Avtor: Nejc Mravlja
24. 2. 2026, 09.53
Ko se iz Berna z vlakom odpravite proti Bernskim Alpam, se po slabih 20 minutah vožnje pred vami odpre idilično mestece z manj kot 45.000 prebivalci, ki drug za drugim gojijo športno-rekreativen življenjski slog. Nobeno presenečenje ne bo, če se boste nenadoma znašli obdani s pohodniškimi nahrbtniki, smučmi in selfie palicami. Kratek pogled navzgor pojasni množice turistov: nad starim mestnim jedrom se namreč dviga mogočen grad. Na drugi strani se razprostira slovito Thunsko jezero, za njim pa se kažejo obrisi zasneženih gorskih vrhov … Prizor iz turističnega kataloga.
Nogomet zelo dolgo časa ni bil razlog, da bi ga povezovali s Thunom, a se je v zadnjih mesecih tudi to spremenilo. Kdor se bo z železniške postaje obrnil proti jugu, bo v zimskem vrvežu poleg turistov srečal še drugo skupino: tisto z belimi in rdečimi šali, kapami in dresi, skritimi pod zimskimi jaknami. Napočil je dan tekme. Na obisk k rdeče-belim je prispel FC Sion, lanski prvoligaški povratnik iz zahodne Švice. Tokrat se bo pomeril s še v minuli sezoni drugoligašem, ki pa trenutno igra na povsem drugi ravni.
Po Kaiserslauternu in Leicestru še FC Thun?
FC Thun namreč prepričljivo vodi na lestvici švicarskega prvenstva … in to z dvomestno točkovno prednostjo pred najbližjim zasledovalcem. Nihče od aktualnih povratnikov iz pekla druge lige v poljubnem evropskem državnem prvenstvu ni zbral več točk kot prav klub iz Bernskega Oberlanda. Mesto, po številu prebivalcev primerljivo s Kranjem, v nogometnem pogledu pušča za sabo velikane iz Berna, Basla in Züricha. Zato sta se med navijači že pojavili zveneči primerjavi: po rdečih vragih iz Kaiserslauterna (1997/98) in Leicester Cityju (2015/16) zdaj še FC Thun (2025/26)? V čem se skriva čarobna moč kluba z drugim najnižjim proračunom v ligi?
Pri iskanju razlogov za ta uspeh navijači na prvo žogo ustrelijo isto ime: Mauro Lustrinelli. Nekoč igralec, danes glavni trener. Nekdo, ki je ostal. Lustrinelli je leta 2004 kot vihravi napadalec prispel iz italijanskega dela Švice in nemudoma postal klubska ikona. Leto zatem je z dvojcem golov proti švedskemu Malmöju Thun prvič popeljal v ligo prvakov. Že ob koncu igralske kariere se je trenersko izobrazil in delati v mlajših kategorijah: najprej v Thunu, nato pri krovni nogometni zvezi. Ko je leta 2022 dobil ponudbo, da postane glavni trener svojega srčnega kluba, nekaj dni ni mirno spal. Znašel se je pred doslej največjo karierno dilemo: ostati v reprezentanci in z njo v glavni vlogi podoživeti evropsko prvenstvo za nogometaše do 21 let ali prevzeti krmilo ranjenega Thuna v drugi švicarski ligi?
View this post on Instagram
“Na začetku nisem mislil, da se bom vrnil,” je po lanskem povratku med elito zaupal v pogovoru za vodilni švicarski športni spletni portal. Šele v razpravah z vodstvom Thuna o viziji kluba za bližnjo prihodnost je spoznal, da se tu nahaja prostor za njegove nogometne ideje. “Kot igralec sem v Thunu doživel fantastične stvari. Takrat sem si rekel: zakaj ne bi še enkrat zgradili nekaj posebnega?”
Da bi iz tedna v teden podoživljale uresničevanje previdno, a samozavestno grajene zgodbe o uspehu, zlasti na domače tekme hitijo trume navijačev. Stockhorn Arena, odprta leta 2011, jih sprejme 10.000 in leži na obrobju mesta med polji, orjaškim nakupovalnim središčem in priključkom na avtocesto … kot da nikomur ne želi stati na poti. Vse od lanske vrnitve Thuna med elito se obisk domačih tekem občutno povečuje. Tekmo proti Sionu je navzlic temperaturi pod lediščem spremljalo več kot 9.000 gledalcev.
V zapisniku tekem ni najti velikih imen. Mnogi nogometaši se v prejšnjih sredinah povečini niso znašli v središču pozornosti, spet drugi izhajajo iz Thunove akademije. Nosilci, kot so organizator igre na sredini Leonardo Bertone, zimska okrepitev Kastriot Imeri ali kapetan Marco Bürki, izvirajo iz nogometne šole Young Boys iz Berna.
