Avtor: Nejc Mravlja
28. 5. 2025, 09.29
“Obstajata dve vrsti nogometnih novinarjev, ” je nekoč dejala še ena ikona britanskega športnega novinarstva Paddy Barclay. “Tisti, ki na katere je vplival Brian Glanville, in tisti, na katere bi moral.” Ironija usode je hotela, da je Barclay umrl pred Glanvillom – mojstrom, ki je bil mnogim mentor, še večim pa vzor.
Ko sem znancu omenil Glanvillovo slovo, me je presenečeno vprašal: “93 let? Samo toliko? ” Razumljivo, saj je profesor pisane besede svoj prvi nogometni tekst objavil že davnega leta 1950, ko je pisal avtobiografijo za Arsenalovega napadalca Cliffa Bastina. Kot mladenič je preživel sedem mesecev v sanatoriju, kot starec je preživel štirikratno operacijo srca. Pa vendar je skoraj do devetdesetega leta obiskoval Craven Cottage, stadion Fulhama, kjer je po telefonu narekoval svoje prispevke za Times in Sunday Times. Uporabe pisalnega stroja se je še priučil. Računalnika? Nikoli.
Imel je svojo metodo. Po tekmah je, s skicami v zvezku, sedel v prvi vrsti novinarske sobe, čakal trenerje in nato na mobilni telefon narekoval točno 800 besed. Niti ene več ali manj. Vsakih 50 besed je označil s posebnim diagramom. Šestnajst kljukic in … besedilo je bilo končano. In kar je najbolj osupljivo: vsaka beseda je bila tam z razlogom.
Čeprav je bil Glanville več kot le ‘osebnost’, ga danes omenjamo zaradi njegove pionirske vloge: bil je prvi, ki je nogomet približal literaturi in pri tem uspešno oral ledino. Za številne generacije bralcev ni bilo zaključenega nogometnega vikenda, če niso prebrali, kaj ima o tem povedati Glanville. V angleško govorečem svetu so mnogi prepričani, da je prav on “izumil” mednarodni nogomet, vsaj na način, kako se o njem razmišlja in piše.
Pol stoletja je bil stalni kolumnist World Soccerja, kjer je brez dlake na jeziku pisal o pohlepu v Premier League, o korupciji na Fifi (slovita je zlasti krilatica, s katero je označil Seppa Blatterja: “Ima deset idej na dan, od tega enajst slabih.”) in o prevarah v italijanski Serie A, ki jo je naravnost oboževal. Njegova morda največja uspešnica ‘Zgodovina svetovnega prvenstva’, prvič izdana leta 1993, je še danes temeljno branje in knjiga, ki je pomagala Angležem razumeti ne le lastno igro, temveč tudi nogomet drugih.
Glanville ni nikoli izgubil občutka za igro. Ko je leta 2020 Manchester United odštel 80 milijonov evrov za Bruna Fernandesa, je bil eden redkih, ki je zapisal: “To je bila dobra poteza.” Morda zato, ker je sam prihajal z obrobja: sin irsko-litvanskega judovskega zobozdravnika, rojen v Londonu, vendar brez iluzij o angleški večvrednosti. Italijanski calcio mu je bil ljubši, redno je zabijal ostro pero v nadute uradnike na FA.
V Italiji je postal “Glanville” – pri komaj 18 letih je leta 1949 prepričal uredništvo Corriere dello Sport, da ga imenujejo za dopisnika z Otoka, čeprav nikoli prej ni pisal v italijanščini. Jo je pa govoril – s pretirano florentinskim naglasom, ki je bil del šarma. Znal je tudi poseči v dogajanje: nekoč je po Chelseajevi tekmi v ligi prvakov kar sam popravil prevod trenerja Claudia Ranierija. Nihče se ni pritoževal. Ko govori kralj, se pač posluša.
Glanville še zdaleč ni bil samo novinar. Bil je dramatik, scenarist – tudi avtor uradnega filma svetovnega prvenstva 1966 z naslovom ‘Goal!’ in predvsem pisatelj. Njegov roman Vzpon Gerryja Logana je “Kaiser ” Franz Beckenbauer označil za najboljši roman o nogometu, kar jih je bilo kdaj napisanih. Pokukal je tudi zunaj nogometnega sveta: The Comic in Dictators sta le dva izmed njegovih literarnih otrok, ki sta mu bila posebej pri srcu.
Zato o Glanvillu nikakor ne moremo govoriti zgolj kot o piscu. Bil je merilo. Ni poklekal pred nikomer in prav zaradi tega so ga igralci in trenerji (še posebej italijanski velikani kot Ancelotti, Lippi, Capello, Ranieri) tako spoštovali. Bil je oster, toda iskren, pošten in resnicoljuben. Nikoli z nožem v hrbet, a vedno s floretom v roki, s pogledom naravnost v oči.
Z dolgoletnim prijateljem Paddyjem Barclayem sta redno obiskovala znameniti bayswaterski Café Anglais, kjer sta v nogometno priznani družbi z Royjem Hodgsonom in/ali Harryjem Redknappom izmenjevala misli, ki nikakor niso bile za angelska ušesa. In čeprav bi lahko še dolgo pisali o drugem Glanvillu – umetniku, ki je živel v senci novinarja – je morda najbolj pomembno to: Brian Glanville bo ostal. Ne kot ime, ampak kot zgled. Pisatelj, ki je pisal nogomet kot roman, in ga v tem – vsaj za zdaj – ni presegel še nihče.
Foto: Guliver Image
