šport TV 1 logo
15:10 V ŽIVO
Polfinale: Rusija - Finska IIHF SP elitne divizije 2019
šport TV 2 logo
15:15
VN Portugalske, prva dirka MXGP
šport TV 3 logo
14:30
Amiens - Guingamp Ligue 1

Manchester City: kralj Anglije, a brez evropske krone

Avtor: Nejc Mravlja
14. 5. 2019, 11.00

V nedeljo je postalo jasno. Vsi štirje finalisti obeh evropskih pokalnih tekmovanj so se dokončno priklonili novemu staremu prestolonasledniku, a Manchester City v Ligi prvakov ni uspel nadgraditi sijajne prvenstvene pustolovščine. Bistvo dvojnosti se skriva v vsebini igre.

Nedeljsko gostovanje v Brightonu se za City ni začelo najbolje. Zgodaj prejeti zadetek je sprožil trohico dvoma, a hkrati prebudil moštvo Pepa Guardiole, že v naslednji akciji je namreč izenačil Sergio Agüero in sinjemodri so v svoja jadra ujeli šampionski veter. Topovski strel Aymerica Laporta z glavo po kotu, Mahrezov projektil z razdalje in Gündoğanov vrhunski prosti strel so bili dovolj za piko na i. Zadnji trije strelci so v ligi vseh lig ostali marsikaj dolžni. Najbrž ne gre za simboliko, a to niti ni najpomembneje.

Francoski branilec je na povratni tekmi četrtfinala elitnega evropskega plesa proti Tottenhamu sovplival na dva prejeta zadetka, Alžirec je bil na prvem srečanju z Ostrogami praktično neopazen, nekdanji vezist Borussie Dortmund pa se je prepogosto zadovoljil s trajnim sprehajanjem žoge brez vpliva na napadalno učinkovitost ekipe. Le nekaj tednov pozneje se je omenjen trio v celoti odkupil in obenem opomnil, da se je bilo (pre)zgodnjemu evropskemu slovesu moč izogniti. Dovolj bi bil premik v glavah. Težko je namreč verjeti, da bi psihološko krhko moštvo, ki je poleg vsega na papirju najmočnejše na otoku, ligaško sezono pod silnim pritiskom Liverpoola sklenilo s 14 zaporednimi zmagami.

Kako torej razložiti, da bodo igralci, ki so se dotaknili trimestnega točkovnega izkupička v prvenstvu, junijski finale Lige prvakov med dvema ligaškima sotrpinoma spremljali zgolj z varne razdalje? Nepredvidljivost izločilnih dvobojev je zlasti na mednarodni sceni nezanemarljiv dejavnik, pa vendar … tudi v Premier League gre ze niz posameznih tekem in Meščani v zadnjih dobrih treh mesecih niso popustili niti na eni. Odgovor moramo tako poiskati v pristopu, s katerim se je klub lotil nasprotnikov.

Učinek ponavljanja

V zadnjih letih izoblikovana elitna šesterica za sabo skriva skupino 14 »žalujočih ostalih«. Ti klubi se med seboj skoraj ne razlikujejo, v primerjavi z evropskimi klubi veljajo za premožnejše, a ostajajo brez pravih možnosti in adutov za resen poseg v vrh domače nogometne krajine. V prvi vrsti želijo nadvladati sebi primerljive konkurente. Ko nastopi obračun s težkokategornikom, se tako poslužujejo reaktivnega pristopa: nizko stoječa strnjena postavitev, ki v osnovi le redko pogleduje proti nasprotnim vratom in umirja ritem tekme. Shema, ki ne pove vsega o igri Leicestra, Evertona in druščine, predpostavlja podrejenost v vsebini, prepušča nadzor nad žogo tehnično dovršenejšemu tekmecu. Slednji zato ni manj predvidljiv, ampak poskuša uspeti v svoji osnovni nalogi – čim prejšnji zagotovitvi osnovnega plena (treh točk) in »skrinjo z zlatniki« brez izpostavljanja do konca varno zadržati v posesti.

