Avtor: Nejc Mravlja
1. 7. 2026, 09.22
Ko je Maroko v ponedeljek po dramatičnem izvajanju enajstmetrovk izločil Nizozemsko in se uvrstil v osmino finala svetovnega prvenstva, je zadnji strel pripadel prav njemu. Ni bilo naključje. Šlo je za logičen zaključek večera, v katerem je znova dokazal, da je postal obraz nove maroške reprezentance. Ne le zaradi gola, temveč zaradi načina, kako igra, vodi napad in prevzema odgovornost.
Še pred nekaj meseci je bil v središču kritik zaradi nesrečnega incidenta v finalu afriškega pokala, ko si je prizadeval odvzeti brisačo senegalskemu vratarju Édouardu Mendyju. Opravičil se je, kazen je bila pozneje razveljavljena, toda madež je ostal. Danes se o njem govori iz povsem drugačnih razlogov. Zaradi nogometa.
Saibarijev vzpon sicer ni nastal čez noč. Bil je dolg, prepojen s trmo in pogosto precej bolj zapleten, kot kažejo številke. Po koncu mundiala bo PSV Eindhoven zamenjal za FC Bayern München. Če nemški gigant za okrepitev odšteje več kot 50 milijonov evrov, to praviloma pomeni, da v njem vidi nogometaša najvišjega evropskega razreda. Pri petindvajsetih letih bo Saibari naredil korak, ki ga mnogi označujejo kot pravi sprožilec kariere v smeri absolutnega vrha.
Toda na ta trenutek je čakal že dolgo. V Eindhovnu je bil zadnji dve leti zaščitni znak Eredivisie, sezono 2025/26 je sklenil kot njen najboljši nogometaš, v ligi prvakov je pokazal, da lahko odloča tudi tekme proti evropskim velikanom. Vseeno se je zdelo, da širša mednarodna javnost njegovega talenta še ni zares opazila. Nizozemska liga je pogosto nekoliko v senci največjih prvenstev, zato igralci v njej redko dobijo globalno pozornost.
Svetovno prvenstvo spremenilo vse
V skupinskem delu “panameriškega” mundiala je zadel na vseh treh tekmah, kar pred njim ni uspelo še nobenemu Afričanu. Še bolj impresivno pa je bilo, da teh zadetkov ni dosegal kot klasični napadalec. Selektor Mohamed Ouahbi mu je namenil vlogo namišljene devetke, ki se neprestano spušča v zvezno vrsto, menja položaje in odpira prostor soigralcem. Branilci nikoli ne vedo, ali ga morajo spremljati proti sredini, pustiti na krilu ali nanj čakati v kazenskem prostoru.
Prav v tem se skriva njegova največja kakovost. Ni tipična devetka. Ni klasična desetka. Ni izrazit krilni igralec. Je vse to hkrati. Njegovi nekdanji trenerji poudarjajo, da ga je težko stlačiti v eno samo nogometno definicijo. Najboljši je takrat, ko mu trener dovoli dovolj svobode. Ko lahko menja položaje, prihaja po žogo globlje v polje, nato pa se nenadoma pojavi pred golom. Takšni igralci spreminjajo tekme, ker nasprotniku porušijo običajno obrambno logiko.
To se je pokazalo tudi proti Nizozemski. Maroko je bil večji del srečanja nevarnejša ekipa. Ustvarjal si je več priložnosti, Achraf Hakimi je stresel prečko, Neil El Aynaoui je bil blizu uspeha, vendar žoga ni hotela za golovo črto. Nato je prišel hladen nizozemski odgovor. Cody Gakpo je v 72. minuti imenitno sklenil hitro akcijo in Maroko se je znašel na robu izpada.
Toda ta reprezentanca je v zadnjih letih zgradila nekaj, česar ji v preteklosti pogosto ni bilo mogoče pripisati: prepričanje, da tekme ni konec pred zadnjim sodnikovim piskom. V dodatku je za izenačenje poskrbel Issa Diop, podaljšek ni prinesel odločitve, sledile so enajstmetrovke. Nizozemci so znova pokazali, da jim slednje že dolgo ne ležijo. Zgrešili so kar tri strele.
