Avtor: Nejc Mravlja
2. 7. 2020, 12.04
Da bi se bogastvo kluba moralo v prvi vrsti poznati na igrišču in ne samo na bančnem računu, je misel, ki jo je v nogometni svet vpeljal Johan Cruyff. V trenutku, ko si Barcelona mukoma prizadeva vnovič najti izgubljeno identiteto, se ji znova odpira možnost pogleda v vzvratno ogledalo – nazaj h koreninam. Eno od najbolj povezovalnih in razvojno usmerjenih avtoritet, ki procesa dolgega trajanja ne štejejo za največje zlo, predstavlja žal predčasno preminuli karizmatični Nizozemec, a še zdaleč ni edini. Slovesu enega najboljših nogometašev v zgodovini najbolj priljubljene športne panoge je dodal še kako pomembno vlogo zaslužnega prenašalca svojega prepoznavnega žogobrcarskega DNA na Barcelono, ki je prav po zaslugi »letečega holandca« skozi številne generacije pridno pobirala bogate sadove Odrešenikovega (eden Cruyffovih vzdevkov, šp. El Salvador) dela. Barça je ne nazadnje le »več kot klub« (orig. més que un club).
Od legend se v sodobnem športu ne da živeti, a nam zgodbice, ki jih pripovedujemo zvedavim otrokom, vselej pomagajo prebuditi srečo, veselje in radost, predvsem pa nam vlivajo optimizem. Današnji nogomet je usmerjen drugam. V svet odraslih, kjer prevladujejo hladni ciniki, nezmožni čustvovanja. Kjer je vojna vojna in denar denar. Kjer je misel na romantiko pogosto zatrta v kali ali pa vsaj naleti na korenit odpor.
Če si film kupčije Arthur-Pjanić prevrtimo s konca na začetek, lahko hitro ugotovimo, da je brazilski vezist zgolj »kolateralna žrtev« odmevnega feljtona. Menjava, ki, kot bomo pojasnili v nadaljevanju, to sploh ni bila, mu bo v novem klubu omogočila všečno plačo in poljubno mesto v Juventusovi zvezni vrsti. Zakaj žrtev? Gre za odločitev, ki nikakor ni posledica pomanjkanja kakovosti za nastopanje v modro-rdečem dresu. Prej obratno. Arthur je svetla izjema v trenutnem Barceloninem jagodnem izboru osrednjih vezistov. Le da so te jagode vse od časov Xavija in Inieste postale vse manj sočne.
Zakaj se je Barça sploh ločila od Arthurja? Ker je vzdržljivi vezist po mnenju uprave ena njenih redkih unovčljivih deviz in ena redkih okrepitev, ki se je po odmevni predstavitvi julija 2018 na stadionu Camp Nou tudi izkazala. Ne iščimo dlake v katalonskem jajcu in ne ciljajmo razlogov, zakaj bo Jean-Clair Todibo v prihajajočih tednih prodan najboljšemu ponudniku. Uprava pod taktirko Josepa Marie Bartomeuja je nekdanjega francoskega mladinskega reprezentanta po priporočilu rojaka Erica Abidala januarja lani predstavila kot nosilca daljnosežne vizije, a zgolj poldrugo leto pozneje je ista garnitura Todiboja pripravljena pahniti skozi zadnja vrata. Tako Arthur kot visokorasli branilec sta bila položena na monetarni oltar v mnogočem v megli tavajočega Barçinega vodstva.
Finančno kupčkanje
Če si še enkrat preberemo zgornjo Cruyffovo misel, nam ta dejansko naslika prvi pomembnejši sklep v obravnavani zgodbi: tri najdražje okrepitve v več kot 120-letni klubski zgodovini so danes povečini v stranskih vlogah, spremljevalci dogajanja, rezervisti, lahko bi dejali celo nezaželeni. Ousmane Dembélé, Philippe Coutinho in Antoine Griezmann so klub skupaj stali 400 milijonov evrov. Bogokletno bi bilo trditi, da se je njihov prispevek na igrišču in na finančnem področju vsaj približal zanje namenjenim vrtoglavim odškodninam.