Manchester City je v prvi Guardiolovi sezoni (2016/17) na tovrstnih tekmah precej trpel. Tekmeci so vešče izkoriščali igro prek protinapadov. Od lanskega poletja pa so ljubljenci modre polovice deževnega mesta (kot ga je imenoval glasbenik in radijski voditelj Guy Garvey) postali specialisti za dvoboje s papirnatimi »Davidi«. Kot strastni zaljubljenec v žogo je katalonski vodja stroke nogometašem zapovedal natančno kroženje osnovnega pripomočka za igro z namenom osvoboditi dovolj prostora za hiter pritisk na tekmeca po izgubljeni žogi. Igralcem je pustil dovolj svobode pri gradnji napadov in se osredotočil predvsem na čvrsto branjenje, kar je moštvo po vestni vadbi (brez piljenja ostalega nabora veščin) zgolj ponovilo konec tedna na tekmi. Vsaka od 28 preizkušenj je tako postala nov začetek: neštete podaje pred nasprotnikovim kazenskim prostorom (z znamenitim vložkom osrednjega vezista, ki po prodoru odda žogo krilnemu igralcu, ta pa se mu oddolži s povratno podajo), prgišče izgubljenih žog in šopek prostih strelov iz ugodnih položajev. Vse skupaj se je ustavilo ob redkih dneh napadalne neučinkovitosti, a so strelci skoraj vedno žogi našli pot za golovo črto.

Glavno odliko Cityjeve šampionske zgodbe je paradoksalno ovrgla tekma, ki mu je prinesla naslov prvaka. Obrambno zelo čvrsto moštvo je pogosto že v uvodih ligaških izzivov prišlo do vodilnega zadetka in tok dogodkom usmerilo v svojo korist. Dokaz? Le na treh preizkušnjah je Éderson s soigralci tekmecu prepustil prednost z 1-0. 19 doseženih golov v prvih 15 minutah in le 132 minut rezultatskih zaostankov v celem prvenstvu sta dovolj povedni dejstvi. Ko je scenarij tako pogosto ugoden, se preizkus zmožnosti nasprotnikovega odziva bistveno zmanjša in taktičnega načrta niti ni potrebno spreminjati. Pred nedeljskim gostovanjem na južni obali Anglije so Guardiolovi varovanci po zaostankih zmogli nadoknaditi le točko, kar je ob 95 doseženih golih nedvomno osupljiva številka, a nam ponudi logično razlago Cityjeve negotovosti na povratni četrtfinalni tekmi Lige prvakov s Tottenhamom. Slednji si je v prvem dejanju priigral pomembno prednost.

Potrpežljivost, potrpežljivost

Ustrezno odgovoriti izzivom klubov iz spodnjega doma (še posebej Cardiffu ali Burnleyu in njuni udarni paradigmi »kick & rush«) je nedvomno velika prednost. Novi stari prvak pa se je v tej sezoni izkazal tudi proti sebi primerljivim tekmecem. Na desetih srečanjih s preostankom elitne šesterice je slavil osemkrat, obakrat tudi proti Tottenhamu. Način, s katerim je prihajal do uspehov, se je razlikoval od tekme do tekme. Vsakega od uglednih nasprotnikov krasijo drugačni aduti in odlike, začenši s Chelseajem, ki je decembra premagal City z 2-0 in februarja proti prvaku ob uporabi istega ambicioznega pristopa klonil z 0-6. Zdi pa se, da se je Guardiola od obeh porazov proti Liverpoolu v prejšnji sezoni naučil ogromno.

Katalončevi izbranci so v potekih tekem s težavo združevali uspešno izkoriščanje ugodnih obdobij in ohranjanje zbranosti v trenutkih, ko se je vsebinsko dvignil nasprotnik. 48-letnik je na vsak način stremel k izogibanju šibkih minut in dajanju povoda za razcvet tekmečeve igre še posebej v dveh primerih. Tako proti Kloppu kot na dvobojih s Pochettinom so se Meščani izkazali z vestno potrpežljivostjo. Nenehno teženje k prevladi v posesti je upočasnilo ritem, povečalo nevtralne podaje in zmanjšalo gibljivost posameznikov. Z znižanjem tveganja je Guardiola sicer obrnil hrbet enemu od osnovnih postulatov (vsaka podaja mora zmesti tekmečev obrambni blok), na katerih temelji njegova nogometna filozofija. Umerjeni minimalizem pa je za končni uspeh potreboval samozavestnega in učinkovitega napadalca.

Na Cityjev smrtonosen strelski stroj je precej vplival model, ki ga je v španski reprezentanci na svetovnem prvenstvu 2010 uveljavil selektor Vicente del Bosque: ta je z mešanico dovršenih akcij, izgrajenih na neštetih podajah, povečini izvedenih na obrambni polovici, ubijal tempo in uspaval tekmo. Liverpool in Tottenham svojo igro izpopolnjujeta na podlagi intenzivnega pritiska, zato se je Guardiolova nogometna vojska na vsak način skušala izogniti prejetemu zadetku, ki bi nasprotniku dal krila. V prvenstvu je v tej nameri uspel (0-0 in 2-1 proti Rdečim, dvakrat 1-0 proti Ostrogam), s podobno vizijo pa se je lotil prve četrtfinalne tekme lige vseh lig. Dvoboj je po vsebini precej spominjal na obe ligaški srečanji s Tottenhamom, a se je ob majhnem številu priložnosti končal brez na tovrstnih spopadih nujnega odmerka sreče. Začetek povratnega dejanja, ki se ga je City lotil kot vsake »običajne« tekme, pa je v sebi skrival razsežnost grožnje.

