V prvi od dveh tekem, ki sodita v kategorijo “nihče ju noče”, je Irska v nedeljo v madžarskem Debrecenu s 3-0 brez praske premagala Izrael. Vendar izid obračuna drugega kola nove lige narodov pripoveduje le del vsebinsko precej zajetnejše zgodbe, za katero se skrivajo meseci protestov, pozivi k bojkotu in reprezentanca, ki je še tik pred nastopom omahovala, ali naj sploh stopi na igrišče.
Ko je Jack Moylan po tretjem irskem zadetku snel črni žalni trak, ga poljubil in dvignil proti tribuni z izraelskimi navijači, je nogometno slavje postalo tudi sporočilo. S tribun so se zaslišali številni žvižgi. Na semaforju je pisalo Izrael 0, Irska 3, ključno vprašanje večera pa je ostalo odprto: kako se sploh lotiti neželenega dvoboja in obenem pokazati, da nasprotuješ ravnanju države, ki jo predstavlja tekmec?
Trije zadetki v enajstih minutah
Športni del zgodbe na neobičajno reprezentančno nedeljo je bil odločen presenetljivo hitro. Troy Parrott je zelene že v 14. minuti popeljal v vodstvo, dve minuti zatem je Adam Idah povišal prednost, Jack Moylan pa je v 25. minuti že postavil končni izid. Trije zadetki v razmiku enajstih minut so tehtnico že pred odmorom usodno prevesili na irsko stran.
Navzlic izraelski prevladi v posesti je Irska svoje napade precej učinkoviteje spreminjala v nevarne priložnosti. Po odmoru so nominalni gostitelji sicer postali aktivnejši tudi v napadu, a je vratar Caoimhín Kelleher ostal nepremagan. Zbral je štiri obrambe in poskrbel, da zgodnje vodstvo ni bilo resneje ogroženo. S soigralci se je razveselil prve zmage v skupini po četrtkovem porazu s Kosovom, a je irsko zadovoljstvo vseeno spremljalo nekaj, kar običajno poročilo o treh osvojenih točkah ne zajame.
Varovanci islandskega selektorja Helmirja Hallgrímssona so nosili črne trakove v spomin na žrtve vojne, ki je oktobra 2023 zaobjela Bližnji vzhod. Irci so med izraelsko himno sklonili glave, običajnega rokovanja med nasprotnikoma pred tekmo pa ni bilo. Na skoraj praznem stadionu v Debrecenu so takšne geste dobile še toliko večjo težo kot bi jih pred več desettisoč glavo množico.
Štiri ure pogovorov za devetdeset minut nogometa
Še dan prej ni bilo samoumevno, da bo Irska tekmo sploh odigrala. Vratar Gavin Bazunu se je v soboto za tekmi z Izraelom protestno umaknil iz reprezentance. Pojasnil je, da bi bil nastop v nasprotju z njegovimi prepričanji in izpostavil pomembno razliko: njegovo stališče ni usmerjeno proti Izraelcem ali judovski skupnosti, temveč proti grozodejstvom in ubijanju nedolžnih. Po več kot štiriurni razpravi med igralci in strokovnim vodstvom je večina le podprla nastop.
Zgoraj omenjena razlika je bistvena za razumevanje celotnega spora. Kritike izraelske vlade ne moremo enačiti s sovražnostjo do Izraelcev. Prav tako odločitev nogometaša, da odigra reprezentančno tekmo, sama po sebi še ne pomeni podpore vojaškim operacijam. Selektor Hallgrímsson je po zmagi pohvalil pristop in karakter svojega moštva ter njegovo sposobnost, da v težkih razmerah ostane zbrano. Obenem je opozoril, da pritisk prestopi mejo, ko začne vidno vplivati na igralce in njihove družine. Pravico do protesta je sicer priznal, vendar je zahteval tudi zaščito nedolžnih ljudi, ki so se znašli sredi vojne.
Ko selektorjeve besede postanejo državna zadeva
Prav Hallgrímsson je bil eden tistih, ki so razpravo pred tekmo hote ali nehote dodatno zaostrili. »Ne igramo z genocidom, igramo proti genocidu. Igramo proti Izraelu, ne z Izraelom,« je navrgel ob napovedi prihajajočih obračunov. Izraelska nogometna zveza mu je odgovorila z očitki o ozkoglednosti, nevednosti in celo hinavščini. Športnikova izjava je v hipu prerasla v diplomatski spor.
V bran selektorju je med prvimi stopil irski premier Micheál Martin. Izraelski odziv je zanj nesprejemljiv, dejal je, da Izrael ne more nenehno zanikati tega, kar svet tako ali tako ve. Tako se o tekmi, ki bi morala soditi predvsem na športne strani medijev, ni več govorilo samo na novinarskih konferencah nogometnih zvez.
Na žalost se zgodba pri prvotni selektorjevi izjavi ni končala. Hallgrímsson je v soboto svojo formulacijo skušal omiliti. Priznal je, da je uporabil močno in zanj napačno besedo, ter v isti sapi pojasnil, da je želel povedati predvsem naslednje: igralec z nastopom ne potrjuje in ne podpira dogajanja v Gazi. Njegovo razlago gre razumeti kot poskus, da bi z ramen reprezentantov odstranil vsaj del moralnega bremena.
