Avtor: Nejc Mravlja
31. 7. 2020, 11.41
Od velikih zmagovalcev …
Ob omembi uradnega imena turnirja, ki mu v domovini pravijo Coupe de la Ligue, težko prezremo prispevek najbolj rednega osvajalca »gospodične pokal«. Paris Saint-Germainu je pomežiknila že v prvi izvedbi leta 1995, ko je tedanji predsednik združenja profesionalnih klubov (Ligue de Football Professionnel ali s kratico LFP) in zdajšnji predsednik domače krovne nogometne organizacije Noël Le Graët s sodelavci ob prvenstvu in »gospe pokal« (pokal francoske nogometne zveze, fr. Coupe de France) zanetil novo francosko fronto za dotik prestižne srebrnine. Klubu iz prestolnice je ligaški pokal poslej uspelo osvojiti še sedemkrat, med leti 2014 in 2018 kar petkrat v nizu.
Od posameznikov sta ne samo v finalih največji pečat brez dvoma odtisnila Pedro Miguel Resendes Pauleta in Edinson Cavani. Nekdanja napadalca PSG sta s 15 prebliski strelsko letvico postavila neusmiljeno visoko, Portugalčev akrobatski zadetek za Bordeaux v finalu leta 2002 proti Lorientu je dolgo veljal za enega najlepših oglasov nocoj zaključenega tekmovanja.
Na seznamu dobitnikov glavne nagrade poleg Parižanov najdemo vse tradicionalne domače nosilce razvoja najpopularnejše športne panoge: Lyon, Bordeaux, Marseille, Monaco, Saint-Étienne …, kar nas vodi do sklepa, da je turnir, ki se je idejno napajal iz angleške različice t.i. League Cupa, kjer so kapetani »velike peterke« dvignili 16 od zadnjih 20 lovorik, dosegel svoj namen.
… do nepričakovanih zavojevalcev
Do tu vse lepo in prav, a so številne izvedbe minile brez odmevnih dosežkov in za okusno specialiteto prepotrebnih začimb, začenši z zadnjo, ki marca lani med Strasbourgom in Guingampom v predmestju Lilla gledalcem v 120 minutah sploh ni ponudila zadetka, po uspešnejšem izvajanju enajstmetrovk pa se je pokala veselil alzaški klub.
Caen-Strasbourg (2005) in Nancy-Nica leto zatem sodita v isti skupek vsebinskih razočaranj v finalih, kamor se je dvakrat uspelo prebiti drugoligašu. Vannes OC je spomladi 2009 moral priznati premoč izjemnemu Bordeauxu (0-4), Gueugnon pa je na prelomu tisočletja pod taktirko Alexa Duponta pripravil največjo finalno senzacijo in z 2-0 ugnal pozneje najuspešnejšo ekipo v zgodovini tekmovanja.
V katarskem obdobju nedotakljivi PSG je s serijskim zmagovanjem postavil nove smernice, a se je tudi sam opekel januarja lani, ko mu je v četrtfinalu na stadionu Parc des Princes načrte z nepričakovano zmago (2-1) prekrižal poznejši finalist Guingamp. Niti Lyon, ki je s sedmimi zaporednimi prvenstvenimi naslovi (2002-2008) v prejšnjem desetletju prevladoval v domači nogometni krajini, v ligaškem pokalu niti v zlatih časih ni uspel tako pridno odbijati naletov konkurence in si jo je pokoril le enkrat (2001).
Coupe de la Ligue so nekateri izkoristili za prekinitev (pre)dolge suše brez dragocenih pridobitev v klubskih vitrinah. Pri Marseillu (2010) in Saint-Étiennu (2013) so po 17 in 32 letih prav skozi pokalni ples dočakali novo priznanje. Nekaj let prej je to uspelo Sochauxu (2004), ki je svojo prejšnjo lovoriko osvojil davnega leta 1938, in Strasbourgu, za katerega je ligaški pokal 1996/97 pomenil prvi dotik srebrnine po prelomnem dosežku svoje zlate generacije, ki je z Arsènom Wengerjem v obrobni vlogi na igrišču uresničila sanje s prvenstvenim primatom spomladi 1979.
