden in presenetljiv konec kariere tudi za Borussio Dortmund pomeni konec dosjeja Süle. Njegova selitev iz Münchna je bil prvi veliki prestop Sebastiana Kehla v vlogi športnega direktorja BVB-ja. Toda v Dortmundu nikoli ni našel prave vloge, tudi zato, ker so v istem obdobju v klub privedli nove, prav tako prekaljene branilce, kot sta Schlotterbeck in Anton. Poleg tega Süle nikoli ni bil pravi vodja, kakršen bi po željah uprave in stroke moral postati.
Skozi vso kariero je bil najboljši takrat, ko ni bil v ospredju, ampak ko so ga – kot v Münchnu – obkrožali svetovni zvezdniki in izraziti vodje ekipe tipa Manuel Neuer, Thomas Müller ali Robert Lewandowski. Takšnih osebnosti je v Dortmundu ni bilo na pretek, zagotovo pa nikoli v tolikšnem številu kot pri Bayernu, zato je na Süleju posledično ležalo več odgovornosti. Dejstvo, da je bil z domnevno 14 milijoni evrov letne plače kljub omejenemu športnemu vplivu dolga leta najbolje plačani igralec kluba, je povzročilo val kritik, uperjenih v klubsko upravo. Ločitev ob koncu sezone se tako zdi najboljša rešitev za vse.
Niklas Süle je v karieri osvojil 15 lovorik, med njimi pet naslovov nemškega prvaka, dva pokalna naslova in eno ligo prvakov. Številke, ki se jih ne bi branil noben vrhunski nogometaš in govorijo v prid omembe vredni karieri. Kar ne nazadnje tudi je … le da jo spremlja občutek, da bi lahko bila še odmevnejša. Toda očitno Süle tega občutka nima. “Veliko več je bilo dobrega kot slabega. Moja največja sreča je bila, da sem pri 110 kilogramih sprintal 35 km/h.” Svojo kariero celo opisuje kot “izjemno”. Oče ga je že zgodaj naučil, da se mora človek pogledati v ogledalo in biti zadovoljen s sabo.
“Prav to je razlog, zakaj pri 30 letih končujem kariero. Ne morem biti bolj hvaležen za vse, kar sem smel doživeti v svoji karieri.” Tudi za samega Niklasa Süleja se zato zdi, da je ta konec kariere pravzaprav najboljša rešitev.
Foto: Lukas Schulze/Bundesliga/Bundesliga Collection via Getty Images