Gaza ni izginila z začetkom tekme
Ozadja tega spora ni mogoče razumeti brez razsežnosti človeškega trpljenja. V napadu pod vodstvom Hamasa 7. oktobra 2023 je bilo ubitih približno 1.200 ljudi, napadalci pa so zajeli 251 talcev. V vojni, ki se je od tedaj razmahnila, so zdravstvene oblasti v Gazi poročale o več kot 70.000 mrtvih. Po podatkih Unicefa je vojna vihra terjala že več kot 64.000 domnevno ubitih ali ranjenih otrok ter uničene domove, bolnišnice in šole, razseljenost, podhranjenost in dolgotrajne posledice travm.
Tudi beseda genocid ni nastala v nogometni slačilnici. Neodvisna preiskovalna komisija Združenih narodov je septembra lani sklenila, da je Izrael v Gazi zagrešil genocid. Izrael takšne obtožbe zavrača.
Manj znano je, da ima irska solidarnost s Palestinci zgodovinsko razsežnost. Podpisniki pozivov k športnemu bojkotu se sklicujejo na irsko protikolonialno tradicijo in prepričanje, da šport ne bi smel ustvarjati videza običajnih odnosov, kadar so množično kršene človekove pravice. Odprto pismo s pozivom k bojkotu je podpisalo že več kot 160 irskih športnih osebnosti. Za zagovornike bojkota zato ni na mestu vprašanje, ali lahko Irska premaga Izrael. Vprašanje je, ali že sam nastop pomaga ustvarjati vtis, da je običajen nogometni reprezentančni večer možno izpeljati brez preglavic.
Med vestjo, točkami in pogodbenimi obveznostmi
Spor se je na nogometno igrišče dokončno preselil po februarskem žrebu, ki je Irsko in Izrael uvrstil v isto skupino lige narodov. Irska zveza je že pred tem zahtevala izključitev Izraela iz evropskih tekmovanj, po žrebu pa sporočila, da bo razpisani tekmi vendarle odigrala. Opozorila je na izgubo tekem brez boja in možnost dodatnih sankcij.
S tem kakopak ni uspela pomiriti navijačev. Maja so na prijateljski tekmi proti Katarju na igrišče metali teniške žogice. Julija je sledilo glasovanje delegatov irske nogometne zveze: 75 jih je podprlo igranje tekem, 32 jih je bilo proti, trije so se vzdržali. Vodstvo je opozarjalo na resne športne in finančne posledice bojkota.
Na tej točki pridemo do bistva zadrege. Nogometna zveza govori o odgovornosti do prihodnosti irskega nogometa. Nasprotniki tekem govorijo o odgovornosti do ljudi brez prihodnosti, ker jim jo je vzela vojna. Na kratko: obe strani uporabljata besedo odgovornost, a so jo različno razlagata.
Nenavadno rešitev je ubrala tudi irska javna radiotelevizija RTÉ. Zaradi pogodbenih obveznosti je/bo prenašala obe tekmi z Izraelom, a brez običajne studijske oddaje, strokovnih analiz in lastnih komentatorjev. Za tekmi z Izraelom ni sprejela niti oglaševanja niti sponzorstev. Ne gre torej za povsem nem prenos, temveč za prenos, iz katerega je odstranjen velik del običajnega nogometnega spektakla. Torej: RTÉ bo pogodbo izpolnila, običajnega slavljenja dogodka pa ni bilo in ga ne bo. Tudi televizija se je znašla v podobnem položaju kot reprezentanca: sodeluje, a obenem kaže zadržanost.
Naslednja nedelja prinaša isto vprašanje
Tudi “povratna” tekma, ki je predvidena za nedeljo, ne bo odigrana na ozemlju gostiteljice, temveč v srbski Bački Topoli. Zakaj? Ker se je irska nogometna zveza zbala protestov, ki bi lahko preprečili ali prekinili obračun. Tako bo tudi drugi dvoboj odigran daleč od večine ljudi, ki jim reprezentanca pripada.
Izraelska zveza je po odločitvi Ircev, da vendarle nastopijo, sporočila, da je zmagal nogomet, ter poudarila potrebo po ločevanju športa in politike. To je razumljivo stališče zveze, ki želi svoji reprezentanci zagotoviti nastopanje. Po drugi strani pa skoraj povsem prazne tribune, črni trakovi in odpoved običajnim pozdravom težko dokazujejo zmago športa, kaj šele večer, iz katerega je politika izginila.
Nogomet sam po sebi ne more ustaviti vojne. Prav tako ni pošteno pričakovati, da bodo enajst igralcev in njihov selektor namesto mednarodnih institucij razrešili vprašanje sankcij, odgovornosti in mej sprejemljivega. Vsekakor pa moramo od športnih zvez pričakovati, da svojih odločitev ne bodo skrivale za semaforjem. Zmaga namreč ne odpravlja razlogov za bojkot, tako kot nastop sam po sebi še ne razloži prepričanj vseh, ki so stopili na igrišče.
Irska je nogometno dilemo razrešila s tremi goli. Na vprašanje, ali bi morala to tekmo sploh odigrati, pa semafor ne zna odgovoriti.
Foto: RB2_1425 via Guliver