Odločilni udarec je pripadel Saibariju. Miren zalet. Miren zaključek. Mirno slavje. Kot bi bilo vse skupaj nekaj povsem običajnega. Morda prav zato deluje tako poseben. Njegova življenjska zgodba namreč nima veliko skupnega z lahkotnostjo, ki jo kaže na igrišču.
Kljuboval vsem in uspel
Rodil se je v katalonski Terrassi, nekaj deset kilometrov južneje od Barcelone. Kot otrok je imel prirojeno telesno deformacijo. Zdravniki so staršem povedali nekaj, česar si ne želi slišati nobena družina … da morda nikoli ne bo hodil brez pomoči. Potrebni so bili zdravljenje, potrpežljivost in leta napora, preden je postal popolnoma samostojen.
Ko je enkrat shodil, ga je bilo nemogoče ločit od žoge. Družina se je zaradi gospodarske krize preselila v Belgijo, kjer se je začela nova bitka. Beerschot je propadel, Anderlecht ga je odslovil, pri Mechelenu in Genku prav tako niso verjeli vanj. Razlog je bil skoraj neverjeten: bil naj bi preveč okoren, preveč mišičast in predebel. Danes je prav telesna moč ena njegovih največjih prednosti. V nogometu se pogosto zgodi, da igralce ocenjujemo prehitro. Pri Saibariju je bila pot polna nejevernih Tomažev; ljudi, ki so bili prepričani, da ne bo uspel … on pa je iz kluba v klub dokazoval nasprotno.
Posebna zgodba je tudi njegova reprezentančna odločitev. Lahko bi izbral Španijo ali Belgijo. Roberto Martínez ga je skušal prepričati, naj obleče dres belgijskih rdečih vragov, a Saibari ni okleval. Že kot najstnik je želel nastopati za Maroko. Ne zato, ker se v drugih reprezentancah ne bi uspel znajti, ampak zato, ker ima občutek pripadnosti. Vodstvo maroške zveze je v zadnjem desetletju sistematično gradilo odnos z mladimi igralci iz diaspore in pri Saibariju se je ta strategija izkazala za popoln zadetek. Trenerji poudarjajo, da nikoli ni kolebal. Njegov odgovor je bil vedno enak: Maroko.
Danes ta odločitev dobiva še večjo težo. Atlaški levi niso več reprezentanca, ki bi se zadovoljila le s simpatičnimi predstavami. Po polfinalu v Katarju želijo postati stalnica med najboljšimi. Pri tem pa potrebujejo igralce, kakršen je Saibari: tehnično vrhunske, taktično prilagodljive in psihološko dovolj močne, da prevzamejo odgovornost v največjih trenutkih.
Njegovi nekdanji trenerji ga opisujejo kot presenetljivo mirnega človeka. Govori pet jezikov, uspešno povezuje silnice v slačilnici, nima zvezdniških muh in ostaja eden najbolj priljubljenih igralcev v ekipi. Prav ta kombinacija značaja in kakovosti ga ločuje od številnih talentov, ki jih nogomet vsako leto proizvede na desetine.
Včasih se zdi, da je njegova kariera sestavljena iz samih zavrnitev. »Ne bo hodil. Ni dovolj dober. Preveč je mišičast. Ni pripravljen …« Vsakič in vsem je odgovoril na enak način: na igrišču. Ko bo poleti oblekel Bayernov dres, bo to zgolj naslednje poglavje. Prava zgodba se je začela veliko prej … na ulicah Terrasse, na prašnih belgijskih igriščih in v Eindhovnu, kjer je dozorel v igralca, ki danes navdušuje svetovno javnost.
Maroko je proti Nizozemski napredoval po enajstmetrovkah, toda zmaga pomeni precej več od le ene preskočene izločilne ovire. Pomeni potrditev generacije, ki se ne boji nikogar. In pomeni dokončno potrditev igralca, ki je bil dolgo zunaj dosega največjih evropskih reflektorjev. Ti so zdaj usmerjeni naravnost vanj.
Če je bilo svetovno prvenstvo doslej turnir Ismaela Saibarija, potem Bayern ni kupil zgolj najboljšega igralca nizozemskega prvenstva. Kupil je nogometaša, ki je iz vseh življenjskih preizkušenj iztisnil gorivo za naslednji korak. Nogomet sem ter tja res poskrbi za zgodbo, ki je ne bi upal napisati niti najbolj ustvarjalen scenarist.
Foto: Guliver Image
