Avtor: Blaž Magdič
8. 8. 2020, 11.44
“Trenersko delo me zelo zanima, vedno bolj. Mislim, da bi trenersko delo bolje opravljal kot delo športnega direktorja,” je dejal 49-letni nekdanji reprezentant, ki je trenersko licenco Evropske nogometne zveze (Uefe) pridobil že pred časom na Portugalskem.
Pet mesecev po odhodu iz Maribora stoji za svojo odločitvijo. “Še vedno sem prepričan, da je bil odstop moja najboljša poteza v karieri, tako igralski kot funkcionarski,” pravi in dodaja, da uživa v prostem času, trenutno na dopustu z družino v Rovinju.
“Zares uživam, zato dopust kar podaljšujemo. Enkrat ali dvakrat dnevno igram tenis, kopam se, zabavam, družim z družinskimi člani … Trudim se biti superdedek, to je čudovita vloga. Tole v Rovinju je res vrhunski odklop, pravo ‘upokojensko’ življenje,” je povedal.
Zmago Celja v državnem prvenstvu je ocenil za zasluženo glede na vse dogajanje. “O prvaku se ne razpravlja, edino merilo je končna lestvica. A če primerjamo vse tri ekipe, zame ni nobenega dvoma: daleč najkakovostnejši je Maribor, Olimpija je zelo blizu, Celje pa nima ekipe, ki bi lahko kaj dosegla, niti v slovenskem merilu, kaj šele evropskem. Toda Celjani so imeli željo, voljo in motiv ter so izkoristili vse težave Maribora in Olimpije.”
Tako je prepričan, da bi se prvenstvo drugače odvilo, če bi stvari v Mariboru potekale drugače in ne bi prišlo do odhoda trenerja Darka Milaniča in kasneje še njega. “Če Milanič po marčevskem domačem porazu proti Bravu ne bi odšel, tudi jaz ne bi odšel in Maribor bi bil letos spet državni prvak. To vam zagotavljam.”
Za odhod obeh krivi neenotnost klubske pisarne. “Oba z Milaničem imava bogate klubske in reprezentančne igralske izkušnje, on za nameček še trenerske, jaz pa funkcionarske. Milanič je v profesionalnem nogometu 36 let, jaz 32, in če kdo morebiti misli, da nisva vedela, kaj se v klubu in okoli njega dogaja, in da nisva vedela, kdaj je trenutek za odhod, se krepko moti.”
Čeprav se v trenerskih vodah še ni preizkusil, je prepričan, da bi bil najboljši selektor v zgodovini slovenske nogometne reprezentance. “O nečem sem stoodstotno prepričan: če bi bil selektor Slovenije, bi bil najboljši v njeni zgodovini. Zakaj? Zelo preprosto: ker vem, kaj in kako delam, in verjamem v to, kar delam,” je povedal za Dnevnik.
V pogovoru se je dotaknil tudi odnosa s predsednikom Uefe Aleksandrom Čeferinom, ki je bil v preteklosti, ko je ta bil še predsednik NZS, velikokrat napet. Kot pravi, med njima več ni nobenih zamer, Čeferin pa je po njegovem v nogometu napredoval “z nenormalno velikimi koraki, naredil je čudežne stvari”.
“Biti predsednik Uefe je za Slovence nekaj nepojmljivega, ljudje se sploh ne zavedajo, kako vrhunska in pomembna je njegova funkcija. Kapo dol, niti en Slovenec ni dosegel več od njega – ne v športu, ne v politiki, ne v gospodarstvu, ne kjerkoli … Zelo ga cenim in spoštujem, zelo je uspešen.”
Dotaknil se je tudi trenutne situacije v nogometu, ko se tekme igrajo pred praznimi tribunami. Pri tem je vesel, da tega ni doživel v svoji igralski karieri. “Spoštujem in cenim športnike, ki lahko vse to zdržijo in gredo preko tega, da na tekmi ni gledalcev in da gledajo prazne tribune, kar je s psihološke plati zelo težko. Sploh zato, ker se šport igra za ljudi in zaradi ljudi.”
