pismo ikona
šport TV 1 logo
01:15
Sassuolo - Torino Serie A
šport TV 2 logo
01:15
Real Madrid - Baskonia Španska liga
šport TV 3 logo
00:30
Harlequins - Clermont Auvergne Champions Cup

Želeli so še šampanjec, zdaj zmanjkuje celo kruha

Avtor: Gregor Gajšek
10. 12. 2019, 14.37

Prevrtimo na hitro čas za eno leto nazaj. Juventus je imel po 15 kolih Serie A 14 zmag in en remi. Dosegel je skupaj 32 golov, prejel jih je 8. Zbral je 43 točk in bil vodilni na lestvici. Danes je drugi. Za Interjem. Po 15 kolih ima 11 zmag, 3 remije in en poraz. Dal je 6 golov manj, prejel jih je 7 več in osvojil 7 točk manj. Razlogov za padec na vseh ravneh je precej, dejavnikov pa tudi. In imajo imena.

Giorgio Chiellini

Sezono je začel odlično in z golom zagotovil prvo zmago Juventusa v tem prvenstvu. 1:0 v Parmi. Nekaj dni zatem je sledila težka poškodba kolenskih vezi. Vsaj šest mesecev prisilnega počitka. Njegova odsotnost je bila vidna že na naslednji tekmi, ko je Juve srečno premagal Napoli s 4:3.

Če bi se ob odprtju sezone poškodoval katerikoli drug nogometaš, bi serijski prvaki to lažje prenesli. Vsi branilci-črno belega moštva so namreč za razred boljši, če je v njihovi družbi na igrišču kralj Jure. Vprašajte Leonarda Bonuccija. In da bi bila zadrega še večja, je bilo seveda treba namesto Chiellinija takoj v vodo vreči De Ligta. 80 milijonov je bilo zapravljenih zanj, torej mora igrati. A bi bilo precej bolje, če bi se njegova dosedanja minutaža porazdelila še med Ruganija in Demirala, ki bosta na klopi počasi pognala korenine.

Mladi Nizozemec in nekdanji kapetan Ajaxa je v vsej sezoni odigral zgolj eno tekmo na ravni, ki se od njega pričakuje (konstantno). V ligi prvakov proti Atleticu. Zadnji dve predstavi v Serie A proti Sassuolu in Laziu pa sta še enkrat razgalili vse njegove trenutne slabosti.

Če bi ga poslej Sarri posedel na klop, bi priznal, da v preteklosti njegove tehnične odločitev niso bile ustrezne, hkrati pa je vprašanje, kako bi se odzval De Ligt. Ali bi izgubil še tisto samozavest, ki jo ta hip premore, ali pa bi se zrelo posvetil treningu, analizi, samorefleksiji in postopnemu privajanju in napredku.

Chiellini se bo na zelenice najverjetneje vrnil v začetku pomladi. A to težav v Juventusovi obrambi najbrž ne bo rešilo. Ni jih malo, ki dvomijo, da bo pri 35 letih še kdaj igral na takšni ravni kot pred poškodbo.

Cristiano Ronaldo

V aktualnem prvenstvu je dosegel sedem golov. Štiri od njih je dal iz igre. Med nogometaši, ki so v teh 15 kolih dosegli vsaj šest zadetkov, imata manjši odstotek iz igre doseženih golov le Muriel in Belotti.

Ker je italijanska liga najbolj taktična liga na svetu in ker trenerji v tej ligi veliko stavijo na obrambo ter limitiranje tekmečevih najnevarnejših igralcev, je na nek način logično, da ima Ronaldo v svoji drugi sezoni na Škornju večje težave, kot jih je imel v prvi. Tekmeci so ga spoznali, Ronaldo je leto starejši, za nameček pa tudi ni v najboljši psihični in fizični kondiciji.

Poleg tega imam vtis, da s trenerjem Sarrijem nista ravno na isti valovni dolžini. Reakcija CR7 po menjavi na tekmi proti Milanu, ko je trenerja grdo ozmerjal, po moje izhaja iz osnovnega nespoštovanja do svojega nadrejenega. V primerjavi z bogato dekoriranim Ronaldom Sarri namreč v svoji karieri ni osvojil še skoraj ničesar. Razen občudovanja in aplavza za igro, ki jo je pred dvema sezonama demonstriral njegov Napoli, in lanske lige Evropa. Ronaldo si najbrž misli: “Pa kdo, za vraga si ti, da boš mene menjal. Tudi veliko večji in boljši trenerji od tebe me niso.”

A če si nalijemo čistega vina, je imel Sarri takrat prav. In prav bi imel tudi še na marsikateri drugi tekmi, če bi ga zamenjal. A nogometaša, za katerega je Juve plačal približno 110 milijonov in ki ima 30 milijonov letne plače, se pač ne menja. Vsaj pogosto ne. Kratko vselej potegneta že v preteklosti mnogokrat po nemarnem prezrta in ponižana Dybala in Higuain. A kaj naj bi Sarri storil, ko pa mu je uprava jasno dala vedeti, da je na strani Ronalda. Za zmerljivke, ki jih je videl ves svet, petkratni dobitnik zlate žoge s strani kluba ni bil kaznovan.

