Avtor: Nejc Mravlja
27. 11. 2018, 09.07
Besede enega najbolj uveljavljenih in priznanih urugvajskih nogometnih novinarjev, Alberta Sonsola, že vrsto let aktivnega spremljevalca dogajanja okrog najpopularnejše športne panoge, v domovini nosijo poseben pomen. V petkovem intervjuju za lokalni časnik El Pais je izluščil bistvo globalno trenutno morda najbolj perečega spora med posamezno reprezentanco in njenim nadrejenim organom. Vanj je intenzivno vključen mož, ki že leta velja za najmočnejšo in najvplivnejšo osebnost izrazito večplastnega ozadja urugvajskega žogobrca.
Ime Francisco Casal marsikomu na stari celini ne pove veliko. Podjetnik in zastopnik igralcev je na evropsko sceno prvič odmevno posegel poleti 2005, ko je bil Paris Saint-Germain le bleda senca današnje lokomotive francoske nogometne krajine. Tedanja Casalova varovanca Cristian »Cebolla« Rodríguez in Carlos »El Loco« Bueno sta več mesecev stoično čakala na obljubljeno selitev v evropsko prestolnico mode. Člani uprave pariškega kluba so si grizli nohte in upali na najboljše. Okrog obetavnega krilnega igralca in do tekmečevih obramb neizprosnega napadalca so želeli zgraditi moštvo, ki se bo čimprej približalo in ogrozilo primat Lyona.
Vajen uporabe prisilnih sredstev se je »Paco« (Casalov vzdevek), sicer rojen v Braziliji, odločil za nepričakovano potezo. Oba nadarjena mladca je odposlal v PSG, ne da bi njunemu prejšnjemu klubu Peñarolu, s katerim sta bila v sporu, namenil peso. Sledila je polletna pravna bitka in naposled uspešna pridobitev dovoljenja za nastopanje na stadionu Parc des Princes. Precej pred vstopom katarske uprave, bistveno pred podpisom pogodbe z danes prvim klubskim strelcem, Edinsonom Cavanijem, pa tudi preden je za krmilo urugvajske reprezentance leta 2006 sedel Óscar Tabárez, s katerim je »Celeste« postala eden najbolj trdoživih nasprotnikov in še pred enotnim uporom reprezentantov proti absolutni Casalovi vladavini …
Izbrana vrsta iz države s 3,5 milijona prebivalcev, stisnjena med nogometni velesili Argentino in Brazilijo, si je skozi čas izoblikovala svoj model delovanja. Preživetveni nagon je igralce vodil v skupen cilj, povzet v besedni zvezi »garra charrúa«, v katero so združene ihta, brezmejna volja in neizprosna bojevitost. Okrepljen s tovrstnim psihološkim dopolnilom se je Urugvaj lahko kosal s tistimi, ki jih je narava precej bolj bogato obdarila. Dokaz sta dve članski svetovni kroni in 15 celinskih primatov. Rahitičnost lokalnega tržišča je ključno določala stanje urugvajskega nogometnega ekosistema, pogosto prepredenega s pomanjkanjem osnovnih dobrin.
Špartanska infrastruktura, skromne plače in labilne vodstvene strukture v klubih, za katere delo na daljši rok in preudarno osmišljena vizija povečini ne obstajata. V tem v mnogočem opustelem okolju je svoj osebni vzpon pričel graditi Francisco Casal, ki si je v dobrih treh desetletjih nakopičil tolikšno bogastvo, da se z njim lahko primerja le peščica rojakov. V večkrat nagrajeni biografiji avtorja Maria Bardance z naslovom »Yo, Paco« o sebi pravi: »Sem najbogatejši Urugvajec. Tisti, ki mi sledi, potrebuje še vsaj 150-200 milijonov dolarjev, da bi me dohitel.« Sredi 80. let minulega stoletja je postal nogometni agent. Najprej je zacvetela povezava z Italijo. Prestopa branilca Nelsona »Tana« Gutiérreza v Lazio in Rubéna »Principita« Sose v Inter veljata za Pacova najodmevnejša primera, ob bok katerih lahko postavimo selitev Enza Francescolija v pariški Racing. Vsi trije so postali (Gutiérrez in Francescoli aktivno, Sosa v ozadju) Casalovi družabniki in sovlagatelji v novoustanovljeno družbo Tenfield, specializirano za trgovanje s televizijskimi pravicami športnih (v prvi vrsti nogometnih) vsebin.
