Avtor: Nejc Mravlja
4. 7. 2026, 09.28
To se je zopet pokazalo sinoči v Miamiju, ko je Argentina po eni najbolj dramatičnih tekem letošnjega svetovnega prvenstva šele po podaljšku s 3-2 ugnala trdožive Zelenortske otoke. Dvoboj, ki bi na papirju moral biti formalnost, se je spremenil v brutalno opozorilo, da na mundialu ni več lahkih nasprotnikov, in je prav zato tudi najboljši dokaz, zakaj na Scalonija doma in na tujem gledajo kot na enega največjih selektorjev v zgodovini Argentine. Če bi bilo vse odvisno zgolj od Messijeve genialnosti, bi se zgodba lahko končala precej drugače …
Argentina je še vedno živa, a ne več nedotakljiva
Po popolnem skupinskem delu je v Argentini vladala zmerna evforija. V časniku Clarín so zapisali, da je »Argentina zdrava«, pri čemer seveda ni govora o državi, temveč o reprezentanci. Tri zmage v skupini, prvo mesto, sijajen Messi, jasna identiteta igre in občutek, da “Scaloneta” ponovno drvi proti velikemu cilju.
“Scaloneta” je danes veliko več kot simpatičen vzdevek. Gre za simbol kulture, ki jo je Scaloni ustvaril od svojega prihoda leta 2018. Avtobus, na katerem sedijo vsi. Brez zvezdniških kapric. Brez notranjih bojev. Brez večnega vprašanja, kdo je pomembnejši od ekipe.
Pred leti je bila Argentina pogosto reprezentanca velikih imen in še večjih egov. Danes je reprezentanca velikih igralcev, ki sprejemajo majhne vloge, če je to potrebno za skupni uspeh. Prav v tem tiči največja sprememba.
Messi ni več prisiljen nositi sveta
Dolga leta je Argentina igrala nogomet z eno samo idejo: dajte žogo Messiju. Če ni šlo, mu jo dajte še enkrat. Mario Kempes, svetovni prvak iz leta 1978, je pred dnevi odlično opisal razliko med nekdanjo in današnjo Argentino: “Včasih je moral Messi organizirati napade že pred lastnim kazenskim prostorom, izvajati prekinitve, zaključevati akcije in pogosto celo popravljati napake soigralcev … Danes tega bremena nima več.”
Enzo Fernández, Rodrigo De Paul, Alexis Mac Allister in preostali vezisti nenehno menjujejo položaje. Prehodi med sistemoma 1-4-3-3 in 1-4-4-2 so skoraj neopazni. Posest žoge ostaja zaščitni znak, vendar ni več odvisna od enega samega igralca.
Messi lahko izgine iz igre za deset ali petnajst minut, a se potem pojavi tam, kjer nasprotnika najbolj boli. Prav to se je zgodilo tudi proti Zelenortskim otokom. Njegov zadetek za 1-0 je bil mojstrski: sprejem, gibanje in zaključek v enem samem vihravem ritmu, kakršnega zna ustvariti le on. Toda tudi Messi tokrat ni mogel sam rešiti vseh težav.
View this post on Instagram
Zelenortski otoki pokazali prihodnost afriškega nogometa
Če obstaja poraženec, ki je po petkovi tekmi odšel domov z dvignjeno glavo, so to Zelenortski otoki. Dežela s približno pol milijona prebivalcev je bila nekaj minut oddaljena od ene največjih senzacij v zgodovini svetovnih prvenstev. Predstava modrih morskih psov ni bila nobeno naključje. Bila je posledica discipline, poguma in popolne taktične priprave.
Po izenačenju Deroya Duarteja v 59. minuti je Argentina prvič na tem prvenstvu zares izgubila nadzor nad vsebino. Vzhajajoči zvezdnik družabnih omrežij Vozinha je svojo ekipo z nekaj izjemnimi obrambami dolgo držal pri življenju, nato pa je Sidny Lopes Cabral z izjemnim strelom v podaljšku poskrbel za enega najlepših zadetkov turnirja.
Miami je za nekaj minut obstal. Argentina je bila na robu prepada. Messi in druščina so »pogledali smrti v oči«. To ni pretiravanje. Če bi sledila enajstmetrovka ali en sam uspešen protinapad, bi lahko svetovno prvenstvo izgubilo enega največjih favoritov in branilca lovorike.
Prav v takšnih trenutkih se vidi selektor
Nogometni navdušenci pogosto prekomerno razpredajo o sistemih, formacijah in statistiki. Toda največji trenerji niso veliki zaradi shem. Veliki postanejo takrat, ko njihova ekipa ostane mirna sredi popolnega kaosa. Scaloni včeraj tega miru ni izgubil: ni panično menjal sistema, ni razbil ravnotežja, ni začel igrati na vse ali nič … Verjel je načelom, ki jih njegova reprezentanca razvija že skoraj osem let.
