Avtor: Nejc Mravlja
25. 11. 2025, 11.27
A tu se je zgodba pravzaprav šele začela. Od tistega spomladanskega večera naprej je ta majhen posarski klub pokazal, da senzacije niso stvar sreče, temveč plod dela, znanja, vztrajnosti in pametnih odločitev. Danes SV Elversberg ne samo da zopet napada vrh domače druge lige, marveč to počne na način, ki lahko marsikoga nauči, kako se gradi nogometni klub brez razsipnega proračuna, z minimalno infrastrukturo in z maksimumom, izpeljanim iz tega, kar je zares pomembno: iz ljudi. V nadaljevanju si oglejmo, kako se je Elversberg iz kluba z garderobami v kontejnerjih razvil v enega najbolj spoštovanih projektov v nemškem profesionalnem nogometu.
Dan po izgubljeni kvalifikacijski tekmi se je športni direktor Nils-Ole Book zapeljal po avtocesti A6 mimo krajev, ki jih pozna od otroštva: Saarbrücken, St. Ingbert, Spiesen-Elversberg. Pred njim tišina, v glavi pa diagnoza: klub je doživel najtežji poraz v svoji zgodovini, prihodnost je negotova, toda obupavanje ni nikakršna opcija.
Book ni ne tarnal ne dramatiziral. Poklical je človeka, ki bi mu lahko pomagal narediti naslednji korak: predsednika Dominika Holzerja. Vedela sta, da bo ekipo zapustila plejada nosilcev (Elias Baum, Muhammed Damar, Fisnik Asllani, Robin Fellhauer, Maurice Neubauer, Semih Şahin). Po najtežjem porazu ju je že zanimala bližnja prihodnost. Sklenila sta postaviti temelj za nadaljnji vzpon. V tem se skriva prva lekcija Elversberga: uspeh je rezultat pravilnih odločitev v trenutkih, ko bi večina razmišljala o odstopu.
View this post on Instagram
Ko je Book leta 2018 postal športni direktor, Elversberg ni bil “čudežni klub”, o katerem bi pisali največji nemški športni mediji. Bil je četrtoligaš s povprečjem 580 gledalcev na domačo tekmo, in aspiracijami, ki so bile na papirju videti realne, a v praksi izjemno težko uresničljive.
Book je aktivno igral nogomet v 3. ligi, a je kariero sklenil mlad in se odločil za potrpežljivejšo pot: nadaljeval in zaključil je študij psihologije, deloval kot skavt in postopoma začel spoznavati nogomet s strani, ki jo gledalci redko opazijo: prek organizacijskega drobnogleda. V nekaj letih je naredil tisto, o čemer danes sanjari veliko klubov: zgradil je sistem.
View this post on Instagram
Elversberg ni kupoval dragih igralcev. Ni lovil zvenečih imen. Ni kupoval izkušenih veteranov, ki bi ekipi “prinesli primat”. Namesto tega je Book naredil nekaj, kar se sliši dolgočasno, a deluje: vozil se je od stadiona do stadiona po vsej južni Nemčiji in gledal tekme, igralce, pisal kartotečne listke, iskal vzorce in gradil podatkovno bazo po lastni metodi.
Ko so s sodelavci kasneje preizkusili (ne)moč umetne inteligence, so hitro ugotovili: nič ne prekaša človeka, ki vidi stvari, ki jih kamera spregleda. Tako so našli igralce, kot sta na primer Paul Wanner, ki je v Elversbergu prvič dobil pravi prostor za razvoj, in Nick Woltemade, za katerega ni bilo na voljo veliko videoposnetkov, a je že pri Werderju kazal iskrice, ki jih prepozna le oko izkušenega skavta. V bistvu je Elversberg ujel staro nogometno resnico: talent ni to, kar igralec pokaže vsak vikend, ampak to, kar pokaže v trenutku, ki nakazuje: “Imam nekaj posebnega.”
Danes klub še vedno trenira v začasni bazi v St. Ingbertu. Igralci se preoblačijo v kontejnerjih, v ozadju raste nova infrastruktura, stadion Ursapharm Arena je v fazi postopne obnove, proračun je še vedno v spodnji tretjini drugoligaške konkurence. Toda kot pravi stara modrost startupov: velike ideje lahko nastanejo tudi v domači ali sosedovi garaži.
Takšen “nogometni startup” je tudi SVE. Ima lastnike – Franka Holzerja in njegovega sina – ki kot prva človeka enega vodilnih svetovnih oftalmoloških podjetij nista razsipna, temveč načrtujeta dolgoročno. Ima športnega direktorja, ki ne kupuje hitrih rešitev. In ima strokovni štab, ki z igralci dela tako, kot izurjeni učitelji praviloma delajo z učenci: potrpežljivo in usmerjeno.
