Avtor: Nejc Mravlja
22. 10. 2020, 12.28
V primerjavi z udarno enajsterico, ki je marca lani v veliki meri ukrojila nepozabno predstavo na povratnem dvoboju osmine finala na mitski zelenici madridskega stadiona Santiago Bernabéu, je v članskem moštvu ostalo še šest tedaj spretnih krojačev. Matthijsu de Ligtu, Lasseju Schøneju in Frenkieju de Jongu je odmevna evropska pustolovščina na široko odprla okno v svet. Donny van de Beek in Hakim Ziyech sta bivanje ob reki Amstel podaljšala za dodatno sezono in se letos poleti s trebuhom za kruhom odpravila v prestižno angleško Premier ligo.
Če dodamo še šopek tedanjih madridskih rezervistov (Joël Veltman, Dani de Wit, Bruno Varela, Daley Sinkgraven, Kasper Dolberg), ki so prav tako že bivši Ajaxovi člani, je do danes v klubu ostalo natanko osem nogometašev iz zapisnika tekme v španski prestolnici. Nadarjena generacija, ki je iz tedna v teden pridno stopnjevala formo in skrbela za uresničitev sprva še tako norih sanj in dejavno spomnila na najbolj slavne evropske epopeje rdeče-belega kluba, se je opazno znašla na koncu cikla.
Po polfinalnem neuspehu proti Tottenhamu se je osnovno vprašanje ob pogledu v prihodnost porodilo samo po sebi: je šlo le za hipen preblisk ali za začetek dolgotrajnejšega krojenja nogometnega vrha na stari celini? Za odgovor so igralci Ajaxa že nekaj mesecev pozneje poskrbeli sami z izpadom v skupinskem delu tekmovanja, kjer klub vsebinsko ni razočaral in mu niso šle na roko niti sodniške odločitve. Bistveno močneje je Nizozemce v šestnajstini finala Evropske lige zmočila hladna prha z imenom Getafe. Tudi zato so se varovanci Erica ten Haga nove mednarodne pustolovščine lotili skrajno resno, čeprav jim je žreb namenil relativno zahtevno skupino (ob Liverpoolu sta v njej še vselej zagonetna tekmeca Atalanta in Midtjylland).
Novinci na slabem glasu
Znati dobro prodajati in še bolj vešče kupovati sta lastnosti, ki ju ne zmorejo vsi športni direktorji enako dobro obvladati. V tem pogledu gre razumeti zadnje obnašanje športnega dela Ajaxove uprave, ki očitno ni znala ustrezno nadomestiti odhodov številnih kakovostnih nosilcev. Nemalo dvomov sprožajo prihodi zlasti novincev iz Severne, Srednje in Južne Amerike (ZDA, Mehika, Argentina, Brazilija), kamor je nizozemski klub po nepozabnem maju 2019 vrgel medijsko-komercialne lovke in v New Yorku odprl celo klubsko pisarno. Vzporedno z dolgoročno zastavljenim naskokom v dežele Novega sveta je klub v svoje vrste zvabil šopek na papirju zanimivih predstavnikov vseh treh Amerik: Lisandra Martíneza, Edsona Álvareza, Lisandra Magallána, Antonyja in Giovannija.
Argentinski branilec Magallán je Amsterdam zapustil že po šestih mesecih, najprej si ga je za sezono 2019/20 izposodil španski Alavés, pred nekaj tedni pa za novo sezono povratnik v italijansko prvo ligo Crotone. Mehiški osrednji branilec se je takoj po prihodu v nizozemsko prestolnico znašel v težavah pri privajanju na novo okolje. Tarča številnih evropskih velikanov se ni izkazala niti na matičnem igralnem mestu v srcu obrambe niti po premestitvi na sredino igrišča. Erik ten Hag je z Álvarezovim eksperimentiranjem vselej ustrelil mimo. Podobno se je zgodilo z Lisandrom Martínezom. Trener mu je sprva namenil mesto v obrambi in ga nato vključil v delo sredine, kjer se je vendarle bolje znašel od Álvareza, a sta poletna prihoda Davyja Klaassena in Mohameda Kudusa Argentincu zaprla pot v enajsterico in povišala tveganje za njegov umik v sivo povprečje.