In prav iz teh načel sta padla odločilna zadetka. Oba po prekinitvah. Najprej “Licha” Martínez in nato še “Cuti” Romero. Morda ni naključje, da sta prav osrednja branilca postala junaka. Ko napad ne deluje več tako gladko kot običajno, mora prvak znati zmagovati tudi drugače. Argentini je to uspelo.
Že pri enajstih letih razmišljal kot trener
Po obračunu so bili argentinski mediji precej bolj kritični kot po katerikoli zmagi v zadnjih letih. Nekateri so opozorili na prepočasno vračanje v obrambo, drugi na utrujenost, spet tretji na preveliko odvisnost od uspešnih prekinitev. Vse našteto drži. Res pa je tudi nekaj drugega … To, da je Scaloni v osmih letih ustvaril eno najbolj stabilnih reprezentanc sodobnega nogometa.
Njegovi dosežki govorijo sami zase: naslov svetovnega prvaka leta 2022, dve lovoriki na Copi América, niz 36 tekem brez poraza, nagrada za najboljšega trenerja na svetu … in predvsem občutek, da Argentina vedno ve, kdo je.
View this post on Instagram
Posebej pomenljiva je ena od zgodb iz Scalonijevega otroštva. Kot enajstletnik naj bi očetu, funkcionarju lokalnega kluba Sportivo Matienzo, vztrajno govoril: “Poglej tega krilnega igralca. Njega moramo pripeljati.” Seveda takrat še ni vedel, da bo nekoč vodil reprezentanco, a nakazal je obrise selektorskega razmišljanja: iskal je rešitve, opazoval podrobnosti, videl igralce, ki jih drugi niso … Skratka, delal to, kar počne še danes. Številni nogometaši, ki danes tvorijo hrbtenico Argentine, pred njegovim prihodom sploh niso veljali za nosilce reprezentance. Scaloni jih je v pravem trenutku prepoznal in jim zaupal.
Največja zmaga ni bil Katar
Ko govorimo o Argentini, se skoraj vedno vračamo na finale prejšnjega mundiala proti Franciji, toda Scaloni svoje najpomembnejše zmage sploh ni dosegel tam. Njegov največji uspeh je bil navzven veliko manj opazen, a ključen psihološki obrat: prepričal je Messija, da mu ni treba več vsega storiti sam.
Superzvezdniki običajno le stežka sprejmejo manj odgovornosti. Messi jo je in zato danes pri 39 letih še vedno odloča največje tekme.Proti Jordaniji je brez težav sprejel mesto na klopi.
Proti Zelenortskim otokom je odigral vseh 120 minut, dosegel zadetek, pripravil odločilni kot za Romera in bil za tekmeca najnevarnejši argentinski igralec, vendar to ni bila več predstava enega človeka. To je bila predstava sistema.
Egipt bo precej zahtevnejši izziv
Če je tekma proti Zelenortskim otokom Argentincem nastavila ogledalo, bo obračun osmine finala z Egiptom zahteval še precej več discipline in potrpežljivosti. Scaloni se tega dobro zaveda. Že pred izločilnimi boji je opozarjal, da bodo razmiki med tekmami krajši, vročina večja, regeneracija težja in da bo prav širina kadra odločala o uspehu.
Njegove rotacije niso naključne. So del skrbno pripravljenega dolgoročnega načrta, kar je še ena razlika med dobrimi in vrhunskimi trenerji. Dobri razmišljajo o naslednji tekmi, veliki pa o zadnjih dveh tednih turnirja.
Lionel, ki ga svet še vedno premalo pozna
Nogomet bo vedno pripadal igralcem. Njihove fotografije krasijo naslovnice. Njihovi zadetki polnijo družbena omrežja. Njihove številke postajajo zgodovinske. Toda za vsakim velikim nogometnim imperijem je stal ali še stoji veliki arhitekt. Španija je imela Vicenteja del Bosqueja, Nemčija Jogija Löwa, Francija Didierja Deschampsa … Argentina ima Lionela Scalonija.
Ne kriči ob igrišču. Ne ustvarja cenenih medijskih predstav. Ne išče pozornosti. Njegovo delo se vidi tam, kjer je najbolj pomembno: v načinu, kako njegova reprezentanca razmišlja, trpi in zmaguje.
Petkova drama proti Zelenortskim otokom ni zmanjšala argentinskih možnosti za nov naslov. Nasprotno. Veliki favoriti pogosto potrebujejo prav takšno tekmo, da jih spomni, kako krhka je meja med veličino in katastrofo.
Argentina je preživela. Toda veliko pomembnejše je spoznanje, kako je preživela. Ne zgolj zaradi čarovnije enega človeka, temveč zaradi sistema, ki ga je skoraj osem let s “Scaloneto” potrpežljivo gradil drugi Lionel. Tisti, na katerega svet še vedno prepogosto pozablja.
Foto: Guliver Image/Vanessa Carvalho Brazil Photo Press IMAGO