»Nekemu šoferju sem nakazal 600 dolarjev, da te povozi in potem si bova bot«
Z globoko odpeto srajco do spodnjega dela prsnega koša v stilu Ala Pacina v vlogi Tonya Montane iz filma Brazgotinec je Casal že po zunanjem videzu dajal vtis bogate izjeme, štrleče iz prekarnosti lokalnega nogometnega okolja. Znal je pritisniti na pravo tipko in se kmalu prikupil upravam redkih klubov, ki so hitro spoznali, da s prodajami igralcev v Evropo lahko zgledno zaslužijo. Ugled in prepoznavnost si je krepil s sočasnim dejavnim vplivanjem na nogometno dogajanje. Leta 1998 si je prek podjetja Tenfield omislil še ekskluzivno last televizijskih pravic za reprezentančne tekme. Pogodba traja še danes in je bila v začetku januarja podaljšana do konca svetovnega prvenstva 2022 v Katarju. Pod nadzorstvom Tenfielda so vse od konca 90. let tudi pravice za prenose tekem domače prve lige. Krog je torej že lep čas sklenjen. Vse vajeti urugvajske nogometne borze so v rokah enega moža. S tem pa se naša zgodba še ne konča, kar potrjuje tudi Alberto Sonsol: »Finančno nestabilni klubi se ob zadolženosti obračajo na Casala, ki jim včasih samovoljno, v zameno za njihovo podporo, kratkomalo zbriše dolgove.«
Kaj pa nasprotniki? Vsi, ki so že imeli opravka s Pacom, v en glas pripovedujejo o grožnjah z mafijskimi obračuni: »Z lahkoto izročim 600 dolarjev šoferju, ki te bo zbil in vse bomo prikazali kot nedolžno prometno nezgodo,« je eno od najbolj nazornih zgodb opisal José Ortega, pravni zastopnik Joséja Pedra Damianija (ob Gastónu Güelfiju in Washingtonu Cataldiju enega od treh najvplivnejših predsednikov v zgodovini Peñarola), ki je želel potrdilo o plačilu odškodnin za zgoraj omenjena Rodrígueza in Buena. Ugledna revija Caras y Caretas je pred kratkim objavila vznemirljiv in odmeven članek. Bere se kot politični triler in vsebuje seznam 250 oseb (od novinarjev, politikov do športnih funkcionarjev), ki jim eden najpremožnejših Urugvajcev mesečno plačuje za redne usluge. Prepredeno Casalovo omrežje še podrobneje spoznamo na primeru pogajanj leta 2011 za odkup licenčnih logotipov, motivov in oglaševalskega materiala urugvajske članske reprezentance. S strani krovne nogometne zveze jih je vodil njen tedanji prvi mož, Sebastián Bauza, ki je po končanem petletnem mandatu leta 2014 v pogovoru za časnik El Observador osupljivo navrgel, da je Casal vedel celo za dnevni šolski urnik obeh Bauzovih hčerk, tedaj srednješolk Belén in Maríe Eugenie …
Upor treh avtoritet
Dandanašnji Pacovi glavni nasprotniki ne delujejo v pisarnah, ampak se iz tedna v teden dokazujejo na najprestižnejših svetovnih nogometnih zelenicah. Edinson Cavani, Diego Godín in Luis Suárez so se oktobra 2016 enovladju, prepredenem z globokim podtalnim delovanjem, družno uprli. »Naše prepričanje je, da Tenfield danes proti vsem pravilom razuma in pravičnosti ohranja monopol nad vsemi ključnimi odločitvami urugvajske nogometne zveze. Tega preprosto nočemo več mirno gledati, zato se bomo enoumju zoperstavili z vsemi silami.« Diego Godín, nekdaj Casalov varovanec in tokrat idejni vodja upora, je s soigralci ob koncu leta 2016 pristal na pogajanje za prekinitev pogodbe z dotedanjim glavnim reprezentančnim opremljevalcem športne opreme, Pumo, in sprejel predlog o sodelovanju s podjetjem Nike. Bolj kot za dvoboj med dobaviteljema je šlo za napad proti Tenfieldu, proti neusmiljeni moči kapitala, ki si je med drugim lastila tudi pravico o izbiri opremljevalca nebeško-modrih.