Fabio Paratici, Andrea Agnelli in Pavel Nedved

Sarri se je ob prihodu k Juventusu soočil s situacijo, ki je v preteklosti ni poznal. To je izobilje. Dve moštvi v enem. 25 prvakov. Pri Napoliju pojma rotacija ni poznal in ga tudi ni hotel poznati. Ker je bilo moštvo številčno preskromno in ker je želel, da prvokategornikom avtomatizmi čim prej pridejo v kri. Pri črno-belih bi s tako usmeritvijo tvegal težave v garderobi. V zadnjem času so mu sicer delo pri izbiri nekoliko olajšale poškodbe, a uprava s športnim direktorjem Paraticijem bi mu že v osnovi v zadnjem prestopnem roku morala olajšati delo. A se ni izkazala. Ostali so Can, Mandžukić, Rugani … Hkrati Paraticiju tudi ni uspelo prodati Dybale in Higuaina, čeprav si je to na moč prizadeval. Še dobro, brez njiju bi bila na računu ta trenutek še kakšna točka manj. Prišla sta Ramsey in Rabiot, ki pa nista ravno igralca, ki si ju je želel strateg. Vsekakor pa ne igralca, ki bi ju Sarri videl kot osrednji figuri v svoji sarriball shemi 4-3-3. Te šablone pri Juventusu pravzaprav sploh ne uporablja. Zaradi delno neustreznega igralskega kadra! Če so torej Paratici, Agnelli in Nedved rekli ciao pragmatičnemu Aleggriju in pripeljali všečnega Sarrija, bi morali tudi igralski kader oblikovati po željah slednjega. Tako kot je Marotta prisluhnil Conteju ter mu namerava tudi v prihodnje (že januarja).

Maurizio Sarri

Massimiliano Allegri se te dni najbrž zadovoljno in privoščljivo muza. “Dal sem jim kruh, oni pa so hoteli še šampanjec. No, zdaj nimajo ne enega ne drugega,” si verjetno misli strateg, pod katerim je Juventus zmagoval, ugajal pa največkrat prav posebej ni. Allegri je svoje tifoze, željne zabave in spektakla, pošiljal v cirkus.
A tudi zdaj, ko je Sarri na čelu serijskih osvajalcev scudetta že šest mesecev, živi sarriball še vedno le v precej oddaljenih spominih, cirkusi pa so še naprej polni.
Nogometa, ki ga je Sarri v treh sezonah pri Napoliju izpopolnil do najmanjše podrobnosti, ni mogoče osvojiti v pol leta. In to strateg Juventusa ve. Vprašanje pa je, ali so se tega resnično zavedali tudi vsi tisti, ki so ga zaposlili. In čeprav ima Sarri v svojem moštvu verjetno še večje mojstre, kot jih je imel pri Napoliju, bo pot do črno-belega sarribala verjetno še daljša, kot je bila pri Neapeljčanih. Problem je namreč v tem, da je navada železna srajca. In nogometaši Juventusa so bili dolgih osem let (tri pod Contejem in pet pod Allegrijem) vajeni približno istih igralnih manevrov, zagotovo pa skoraj iste nogometne filozofije. In zdaj mora Sarri to železno srajco skozi vsakodnevno urjenje in mentalno-filozofsko spreobračanje piliti z nogometašev. Opilek za opilkom.

Maurizio Sarri vsaj zame še ni prestopil meje, ko bi mu lahko pod nos vrgli kak resnejši očitek, razen morda tega, da preobrazba poteka počasi in precej krčevito. Ima pa v Neaplju rojeni strateg eno pomanjkljivost, s katero se bo moral soočiti. Doslej je deloval v klubih, ki so bili v glavnem zadovoljni z uvrstitvami v ligo prvakov. To je v Italiji možno doseči že s 4. mestom v ligi. Samo v zadnji sezoni na San Paolu se je znašel pred zahtevo kluba in navijačev, da hočejo scudetto. Prišel je blizu, nato pa ne sebe ne svojega moštva ni uspel mentalno pripraviti za zadnji juriš. Pri Juventusu štejejo le zmage. Tiste v bitkah in še več tiste v vojnah.

En poraz seveda še ne pomeni, da je treba prižgati alarme. Je pa to dovolj tehten razlog za analize in samorefleksijo. In za opustitev kakršnega koli podcenjevanja tekmecev. Sarrijevo petkovo ugotavljanje, da Lazio v nizu šestih zaporednih zmag ni premagal nobenega “kapitalca”, zagotovo ne pripomore k optimalni pripravi moštva na zahteven spopad. Dokazano. In tudi iskanje krivcev za poraze/izgubljene točke med sodniki Juventusu ne bo prineslo kruha in šampanjca. Ni ga namreč moštva v Italiji, ki si ne bi želelo skozi vsaj eno celo sezono sojenja, kot ga ima že dolga leta Stara dama.

V naslednjih štirih tednih Juventus čakajo obračuni proti tekmecem, ki želijo in upajo na izpolnitev svojih velikih ciljev. Bayer lahko le z zmago morebiti reši svojo usodo v ligi prvakov, Udinese in Sampdoria rešujeta prvoligaški status, Lazio bo šel z veliko samozavestjo po superpokal, Cagliari hoče po dolgem času v Evropo, Roma pa znova v ligo prvakov. Sredi januarja bo jasno, ali je bila za bianconere zaušnica sinje modre rimske čete dramilo ali pa morda začetek še večjih težav.

Foto: Guliver/Getty Images

Priporočamo še

1

VIDEO: Vratar v Škofji Loki poskrbel za bombo-lob sezone...Več

2

177 odtenkov neustavljivega Kuna Agüera...Več

3

VIDEO: Slimani globoko v prepovedanem položaju, VAR pa gol priznal...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Nori Zlatan že v prvi minuti s kolenom “uničil” Hrvata (VIDEO)...Več

2

VIDEO: Juventus bo moral protinapade še povaditi...Več

3

Italija znova na nogah: VAR spregledal ragbi vlečenje Lautara...Več