Avtor: Nejc Mravlja
17. 11. 2025, 11.30
In res. Nekoč smo tako živeli. Dve svetovni prvenstvi, dva evropska vrha, obrazi, ki so se bleščali pod reflektorji stadionskih velikanov. Vsa država je dihala za ekipo, ki je premagala omejitve, presegla pričakovanja in dvignila narodni ponos.
A v turobnem sobotnem večeru v Stožicah se je vse to zdelo kot oddaljen mit. Reprezentančna identiteta, nekoč trdna in svetla, se je raztopila kot sneg v prvem spomladanskem soncu. Tekma s Kosovom (0-2) ni bila le poraz. Bila je ponižanje. Bila je simbol razpada. Bila je udarec v dušo slovenskega nogometa.
Tisto, kar je odmevalo še močneje od prejetih zadetkov, so bili zvoki s tribun. Ne škripanje zob slovenskih navijačev, ne pesmi o upanju, temveč valovi zastav Kosova in Albanije, gromki glasovi večine občinstva, ki je navijalo za goste, glasni vzkliki, ki niso imeli nobene slovenske melodije. In – najslabše od vsega – žvižgi med slovensko himno. To ni bil domači teren. To je bilo simbolno razoroževanje.
Seveda imajo ljudje z večplastnimi identitetami vso pravico navijati za svojo ekipo. A Slovenija ni uspela ustvariti niti minimalnega občutka domačnosti. NZS je s svojo necelovito, neprofesionalno, skoraj panično kampanjo napovedala katastrofo, še preden se je pričela. Povedano drugače: namesto prave strategije … birokratski popravni izpit: “Na tribuno vstopi odet v simbole reprezentance, pa bo vse v najlepšem redu.” Ni bilo. Bilo je ravno obratno. Stadion, ki bi moral biti srce Slovenije, je postal oder za drugo zastavo. In domača reprezentanca je ostala brez duše, brez energije, brez podpore.
O sami tekmi bi lahko rekli marsikaj, a najkrajši povzetek je najbolj natančen: Slovenija ni imela ničesar. Brezidejna igra, brez prave širine, brez tempa, brez agresije, brez tiste minimalne želje, ki je nekoč nadomeščala kvalitativne razlike. Kosovo je bilo boljše v vsem: od prvega sprinta do zadnjega dvoboja. In ko je nasprotnik boljši na igrišču, ko ga je poln stadion nosil kot domačine in ko za nameček tvojo himno preglasijo žvižgi … potem ne izgubiš tekme. Izgubiš sebe.
Ko začnejo govoriti nekdanji reprezentanti, ljudje, ki razumejo veličino in težo grba, je to znak, da problem ni več kozmetičen: je sistemski. Marinko Galić, ki je nosil dres Slovenije v časih, ko je bil ponos neizpodbiten, je po tekmi na svojem Facebooku profilu zapisal besede, ki bi morale odmevati v sleherni pisarni NZS:
“Uh, zelo žalostno je gledati, kako nas Kosovarji sredi Ljubljane razbijajo na prafaktorje. Tako na igrišču, kot na tribuni. Očitno je, da izgubljamo svojo nacionalno identiteto in ponos. Treba bo pljuniti v roke in narediti popolni servis. Če ga, glede na to, da smo tudi pri U21 v globoki luknji, sploh lahko. Glede na to, da tudi v otroškem nogometu trenerji iščejo le fizikalce in iz nogometa delajo znanstveno fantastiko, sem glede svetlejše bodočnosti našega nogometa zelo skeptičen.”
Galić ne govori na pamet. Ne govori iz čustvene vročice trenutka. Govori iz bolečine človeka, ki razume bistvo reprezentance. In ima prav. Slovenski nogomet ne razpada samo na ravni članske ekipe. Razpada pri mladi reprezentanci. Izgublja se v mlajših selekcijah. Razpada v šolah nogometa, kjer trenerji iščejo atlete, ne nogometašev, kjer statistika preglasi talent, kjer ukalupljanje prehiteva igro.
Ne gre zgolj za opažanje po dotični sobotni tekmi, marveč za trend in resno krizo identitete. In Galić jo je v enem odstavku razgalil bolje kot NZS v desetih letih “strategij”, ki praviloma obstajajo le na papirju.
Če se vrnemo v zlate belgijsko-nizozemske in južnoafriške čase … kako je bilo mogoče, da smo se v državi s tako majhnim bazenom igralcev še pred nedavnim čudili takšnim presežkom? Preprosto: ker je sistem dihal skupaj. Selektor, zveza, igralci, navijači. Vsi so verjeli.
Danes? NZS ne verjame niti sama vase. V dobrih dveh polnih mandatih sedanjega vodstva ni bilo videti ne strateških reform, ne odločnih potez, ne dolgoročnih vizij – z izjemo neomajne podpore trenutnemu selektorju –, ni bilo rasti lige, ni bilo korenitega razvoja infrastrukture, ni bilo ničesar, kar bi nosilo pečat prihodnosti.