Podobno kot za TV pravice je Pacovo podjetje že leta 1998 tudi za dogovarjanja z opremljevalci pretkano sprejelo sklep o dodatni klavzuli, ki Tenfieldu dopušča izenačitev ponudbe s potencialnim novim interesentom. Dejanje reprezentantov je zvezo prisililo vsaj v proučitev pogojev Nike-a, s tem nasprotovati Casalovemu podjetju in sprejeti pirovo zmago: Puma je do danes ostala izbranka nogometne zveze, za izenačitev Nike-ovih ugodnosti pa je bila vsota v prvotni pogodbi kar petkrat povišana. Še posebej bode v oči, da se znesek vse od leta 1998 ni spremenil ne glede na nekaj izjemnih uspehov Tabarezovih bojevnikov (polfinale svetovnega prvenstva 2010 in naslov na Copi América leto zatem).
Spor med člani izbrane vrste in Tenfieldom nam delno razloži, zakaj je dogajanje na urugvajski nogometni zvezi vzela pod drobnogled svetovna nogometna federacija. »Los Charrúas« vse od Tabárezove vrnitve na selektorsko funkcijo leta 2006 uspevajo stanovitno držati stik z mednarodnim vrhom, medtem ko se v ozadju bohotita kaos in nered. »Dobili smo boj za oblast. Na eni strani sta Godín in Diego Lugano, na drugi Paco in Tenfield,« trdi Alberto Sonsol. Konec avgusta letos je nezmožnost zveze, da se odloči za spremenjen statut, ki bi upošteval nove Fifine razvojne smernice, povzročil žolčno reakcijo planetarnega žogobrcarskega vladarja. Skupščina krovnega urugvajskega nogometnega organa, sestavljena iz predsednikov klubov, je med drugim zavrnila večjo vplivanjsko moč igralcev, izdatnejšo vlogo ženskega nogometa in amaterskih moštev.
Grožnje s smrtjo
Sredi meseca se je deset od petnajstih prvoligašev, katerih večina Casalu dolguje denar, odločila, da z dvignjeno roko podpre obstoječo ureditev. Reprezentanti so na drugi strani navdušeno sprejeli Fifin uradni odziv, uperjen proti samovoljnemu delovanju Casala in Tenfielda, ne da bi slednja izrecno imenovala. »Nujen bo podroben pregled poslovanja in sklenjenih pogodb nogometne zveze. S tem postopkom bomo dobili vpogled v zadnjih 20 let vsiljevanja interesov, koruptivnih dejanj in po meri sestavljenih dogovorov,« dodaja Godín. Fronta za napad na Pacov imperij se je torej odprla.
Splošna mobilizacija igralskih avtoritet v izbrani vrsti je osnovana na javni objavi odločilnih pogajanj, kar bi vsaj v osnovi predstavljalo zametek okrevanja lokalnega žogobrca, še posebej, ker je reprezentanca s svojo oglaševalsko vrednostjo in nosilno vlogo pri delitvi kolača televizijskih pravic paradni konj prihodkov nogometne zveze. Cavani in soigralci so, kriti s popularnostjo, za izpolnitev cilja pripravljeni zastaviti njihov osebni ugled brez pretirane skrbi za potencialne povračilne ukrepe, čeprav je Diego Lugano, izvorni člen upora reprezentantov, dokler štafetne palice v celoti ne zgrabi njegov soimenjak Godín, že potrdil grožnje s smrtjo.
»Urugvajski nogometni svet je pravo leglo mrhovinarjev in sramota, ki jo bo težko odpraviti,« je v pogovoru za brazilsko Folho iz São Paula izjavil nekdanji reprezentančni kapetan, s strani vladajoče garniture obtožen, da je na lastno pest lobiral za vpogled Fife v delovanje domače nogometne zveze, njene večne pogodbe in v nebo vpijočo avtokracijo. »Igralci prehitro zapuščajo domače prvenstvo, pogoji za vadbo in pripadajoča infrastruktura so preprosto preslabi, da bi mladim upom omogočali spodoben razvoj. Posebej pereča je nizka raven vse bolj ključnih spremljevalnih dejavnikov, zlasti na področju fiziotepije in rabe tehnologije. Posledično naša želja po spremembi v celoti sloni na reprezentanci.« Moči vladavine Paca Casala se še nihče ni tako temeljito zoperstavil, vendar vplivnež in nogometni agent v svojih rokah za zdaj uspešno ohranja vse vajeti najpriljubljenejše športne panoge v državi, ki sicer slovi po brezplačnem šolstvu na vseh ravneh, v deželi, ki od leta 2009 slehernemu šoloobveznemu otroku podari prenosni računalnik in se ponaša z zavidljivo, več kot 98% pismenostjo prebivalstva. Dvojnost, ki jo pomenljivo pooseblja nacionalni slogan: »Libertad o muerte«. Svoboda ali smrt. Katero pot bo izbral »nogometni« Urugvaj?
Foto: Šport TV