Paradoks uspeha: ko se je Elversberg znašel pred vrati prvoligaškega raja, se je zgodilo nepričakovano. Trener Horst Steffen – arhitekt uspeha črno-belih in strokovnjak, ki je ekipo v slabih šestih letih iz četrte lige povedel na prag domače nogometne smetane – je dobil ponudbo prvoligaša iz Bremna in odšel.
Za klub je bil to udarec. Za Booka pa vprašanje kariere: kako najti trenerja, ki bo nadaljeval razvoj in ne bo prisiljen vsega začel znova? Izbral je Vincenta Wagnerja. Mentorja, nekdanjega profesionalca, trenerja Hoffenheimove mladinske ekipe. Človeka, ki je vedel, da ni prihajal popravljat problema, ampak nadgrajevati uspeh … kar je pogosto (naj)težje.
Wagner v garderobo ni prišel kot “reševalec”. Ni imel krize, na katero bi pokazal s prstom. Namesto tega je moral prepričati igralce in se dokazati ne zato, ker je klub padal, ampak ker je klub že bil na zgledno visoki ravni, in nadgraditi sistem, ki je deloval.
In to je storil, kot zna nekdo, ki razume pedagogiko: brez zanikovanja, brez razbijanja. Torej graditi počasi … z razlago in razumevanjem. Spremenil je pristop: Elversberg igra z manj paničnega pritiska, z več nadzora nad žogo, z več potrpljenja, z več poguma in z več osredotočenosti na prekinitve.
In rezultat? Prvo kolo nove drugoligaške zgodbe. 0:0 po 90 minutah. Na začetku sodnikovega dodatka priložnost s kota … Bum! Z glavo je neubranljivo zadel branilec Maximilian Rohr. In kaj je na to porekel Wagner? »V nogometu ni naključij.« Po 13 tekmah nove sezone je Elversberg zopet na 3. mestu. Je klub, ki ne išče sreče, ampak povečuje verjetnost zanjo. Če bi klub kupoval srečo, bi kupoval: zvezdnike, drage trenerje in sistem “hitrih rešitev”.
View this post on Instagram
Namesto tega počne nasprotno: kupuje igralce z realnim potencialom, gradi okolje, v katerem se upi lahko razvijajo, daje poudarek znanju, načrtuje dolgoročno. Dodajmo še dve zanimivosti. Klub je poskušal avtomatizirati skavting z umetno inteligenco, a so odgovorni hitro ugotovili, da so skavti ostali bolj natančni. Klubski cilji nikoli niso bili postavljeni kot “obvezno napredovanje”, ampak kot “obvezno napredovanje v znanju”. In zato je Elversberg v očeh konkurentov nevaren nasprotnik: ker ima sistem, ki proizvaja napredek.
Nekaj mesecev po koncu sezone je v javnost kapnila zanimiva informacija: pri Borussii Mönchengladbach naj bi razmišljali o Booku kot o kandidatu za pri žrebičkih v zadnjih letih še kako izmuzljivo mesto športnega šefa. To je pravi dokaz spoštovanja. Book je vse skupaj mirno komentiral z nasmehom – takrat je namreč ravno podaljšal pogodbo z Elversbergom. Slučaj ali naključje? Vsaj trener Wagner se s tem verjetno ne bi strinjal. Zanj naključij v nogometu pač ni.
brez milijonskih vložkov, brez udobja in luksuza, iz province, iz garaž in kontejnerjev, z ljudmi, predanimi znanju in delu. Ker dokazuje, da se: igralca ne oceni po tem, koliko posnetkov o njem kroži ter kaj in predvsem koliko se o njem piše, trenerja ne izbira po tem, kako znano ime ima, in konec koncev kluba se ne gradi po videzu, ampak po načelu. In ker kaže, da je najlepša možna lastnost kluba ta, da zna izgubiti in se potem pametno pobrati.
View this post on Instagram
SV Elversberg ni senzacija zato, ker izhaja iz “čudežne vasi” s 13.000 prebivalci. Ni fenomen zato, ker bi bil zgolj plod sreče. Ne preseneča zato, ker bi bila žoga prosto po Glihovo ”okrogla in ženskega spola”. Preseneča zato, ker je dokazal naslednje: da se človekovo delo pozna, da znanje premaga improvizacijo, da potrpežljivost premaga paniko, da klub lahko postane konkurenčen brez velikega proračuna in da so pravi ljudje pomembnejši od velikih stadionov.
V času, ko mnogi klubi izgubljajo identiteto v iskanju hitrih rezultatov, je Elversberg zamrznjena fotografija drugačnega pristopa. Pristopa, ki bi lahko navdihnil druge: ni pomembno, kje stojiš, pomembno je, kako delaš tam, kjer si.
View this post on Instagram
In zato bo SV Elversberg še naprej zanimiv. Ne glede na to, ali bo naslednjič napredoval, obstal ali padel. Ker klubi, ki gradijo na principih, nikoli ne propadejo. Nekateri samo potrebujejo svoj čas, da jim okolica in svet začneta verjeti.
Foto: Guliver Image