Zveza se ne razvija, ona sedi. Opazuje. Čaka na odrešujočega Godota, ki ga ni in ni na obzorju. Zdi se, kot da je vsem pogodu, da se nič ne spremeni. Prav nič. Če pa se vseeno zgodi – kot sobotno ponižanje –, se odgovornost razprši kot prah v vetru. Takšna organizacija ne more – in preprosto ne sme – nositi reprezentance. Ker izbrana vrsta ni klub. Ni projekt. Je simbol države. In če NZS tega simbolnega bremena ne razume, potem ne razume veliko.
Dodaten udarec v že tako ranjeno zaupanje je prišel iz sodniškega oddelka. Njegov vodja je v slabem tednu vidno in slišno nastopil na dveh televizijah, katerih gledalci – tudi tisti manj podučeni glede veljavnih pravil in zdrave pameti (izv. common sense) – so ob obeh “masterclass-ih” popolne profesionalne dezorientacije upravičeno zavijali z očmi, grizli nohte in pulili lase.
Namesto jasnih pojasnil: megla. Namesto prevzemanja odgovornosti: opravičevanje. Namesto samozavesti: nervozno mencanje. Če človek, ki bi moral biti varuh integritete, deluje kot nekdo, ki ne razume niti osnovne narave svoje funkcije, potem je jasno, zakaj se s slovenskih nogometnih igrišč ne zmore dvigniti senca dvoma. Vodja sodniškega oddelka nikakor ne more biti kriv za sobotni poraz. Je pa simptom: znak, da tudi tam, kjer bi morala biti strokovnost neizpodbitna, vlada sila neposrečena improvizacija.
V soboto se je zgodil festival slovenske nogometne bede. A dno turobnega novembrskega večera ima eno dobro lastnost: ponuja tla, od katerih lahko odskočiš. Če hočeš. Če zmoreš.
Najprej bo NZS morala prevzeti odgovornost in priznati napake. Ne jih prikrivati. Ne jih olepševati. Ne jih relativizirati. Javno priznanje je prvi pogoj za spremembe. V nadaljevanju je reprezentanci treba vrniti pripadnost. Ponovno mora postati kult. Navijači niso številke. So duša reprezentance. Z njimi je treba delati, ne jih preštevati.
Sodniška stroka je naslednja v vrsti tistih, ki potrebujejo celovito reformo. Ne kozmetično, temveč vsebinsko. Zaupanje se lahko vrne le s profesionalizacijo. Ne sme se pozabiti domačega prvenstva. Veljalo bi celo razmisliti o širitvi prve lige na 12, 14 ali celo 16 ekip. S tem bi navzlic posledično nujnemu dokončnemu prehodu v polprofesionalizem ustvarili vsaj širši bazen potencialnih reprezentančnih kandidatov.
Na tej točki se moramo vrniti k Galićevim mislim: otrokom bo potrebno dopustiti več domišljije, jih ne takoj in na vsakem koraku obremenjevati z igro na rezultat in položajem na lestvici. Na prvo mesto je potrebno postaviti igro. Torej: ne nujno stremeti le k proizvodnji fizikalcev, ampak jih sistematično vzgajati, razvijati in plemenititi paleto tehničnega znanja in spretnosti pri najvišjih hitrostih. Dotaknimo se še poglavitne vrednote. Reprezentanca naj bi bila največji simbol slovenskega športa, zato bi morala nošnja njenega dresa biti in ostati najvišja možna čast.
View this post on Instagram
Kljub neznosni bolečini, kljub velikemu ponižanju, kljub temu, da je sobota pokazala vse, česar nočemo videti, obstaja nekaj, kar se v Sloveniji še nikoli ni izgubilo. To je srce. Srce, ki je nekoč zmlelo tudi na papirju nepremagljive velikane. Srce, ki je nekoč navdihovalo generacije. Srce, ki je še vedno tu, prisotno, sicer skrito, ranjeno, osramočeno, a nikakor ne uničeno.
Slovenski nogomet ima tradicijo nečesa posebnega: preseganja meja, ko nas vsi odpišejo. In mogoče je ravno ta sobota tista bolečina, ki nas bo prisilila, da zopet pogledamo vase. Da se ustavimo. Da rečemo: »Dovolj je!« Mogoče je to trenutek, ki bo zbudil nove generacije. Mogoče je to klic, ki bo NZS prisilil v spremembe. Mogoče je to poraz, ki bo čez leta postal prelomnica.
Slovenska reprezentanca ni mrtva. Je ranjena. In ranjene ekipe so včasih najnevarnejše, ko se po bolečem udarcu vrnejo še močnejše. Zato: glave gor, pljunimo v roke – vsi skupaj – in začnimo znova. Za koga? Za Slovenijo!
Foto: Sportida.com
