Avtor: Gregor Kovačič
30. 9. 2025, 15.17
Domen Škofic je plezalec, ki mu vrhunskih dosežkov ne manjka. Leta 2016 je med drugim postal skupni zmagovalec svetovnega pokala v športnem plezanju, leta 2020 je z Janjo Garnbret na trboveljskem dimniku preplezal najdaljšo umetno več raztežajno smer na svetu, pa tudi v naravnih stenah je preplezal nekaj od najtežjih smeri našega planeta.
Konec letošnje pomladi je na Norveškem preplezal smer Move, z oceno 9b/9b+, ki je Domnova najtežja smer do sedaj, pred kratkim pa je v žep pospravil še en neverjeten projekt – postal je prvi, ki je preplezal umetno balvansko smer, postavljeno na jadralnem letalu, med jadranjem na višini 2.500 metrov.
Kar se je zdelo nemogoče, je postalo resničnost, zahvaljujoč natančnosti, pogumu in mesecem priprav. Krila legendarnega jadralnega letala Blanik ekipe Red Bull Blanix so postala tridimenzionalna plezalna smer. Na optimalni višini jadranja je 31-letni Radovljičan odprl kabino dvoseda, zlezel iz nje s padalom na hrbtu in začel s plezanjem po spodnji strani kril.
Smer, ki jo je postavil Domen sam, je ocenenil s težavnostjo 8a, potekala pa je v obliki osmice čez obe krili. Začel je na spodnji strani levega krila, nato splezal pod trup in na desno stran, kjer ga je čakal najtežji gib. Temu je sledil še vzpon na zgornjo stran krila.
VIDEO: Podvig Domna Škofica
Medtem je Blanik letel s hitrostjo med 80 in 100 km/h, kar je ustvarjalo močan nasprotni veter. To je ustvarilo povsem novo dinamiko v primerjavi z običajno plezalno smerjo: namesto da bi se boril le proti gravitaciji, je moral Škofic ves čas loviti ravnotežje med silo teže in zračnim tokom. Ob tem je imel na sebi še 12-kilsko padalo.
Na višini 2.500 metrov je bila temperatura okoli 4 °C, a zaradi vetra je bil občutek mnogo hladnejši, primerljiv z -10°C. Vse gibanje je moralo biti popolno, s pilotom pa sta komunicira prek radijske povezave in slušalk. Poseben izziv je bila zaščita prstov pred podhladitvijo ter iskanje pravega ritma v skladu s spreminjajočimi se G-silami. Smer je uspešno zaključil po približno minuti plezanja in s krila skočil z varne višine 1.500 metrov. Svoj vzpon je zaključil z salto nazaj – “zmagovalnim skokom”, ki simbolizira pogum, spretnost in raziskovanje meja človeških zmožnosti.
Več kot le športni izziv
Za Domna je bil ta projekt veliko več kot le športni izziv; bil je osebna prelomnica, ki je združila njegovi strasti do plezanja in letenja ter njegovo ambicijo, da se zavestno sooči z naravnimi elementi. “Bilo je neverjetno, veliko težje kot priprave na tleh. Mislil sem, da sem pripravljen, pa nisem bil. Po nekaj neuspelih poskusih sem začel dvomiti, ali mi bo uspelo. Na koncu sem imel srečo, da je bila smer ravno prav zahtevna, da sem jo lahko preplezal v takšnih razmerah. Želel sem si izziva, toda če bi bila smer pretežka, bi bilo preveč. Ni besed, s katerimi bi lahko opisal, kaj sem doživel. Česa takšnega zagotovo ni izkusil še nihče,” pravi Domen in z nasmehom razmišlja o uspešnem zaključku projekta.
Prvi mejnik v karieri je postavil pri petnajstih letih, ko je preplezal smer težavnosti 9a in postal eden najmlajših na svetu, ki mu je to uspelo. Leta 2016 je dosegel vrhunec tekmovalne kariere z zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Letos spomladi je preplezal do sedaj svojo najtežjo smer v naravnih stenah – Move, z oceno 9b/9b+.“Moja največja motivacija za ta projekt je bila to, da je vključeval skakanje s padalom. Tega sem si želel, odkar sem videl prve padalske posnetke. A bilo je drago in vzelo bi mi preveč časa, saj sem bil že močno predan plezanju in sem bil v tem tudi dober. Zato sem na padalstvo nekako pozabil. Vseeno pa je bila ta želja ves čas nekje v ozadju, saj se športa odlično dopolnjujeta. Ko plezaš, imaš vedno zrak pod sabo, veliko padaš. Pogosto, ko sem prišel na vrh smeri ali stal na robu stene, sem imel občutek, da bi skočil. Zato sem si res želel, da bi v nekem trenutku začel tudi s padalstvom. Ko pa sem dobil priložnost, me je takoj zasvojilo – in sanje so se uresničile,” pojasnjuje Škofic.
Ko se tehnologija sreča s športom
Aerodinamični plezalni oprimki so bili ključen del projekta, zasnovani in izdelani pa so bili posebej za to priložnostt. Za njimi stoji Domnov oče Pavel Škofic, tudi soizumitelj Elanovih carving smuči, ki so nekoč spremenile smučanje. “Ko smo prvič stali pred jadralnim letalom in razmišljali, kako pritrditi oprimke, je bilo takoj jasno, da bo to velik izziv. Na srečo je moj oče strojni inženir in on je našel rešitev. Aluminij je mehak in prožen, zato smo morali slediti strukturni opori letala. Najboljše pri tem pa je bilo, da je letalo samo narekovalo potek smeri. Določeni deli so enostavno ponujali zelo dobro pozicijo za oprimke. Te smo naredili čim bolj aerodinamične in jih namestili na ojačane dele. Delovalo je popolno. Nisem si namreč želel kakšnih oprimkov, ki bi se lahko med plezanjem premikali,” pojasnjuje Domen.
Projekt med nebom in zemljo
Kar je v zraku delovalo kot nadnaraven podvig, je v resnici rezultat mesecev natančnega načrtovanja in usklajevanja med človekom, strojem in okoljem. Domen Škofic, ki je maja 2025 preplezal svojo najtežjo smer doslej, ocenjeno z 9b+, se je te misije nato lotil z izjemno skrbno pripravo.
Poleg klasičnega plezalnega treninga je to vključevalo tudi spoznavanje pogojev, kot so temperaturne razlike, učinek ohlajanja zaradi vetra in ekstremna aerodinamika na veliki nadmorski višini. Dobro sodelovanje z ekipo Red Bull Blanix je bilo bistvenega pomena že med pripravami. Za Škofica so te pomenile tudi intenziven trening v vetrovniku, več deset skokov s padalom ter plezanje v ekstremnih razmerah, pri čemer je vsak poskus simuliral in analiziral. Medtem je bilo potrebno predelati tudi jadralno letalo. Oprimki so bili nameščeni na krila in trup z milimetrsko natančnostjo, z izjemno močnim in dinamičnim lepilom, ne da bi pri tem ogrozili stabilnost leta.
Foto: Mirja Geh / Red Bull Content Pool
Vir: Red Bull