View this post on Instagram
“V Švici je zdaj znano: če si v večjem klubu v težkem obdobju in ti kljub talentu ne uspe prodreti v udarno enajsterico, je Thun zate pravi naslov,” je pred božično-novoletnim premorom povzel Bürki. “Tukaj vlada drugačno vzdušje. Dobiš svoj čas. Ljudje verjamejo vate, tudi če na začetku še ni vse popolno.” Kapetan nedvomno ve, o čem govori: po skromni minutaži v Luzernu je 32-letnik pred skoraj petimi leti sklenil, da potrebuje korak nazaj v drugo ligo k Thunu … Da bi pozneje napravil dva koraka naprej. Danes je sredi najboljše sezone svoje kariere.
Začetek proti Sionu je bil previden. Dve najboljši obrambi v ligi (28 prejetih golov) sta se tipali in vzdrževali igro med kazenskima prostoroma. Thun je stal visoko, se pomikal naprej kot celota in gostom skoraj ni pustil časa z žogo. Sion se je potegnil globoko nazaj in potrpežljivo čakal na protinapade. Šele proti koncu prvega polčasa se je tekma rahlo nagnila na stran Siona. Nato pa se je zgodilo: po kratki izmenjavi na sredini igrišča je Bürki z visoko globinsko podajo presenetil Sionovo obrambo. Na robu kazenskega prostora je žogo sprejel Franz-Ethan Meichtry in – napol iz voleja, napol refleksno – s pomočjo vratnice matiral gostujočo obrambo. 43. minuta. 1-0. Sledil je val navdušenja na južni tribuni, kjer so rdeče-bele zastave udarile ob sivo nebo.
Gol 20-letnika je gol, ki ga Thun v tej sezoni nenehno ponavlja, malodane izsiljuje: po osvojeni žogi globoko na tekmečevi polovici se po dveh do treh dotikih zgodi eksploziven napad po globini. Lastnost, ki jo je Lustrinelli kot bivši napadalec obvladal do obisti. Ta profil akcij ni nobeno naključje, ampak rezultat nenehnega plodnega dela. “Ne moremo več biti presenečenje. Smo realnost. Skupaj delujemo že tri leta.”
V drugačnem ritmu
Za Lustrinellija se glavnina dela začne že dolgo pred začetnim sodnikovim piskom. “Zmagati hočemo vsi. Razlika se skriva v pripravi.” Uspeh nastaja z intenzivnostjo na treningu, z jasnimi vzorci igre in standardi, o katerih se trener ne pogaja. Kako to deluje v praksi, je opisal Bürki: “Že pri ogrevanju gre za to, da vnesemo energijo. Ne gre za klepet, ampak za zavestno pripravo. Spodbujamo drug drugega. Nekaterim novincem se to sprva zdi posebno, a sčasoma postane normalno.” To potrjujejo tudi številke: po podatkih slovitega športno-raziskovalnega inštituta CIES se je moštvo Thuna v evropski primerjavi v minuli sezoni uvrstilo na drugo mesto po številu intenzivnih tekov.
Sredi alpskega raja, kjer so sicer svoj pedigre tradicionalno pilili klubi iz finančne metropole Züricha, po farmacevtskih presežkih znanega Basla ali političnega središča Berna, se FC Thun zavestno giblje v drugačnem ritmu, ki ga pooseblja 52-letni klubski predsednik Andres Gerber. Ta je rdeče-belim zvest že dobri dve desetletji: od kapetana na igrišču do prvega moža uprave.
Nekdanji vezist raje kot o sistemih govori o vrednotah: pogum, skromnost, potrpežljivost. Oblikoval ga je njegov nekdanji trener Hanspeter Latour, čigar razumevanje nogometa je namesto na nadzoru temeljilo na zaupanju. Gerber je današnjo usmeritev kluba za domačo nacionalno TV opisal kot “podobno domači pokrajini”. V nasprotju z velikimi klubi želijo pri Thunu ostati na realnih tleh. “Ne bi se smeli pustiti okužiti denarju, moči in superegom.”
Klub se zavestno odpoveduje pregrešno dragim trening kampom v oddaljenih toplih krajih. Med tekmovalnimi premori raje ostane v okolici in dneve preživlja s team buildingi kar v bližnjih gorskih kočah. Partije kart so zamenjale brezciljno brskanje po telefonu, kar je izboljšalo vzdušje v ekipi in pospešilo vključevanje novih igralcev. “Sčasoma nočeš več biti sam. Kdor pride na novo, se skoraj samodejno prilagodi,” dodaja kapetan Bürki. “Nekateri morajo potisniti svoj ego na stran, ker kmalu spoznajo, da nam lahko uspe le, če bomo delovali kot ekipa. Če zmagujemo, imajo koristi vsi, tudi vsak posameznik.”