Še ena okrepitev za sredino igrišča je že spakirala kovčke. Romuna Răzvana Marina, opevano zamenjavo za Frenkieja de Jonga, je ten Hag po prvih skromnih tekmah hladnokrvno in brez pojasnil prečrtal, ne da bi vezistu ponudil drugo priložnost. 12,5-milijonska odškodnina, ki jo je Ajax zanj plačal belgijskemu Standardu se je prelevila v začasno selitev na Sardinijo (enoletna izposoja v Cagliariju z možnostjo odkupa).
Niti Quincy Promes, ki se tako na kot ob igrišču ni najbolje ujel s Hakimom Ziyechem, nikakor ni uspel najti poti do zvezd in ostaja pod svojimi zmožnostmi, predvsem pa še ni zmogel stanovitneje slediti (tudi zaradi ponavljajočih se poškodb) visokim Ajaxovim ambicijam.
Vojno dobičkarstvo kot odgovor na covid-19
Dobrih 60 milijonov evrov, ki jih je uprava poleti 2019 namenila za okrepitve, ni obrodilo mnogo sadov, kar vodilnih mož ni odvrnilo od nadaljevanja potrošniške mrzlice. Uprava se lahko nasloni na »vojni zaklad«, ki se je v zadnjih dveh letih nabral po številnih visokih prodajah (skupaj dobrih 300 milijonov). Ajaxova prednost je, da so najbolj zanimive adute pokupili s sredstvi dobro podprti kupci in evropski velikani. De Jong in Sergino Dest (Barcelona), de Ligt (Juventus), Ziyech (Chelsea) in van de Beek (Manchester United) so vsi za zavidljive številke prestopili v enega od desetih najbogatejših klubov na stari celini.
Navzlic korona krizi in marčevski prisilni zaustavitvi domačega prvoligaškega plesa, vzporedno s katerim se je poleglo razočaranje po nedorečeni in klavrno sklenjeni evropski zgodbi, je Ajax sezono 2019/20 sklenil s finančnim plusom 21 milijonov evrov. S prodajo igralcev je klub nadomestil vpad prihodkov od televizijskih pravic (domačih po prekinitvi prvenstva in evropskih po slabših predstavah v primerjavi s sezono 2018/19) in vstopnic (abonmaji, VIP lože, prodaja na dan tekme), ki za 34-kratnega nizozemskega prvaka predstavljajo pomemben vir prihodkov (slabih 35 milijonov evrov na sezono). Vodstvo po prodajah van de Beeka, Ziyecha in Desta v novi sezoni računa na podoben scenarij.
Zvesti mešanici neizkušenih mladcev in neustavljivih veteranov
Ajax, ki trenutno počiva na 120-milijonski mehki finančni blazini, je z ambicioznim vlaganjem (okrepitve, najvišja plačna masa med nizozemskimi prvoligaši) izbral nadaljevanje velikopotezne politike. Davy Klaassen se je na seznamu izkušenih mož z zavidljivimi prejemki pridružil Dušanu Tadiću in Daleyju Blindu, s katerima je uprava z namenom odvrniti pozornost tujih interesentov (v prvi vrsti kitajskih) pred kratkim podaljšala pogodbi. Nekdanji kapetan rdeče-belih se je po medklicih pri Evertonu in Werderju iz Bremna pri 27 letih vrnil v staro jato. Ob nadaljevanju rednega dotoka mladincev iz slavne klubske akademije pa je klub zvabil še mlada obetavna tujca: Brazilca Antonyja iz São Paula (za 20 milijonov evrov) in Ganca Mohammeda Kudusa iz danskega Nordsjællanda (za 9 milijonov).
Ryan Gravenberch (letnik 2002), ki ga strokovna javnost že leta kuje med zvezde, si je prav tako priigral stalno mesto v začetni postavi. Po neuspelih eksperimentiranjih z Álvarezom in Martínezom je ob odhodu Joëla Veltmana v angleški Brighton Blindov stalni partner v srcu obrambe nenadejano postal 21-letni Per Schuurs. V boju za igralne minute sta vse bolj uspešna Jurrien Timber (letnik 2001) in še dve leti mlajši Naci Ünüvar.
