Brez sijajnih obramb, ki so izdatno dopolnile njegovo razkošno nogometno znanje, bi se Liverpool bistveno težje dokopal do prvih mednarodnih lovorik, s katerimi si je šestkratni evropski prvak vtrl pot med največje klube na stari celini. Eden najboljših vratarjev pri Reds vseh časov Ray Clemence je včeraj po poldrugem desetletju neizprosnega kljubovanja raku na prostati potegnil krajšo, a si je z vztrajnostjo, pokončno držo in prenoviteljsko vlogo na svojem igralnem položaju ne samo med navijači LFC prislužil prav posebno mesto v nogometni zgodovini.
Da bi iz 23-letne članske kariere izpostavili tekmo, dogodek ali zgolj prizor, s katerim bi pajka v zelenem dresu s predolgimi rokavi kar najbolje opisali, se moramo vrniti v poletje 1967, ki je sledilo nihajoči sezoni kluba s stadiona Anfield. Po petem mestu v prvenstvu je trener Bill Shankly s svojim nadrejenim Sidneyjem Reakesom razpravljal o kratkoročnih ciljih in ambicijah članskega moštva. Strokovni vodja je oboleli človeški stroj želel vrniti na najvišje obrate, z ekipo, ki jo je poznal do obisti, obrniti list in pričeti novo poglavje. Za srčiko obnove je izbral posebnega aduta. »Predsednik, za nakup Rayja Clemenca iz Scunthorpe FC potrebujem 18.000 funtov,« je prišepnil Reakesu, ki mu je odvrnil: »Kateri Ray?!« A Shankly je dobro vedel, kaj počne. Glavno prestopno tarčo je po priporočilu tedaj glavnega klubskega iskalca okrepitev Geoffa Twentymana večkrat spremljal v živo. Clemence je tedaj branil v tretji angleški ligi in se je vsak drugi teden predstavil občinstvu na Scunthorpovem stadionu Old Showground, kamor se je Shankly spomladi 1967 odpravil osemkrat, vselej z enakim namenom.
S katerim? Podrobno razlago najdemo v odmevni knjigi Davida Peaca z naslovom Red or Dead (sl. Rdeč ali mrtev). »Osemkrat, ker je Bill Shankly hotel videti Clemencovo obrambo z desno roko. Osemkrat, ker je Shankly hotel videti Rayjevo posredovanje ob tekmečevem diagonalnem strelu z leve. Osemkrat, ker je Shankly hotel videti Rayjevo posredovanje ob tekmečevem diagonalnem strelu z desne. Osemkrat, ker se je Shankly želel prepričati, kako bo Clemence preprečil gol z levico. Osemkrat, ker se je Shankly želel prepričati, kako bo Clemence preprečil gol z desnico. Osemkrat, ker je Shankly hotel videti Clemencovo dolgo podajo z levico. Osemkrat, ker je Shankly hotel videti Clemencovo dolgo podajo z desnico. Osemkrat, ker je Clemence vratar. Osemkrat, ker je Clemence bolje obvladal žogo z levo nogo. Osemkrat, ker se je hotel prepričati, da Clemence v delu z rokami ni levičar. Osemkrat, ker Shankly ni maral vratarjev levičarjev. Osemkrat, ker je Shankly verjel, da vratarjem levičarjem manjka uravnoteženosti. Osemkrat, dokler se Shankly ni popolnoma prepričal v to, da Clemence v uporabi rok ni nogometni levičar. Osemkrat, dokler ni v to 100% verjel. Ko je postal dokončno prepričan in je v popolnosti verjel v to, kar je videl, je Ray Clemence zanj postal najboljši vratar.« Še več. Shanklyjevemu laskavemu mnenju je kmalu pritrdila večina.
Več kot 1100 odigranih tekem
Strokovna javnost Clemenca v njegovi generaciji umešča ob bok Petru Shiltonu, Levu Jašinu, Patu Jenningsu in Gordonu Banksu. Pogled na dejstva nas poduči, da je v nogometni zgodovini zgolj peščica asov (Shilton, Rogério Ceni, Xavi, Roberto Carlos in Iker Casillas) odigrala več uradnih tekem v vseh starostnih kategorijah od Rayjeve 1118-ice. Clemence je v dresih Liverpoola in Tottenhama redno skrbel za veselje obeh navijaških množic in je kariero sklenil s kar 21 moštvenimi lovorikami: trikrat je dvignil Pokal prvakov, trikrat pokal UEFA, bil petkrat angleški prvak, enkrat najboljši v Evropskem superpokalu, dvakrat v pokalu FA, enkrat v Ligaškem pokalu, zbral še šest trofej Charity Shield … Dotiki prestižne srebrnine pa niso edino sredstvo, s katerim se je ikoničen vratar zavihtel med nogometne legende.
Clemence je sopomenka za slog, za stil, ki sta mu ga v 70. in 80. letih minulega stoletja znatno pomagala osmišljevati idola tistega obdobja: napadalca Kenny Dalglish in Kevin Keegan. Okrepiti velik klub skozi majhna vrata, se dokazati kot zamenjava za letečega prašička Tommyja Lawrenca, postati prvi vratar leta 1970 in po 14 sezonah in zmagovitem finalu elitnega evropskega plesa spomladi 1981, ko je pod taktirko slovitega Boba Paisleyja v Parizu padel madridski Real, oditi na višku slave. Od opazovanja čezatlantskih letov v domačem Skagnessu na obali Severnega morja do zaradi številnih slavij ali redkih napak mnogih neprespanih noči, junaških nosilnih vlog, v prvi vrsti tiste iz pomladi 1977, ko je proti Borussii iz Mönchengladbacha začaral Ulija Stielikeja, je prehodil dolgo pot. Nasledniku Brucu Grobbelaarju je pustil velike čevlje, hkrati pa storil nepredstavljivo: z namenom sodelovati na svetovnem vrhu 1982 je oblekel dres rivala Tottenhama, a je na vrhunec reprezentančnega kariernega poglavja čakal zaman.
»Bil je izjemen vratar.«
Po 15 let trajajoči bitki z rakom na prostati je včeraj dokončno pomahal v slovo. Za sabo je pustil častivredno zapuščino. V prvi vrsti bo ostal v spominu kot soustvarjalec prvih Liverpoolovih evropskih presežkov in vratar, ki je blestel tako na golovi črti kot (zahvaljujoč zavidljivi telesni višini) v zračnih izzivih (zbral je več kot 300 tekem brez prejetega zadetka). Clemencova dodana vrednost je prenoviteljska vloga na njegovem igralnem mestu – postal je eden prvih vratarjev-liberov. Na tem področju ga je s svojo prožnostjo in elastičnostjo morda zasenčil večni tekmec in konkurent Peter Shilton, a Clemencov prispevek k razvoju najpopularnejše športne panoge na Otoku ni ostal prezrt. S priznanjem britanskega imperija ob koncu odmevne kariere, z večkratno uvrstitvijo v Liverpoolovo idealno enajsterico 20. stoletja s strani podpornikov Rdečih in opravljanjem vloge trenerja vratarjev v angleški reprezentanci med poletjem 1996 in zimo 2007 si je med privrženkami in pristaši kotaljenja njenega veličanstva – nogometne žoge – ustvaril posebno mesto. Pred nekaj tedni je v neposredni bližini njegovega nekdanjega žogobrcarskega domovanja – stadiona Anfield – v ulici Wylva Road nastal poseben grafit z besedami Billa Shanklyja: »Ray je imel vse. Bil je hiter in ni maral porazov. Bil je preprosto izjemen vratar.« Amen.
Foto: Šport TV