Za mnoge nepotrebna lovorika …
Zgoraj omenjene prigode pridno zakrivajo nezadovoljstvo številnih udeležencev tekmovanja. Kritike so v prvi vrsti ciljale umestitev v že tako ali tako prenatrpan urnik in v nepotrebno konkuriranje zgodovinsko precej bolj uveljavljeni starejši pokalni sestri (Coupe de France). Tudi zato si je ligaški pokal prislužil številne vzdevke: »brkati pokal« po prepoznavnem obraznem modnem dodatku dolgoletnega predsednika LFP Frédérica Thirieza, če sta skovanki »pokal iz kartona« in »plastični pokal« plod navijaške domišljije, pa je »pokalni odpadek« ne ravno poduhovljena domislica nekdanjega francoskega selektorja Raymonda Domenecha, ki jo je ogorčen zavoljo zasičenosti tedanjih reprezentančnih adutov izrekel spomladi 2007 in se zanjo nekaj dni zatem opravičil.
Nekdanji prvi mož Olympiqua iz Marseilla in marca letos preminuli Pape Diouf je ligaški pokal leta 2009 označil za »mini balerino«, ki si bo navzlic reformi (zmagovalec se uvrsti v kvalifikacije za Evropsko ligo in mu v naslednji izvedbi tekmovanja v žrebu parov pripada vloga nosilca) in rasti denarnih nagrad (nocojšnji dobitnik bo bogatejši za slabe tri milijone evrov) nocoj očitno dokončno sezula baletne copate.
»Ligaški pokal je umrl in bo v trenutnem formatu po koncu sezone deportiran na smetišče zgodovine,« je maja lani za največji francoski športni dnevnik izpostavil predsednik Première Ligue (vodilnega sindikata francoskih nogometnih prvoligašev) in predsednik nadzornega sveta AS Saint-Étienna Bernard Caïazzo.
… v tekmovanju, ki ga javnost nikdar ni povsem sprejela za svojega
Čeprav uradno zgolj »prekinjeno« tekmovanje še ni povsem pokopano in mu je LFP poleti 2018 s finančno donosno pogodbo z indijskim gumarskim gigantom BKT vlilo dodatno dinamiko, sta dokajšnje nezanimanje širše javnosti in nosilcev televizijskih pravic slaba obeta za prihodnost.
V nasprotju s finalnimi obračuni, ki jih ne samo francoski navijači v velikem številu spremljajo tako v živo kot prek TV sprejemnikov, pa so uvodni krogi še pred korona mrkom postali sopomenka za prazne tribune. V tej sezoni je bilo tako par pet od osmih tekem osmine finala odigranih pred manj kot 5500 gledalci.
Niti menjava nosilca televizijskih pravic, ki jih je francoska nacionalna televizija poleti 2017 po zaslugi bistveno slabše ponudbe predala največjemu domačemu komercialnemu dražitelju, ni poskrbela za vrednostni preskok. Še več. Organizator za obdobje 2020-2024 sploh ni prejel zadovoljive ponudbe, kar je po mnenju izvršnega generalnega direktorja LFP Didierja Quillota v prvi vrsti plod »slabega sporazumevanja s potencialnimi (obstoječimi) kupci« tik pred izdajo razpisa. Črnolasi mož z očali je pri tem pozabil dodati, da niti nadaljevanje pogajanj ni obrodilo sadov, pri čemer s sodelavci nosi znaten delež krivde za jeziček na tehtnici, da bo pokalna »minibalerina« nocoj še zadnjič v tej obliki nekomu namenila zmagoviti ples.
Foto: Šport TV