Red in zmeda

V razmiku treh minut je dvakrat zablestel Heung-min Son in nakazal tok dogodkov v polfinalu, ki sta ga vsak po svoje ovenčala še dva uspešna izkoriščevalca za svoje moštvo ugodnih obdobij vsebinske prevlade, Georginio Wijnaldum (dva gola v dveh minutah) in Lucas Moura (par zadetkov v štirih minutah). Na tej točki se zastrašujoča moč vsebinske intenzivnosti obeh finalistov elitnega evropskega tekmovanja združuje s šibkostjo Manchester Cityja, pa tudi Barcelone in Ajaxa, še dveh klubov, ki sleherni napad zasnujeta v zadnji vrsti.

Ujetniki gospodovanja nad vsebino, ne oziraje se na nasprotnika in s postavljanjem posameznikove tehnične premoči v ospredje, David Silva, Bernardo Silva, Leroy Sané in sotrpini vselej ostajajo v območju udobja. S stalnimi izmenjavami podaj po tleh, ki netočne pod neizprosnim pritiskom nasprotnika postanejo zelo tvegane, lahko namesto nevarnosti za tekmeca postanejo grožnja in poveča se možnost napake. Ko nasprotnik izkoristi ugodne minute in se po doseženem golu opre na val zanosa s tem, da s silovitim pokrivanjem igralcu z žogo omeji prostor in zmanjša odziven čas, se tudi na papirju tako smelo sestavljenemu in tehnično vrhunsko podkovanemu kolektivu lahko v nekaj sekundah pripeti šopek napak, ki se jim je pred tem dolge mesece uspešno izogibal.

Vprašanje vzrokov za Cityjevo prvenstveno vrhunskost in evropski neuspeh je vprašanje ravnotežja in ravnovesja. Zmožnost nekaterih ekip, da z eno potezo ognjevito posežejo v potek tekme, sposobnost, ki uravnava razmerja moči med najboljšimi klubi, a postane neuporabna v primeru, da se nasprotnik odpove napadalni igri. Sodoben nogomet vse bolj v ospredje postavlja hitrost, zato se trenutno nihče ni zmožen sistematično in celostno upreti pritisku (»gegenpressing«), ki ga na tekmece izvajata Liverpool ali Tottenham, v osnovi sicer nepopolni moštvi, a vsekakor vešči vsiljevanja ritma in moči nasprotniku. Ta kakovost ju ne dela nepremagljivih, ampak konkurenci vsakokrat povzroča novo preglavico, česar manj prilagodljivi in v svojo prvobitnost zaverovani klubi ne marajo.

Anomalije v samem bistvu ne gre iskati v rezultatih Manchester Cityja, ki je na ciljni črti za nekaj centimetrov zgrešil polfinale Lige prvakov in ki se je morda celo preveč pasivno lotil Tottenhama. Boljše izkoriščanje minut prevlade bi lahko zmedlo ravnotežje. Pravo presenečenje prihaja iz porečja Mersey. Zasedba Liverpoola se zdi ukrojena za mednarodni dotik slave. Kloppovi varovanci so boj za domači prvenstveni vrh še v prejšnji sezoni spremljali zgolj z razdalje, v tej sezoni pa so dokazali, da lahko do zmag prihajajo na najrazličnejše načine. Brez uspešnega nastopa v madridskem finalu bo njihova sijajna sezona izgubila lesk. S 97 ligaškimi točkami in le enim porazom pa so Rdeči poslali jasno sporočilo: če je avtomatizacija igre imenitno sredstvo za redno zbiranje točk, ni nujno edina pot do dolgega trajanja.

 

Foto: Guliver/Getty Images

Priporočamo še

1

Manchester City: kralj Anglije, a brez evropske krone...Več

2

Nejc Mravlja: “Zavesa, dol!” (blog)...Več

3

PAOK: »Zbogom, Atene!«...Več

Najbolj brano ta mesec

1

VIDEO: Družinska naveza Gajser, Nejcu zdaj zaupajo tudi Japonci...Več

2

Ronaldo kapetanu Rome: Premajhen si, da bi lahko govoril (VIDEO)...Več

3

Srhljivi prizor Gajserjevega padca, ki bi se lahko končal zelo hudo (VIDEO)...Več