Zdaj razumemo, zakaj je Bartomeuovo obdobje vodenja kluba zaznamovano s pogosto neuspešnim lovom za milijoni. Šopek vprašljivih odločitev, slabih kadrovskih izbir, sodelovanje s preplačanimi igralci, ki na petično urejenih travnih rušah še zdaleč ne kažejo pričakovanih presežkov, in bližajoč se konec dobe, nad katero visi vse širše rezilo Damoklejevega meča. Za nameček je svoj lonček pristavila še pandemična zaušnica, ki je z vso silo udarila na poslovanje kluba z najvišjo plačno maso na svetu. Zaradi covida-19 bo Barça izgubila vsaj 150 milijonov evrov. V katalonskem gigantu še ne govorijo o krizi, a bančna jamstva, sklenjena v času trenutne uprave, Bartomeuja in sodelavce obvezujejo k nujni pridobitvi prihodkov za uravnoteženje poslovanja. V nasprotnem primeru bodo ob bližajočem se nastopu nove vodstvene ekipe (volitve so na sporedu prihodnje leto) izgubo prisiljeni pokriti iz lastnih žepov.
Kakšen je sklep finančnega kupčkanja? Lažna »menjava« v luči uravnovešanja poslovanja, ki ustreza obema stranema. Kluba sta športni motiv potisnila v kot in v posel vključila igralca, s pomočjo katerih bi kratkoročno zaslužila. Sklenitev dogovora je skoraj ogrozilo Arthurjevo oklevanje. Še en dokaz, da v upravnem odboru Barcelone ne gre iskati osebe, ki bi v dosjeju najprej pomislila na vsebino na igrišču. Kje sploh tiči vzrok za mešetarjenje? Katalonski klub je Arthurja prodal za skupno vsoto 82 milijonov evrov (72+10) in bo porabljena sredstva, namenjena za Pjanićev odkup (60+5 milijonov), finančno razpršil skozi naslednja štiri leta, kolikor traja pogodba z reprezentantom Bosne in Hercegovine. Posledica: zavidljivo ugodna računovodska bilanca sezone, ki se je uradno končala 30. junija.
Športni ping-pong
Če se osredotočimo zgolj na športno-nogometni vidik, ki bi moral predstavljati osnovo posla, Barcelona ni nujno poraženka. Miralem Pjanić velja za mojstra obvladovanja nogometne tehnike in poseduje zadostno količino veščin za uspešno nastopanje v »veliki« Azulgrani. 30-letnik je na vrhuncu karierne poti željan novega izziva in je v sleherno moštvo zmožen vnesti svež veter, bodočo ekipo pa ornamentirati s še čvrstejšim značajem in z bogatimi izkušnjami prebuditi institucijo brez v prihodnost usmerjene vizije, ki prepogosto počiva na upoštevanju priporočil Lionela Messija.
Zanimivo bo spremljati, kako se bo nove razdelitve kart v zvezni vrsti lotil Quique Setién. Sivolasi trener bo po novem razpolagal s tremi režiserji podobnega, a težko združljivega profila. A to ni več skrb odhajajoče uprave, ki si kar ne neha kopati jame. Izmenjava Arthur-Pjanić je zgolj ena od zaključnih etap športnega ping-ponga, ki predpostavlja ugodne finančne posledice. Prav slednje je edino, kar Bartomeuja in druščino v tem poslu dejansko zanima.
Finančno-ekonomski vidik pa vseeno ni edini pomemben dejavnik. Leto 2021 se bo v dogajanje znova umešala politika. FC Barceloni bo zavladala nova glava, ki bo svoje izvajanje na zelo preprost način utemeljevala na primerjavah z iztekajočo se Bartomeujevo ero. Toda pozor. Težko si bo privoščila nadaljnje kopanje jame in stopicanje po predhodnikovi poti. V Barçi igrišče vseeno šteje več kot drugje. Novo vodstvo tega ne bi smelo pozabiti.
Foto: Šport TV