To povezanost je Thun potrdil v končnici prvega polčasa. Sion je zapretil iz protinapada, vendar je obramba okrog Bürkija nalet odbila. Med odmorom se je na semaforju pojavil klubski moto ”Wahri Liebi” (sl. prava ljubezen).
Pomen klubske devize so navijači Thuna v tem stoletju že večkrat konzumirali. Leta 2005 je klub z Lustrinellijem v napadu in Gerberjem kot kapetanom pod Latourjevim vodstvom senzacionalno končal na drugem mestu domačega prvenstva in se premierno uvrstil v ligo prvakov. Po desetletjih nihanj med drugo in tretjo ligo so se Thunu nenadoma zoperstavili zvezdniki tipa Thierry Henry, Dennis Bergkamp, Robert Pirès ali Wesley Sneijder. Toda meteorski vzpon je klub preobremenil v športnem in finančnem pogledu. Tri leta pozneje je sledil trpek padec … izpad iz domače prvenstvene elite. Thun je postal ”klub na vozičku”, ki se je vrtel med prvo in drugo ligo. Morda prav ta izkušnja, ki jo je v štirih sezonah (2018-2022) v rdeče-belem dresu dodobra spoznal tudi bivši slovenski mladi reprezentant in trenutno član Hanse iz Rostocka Kenan Fatkić, pojasnjuje današnjo sproščenost.
“Če si sproščen in nimaš pretiranega pritiska, se počasi rodi zdrava samozavest,” meni predsednik Andres Gerber. “Takrat ti lahko uspe marsikaj.” To samozavest, nastalo iz nedavnih sedmih zaporednih zmag, je Thun potreboval tudi ob začetku drugega polčasa. Tekma je postala povsem odprta. Vratarju Niklasu Steffnu sta uspeli pomembni obrambi. Prav iz takšnih trenutkov so se igralci iz Bernskega Oberlanda v tej sezoni že naučili, kako tanka je meja med pravljičnim happy endom in kruto realnostjo. Najbolj nazoren primer je presenetljiv avgustovski izpad iz pokalnega tekmovanja proti tretjeligašu Breitenrainu.
Toda sistem Lustrinellija ohranja red. Po dobri uri igre je sledila nova prelomnica: v hitrem protinapadu je napadalec Thuna Brighton Labeau pobegnil Sionovi obrambi in izsilil rdeči karton. Tik pred prekrškom se je sicer zdelo, da je bila žoga že zunaj igrišča. Nekateri igralci Thuna so že prenehali igrati, a ne sodnik. Sion je moral nadaljevati z igralcem manj. Pobudo je zopet prevzela vodilna ekipa na lestvici. Ko so gostje v 82. minuti po novem prekršku nad Labeaujem prejeli nov rdeči karton, so se znašli z devetimi proti enajstim. Tekma je bila odločena še pred zadnjim sodnikovim piskom.
Združena v rdeče-belih barvah, a razdeljena po jezikovni pripadnosti, sta oba navijaška tabora izustila svoje zadnje napeve in v zrak ob dimu bakel poslala konfete. Za osmo zaporedno zmago Thuna, rekorden niz v zgodovini kluba, je bilo na koncu potrebnih predvsem veliko živcev. V sezoni, v kateri Basel, Zürich in Young Boys izgubljajo točke, takšni popoldnevi z zmagami 1-0 utrjujejo vodstvo na lestvici.
View this post on Instagram
Ohraniti mir
Gerber odkrito priznava, da ni imun na izide konkurentov. “Zanimivo jih je spremljati, saj sem vendarle človek. Kot predsednik in nekdanji nogometaš vem, da se ne bi smel preveč ozirati na tekmece. A zdaj smo dovolj samozavestni, da nas ne zagrabi panika, če kak zasledovalec zmaga ali če mi izgubimo.”
Mir, o katerem v klubu pogosto govorijo, se ne konča pri vratih garderobe. “Ne govorimo vsak dan o tem, da smo prvi ali da želimo postati prvaki,” pravi Bürki. Z uvrstitvijo na lestvici se znotraj kluba ne ukvarjajo. Tudi Gerber ostaja previden. “Vsem nam je jasno, da se to lahko hitro spremeni. To ni strah. Je le realno razumevanje, da v vsaki tekmi potrebuješ tudi srečo.” Kot denimo v dvoboju s Sionom.
Na poti domov proti železniški postaji je Thun skoraj tak kot pred tekmo: grad, jezero, Alpe. Skoraj vsi turisti so že odšli. V Bernskem Oberlandu so še previdni z velikimi besedami, kot so ”pravljica”, ”šampion” ali ”liga prvakov”. Morda so spomini na padec po najuspešnejših letih še preveč živi. Morda pa se prav v tem skriva največja razlika: FC Thun sploh ne poskuša biti pravljica, a je vedno bližje njeni uresničitvi.
Foto: Getty Images