Naraščajoč glas upora
Številni nekdanji nogometaši in trenerji, ki so obogatili tako mlajše kategorije kot člansko zasedbo, se s strategijo trenutnega vodstva Ajaxa ne strinjajo. Neuspešno uvajanje nedavnih okrepitev (Magallán, Marin, Martínez, pomladna nekajmesečna izposoja Ryana Babla …) v prvo moštvo je njihova mnenja podkrepilo. Trdijo, da bi novinci morali predstavljati dodano vrednost na (in ob) igrišču, kot to počnejo Tadić, Blind in (prej) Ziyech, ki so mladeniče iz akademije silili k vsakodnevnemu izpopolnjevanju, mladi upi pa so ob njih zoreli.
Po drugi strani je princip vročičnega iskanja povečini tujih okrepitev za krepitev ekipe v popolnem neskladju z dolgoletno klubsko logiko. Poglavitno vezivno tkivo za uspeh številnih Ajaxovih generacij je bil reden dotok upov iz akademije in prebrisano delovanje službe oglednikov, ki so v navezi s strokovnim štabom v klub zvabljale ne najdražje, a obetavne talente iz vseh koncev sveta. Kritiki opozarjajo na za novince vprašljivega slovesa nesmiselno porabo sredstev, pridobljenih na račun prodaj doma vzgojenih ali izpopolnjenih nosilcev. Sporočilo nasprotnikov sedanje upravne garniture se glasi: potrebno bi bilo okrepiti vlaganje v akademijo, da bi ta še bolje hranila prvo moštvo in klubu omogočala redno prisotnost v evropskem vrhu. Z drugimi besedami: želijo člansko ekipo prežeto z amsterdamsko DNK in igralci, ki bi ob odhodih z bogatimi prodajami klubu zagotavljali trajno finančno pozitivno rdečo nit.
Takoj po februarski objavi sklenitve sodelovanja z 20-letnim Brazilcem Antonyjem v zameno za 20-milijonsko odškodnino se je oglasil Marco van Basten, ki v nastopu na najbolj priljubljeni nizozemski športni televiziji ni skoparil z besediščem. »Vodstvo Ajaxa se na veliko širokousti in manično ponavlja, da je njegova akademija nekaj posebnega. Potem pa kar na lepem kupijo nedokazanega igralca in zanj namenijo tono denarja. Že od daleč se vidi, da nekaj ni v redu. Če se tako ošabno tolčeš po prsih in hvališ popolnost pogona mlajših kategorij, se zdi tako visoka vsota za neznanega Brazilca groteskno smešna. Vsi vemo, da je Ajaxova mladina glavna klubska dragocenost, zato bi odgovorni večino sredstev morali porabiti za dozorevanje najbolj izstopajočih mladeničev in ustrezne prekaljene okrepitve (kot sta Tadić ali Blind), ki bodo rdeče-belo ladjo vodile na višjo raven. V ravno prav odmerjeni mešanici mladih in izkušenih adutov tiči ključ do uspeha.«
Presenetljiva trenerjeva gimnastika
Že res, da je Erik ten Hag ostal brez las, a po mnenju strokovnih opazovalcev le ni izgubil masla na glavi. Prej obratno. Da se je v preteklosti trenersko kalil v B ekipi münchenskega Bayerna v času, ko je članski ekipi poveljeval Pep Guardiola, je jasno tudi bolj površnim nogometnim opazovalcem. Gre za velikega zapriseženca taktičnega eksperimentiranja in trenerja, ki od igralcev zahteva, da ne ostajajo v spokojnem balončku svojega območja udobja. V tej luči gre razumeti kolobarjenje Álvareza in Martíneza med obrambo in zvezno vrsto, da se je Quincy Promes že na treh tekmah v novi sezoni znašel v zanj manj ljubi vlogi ustvarjalca napadalnih akcij, da je vse od prihoda v klub zgledna namišljena devetka Dušan Tadić presenetljivo postal levo krilo in da se je v prvih štirih prvenstvenih izzivih izrazit napadalni vezist Zakaria Labyad nenadoma za stalno prelevil v klasičnega napadalca. Rezultat: popoln polom.
V začetku meseca je nekdanji nizozemski reprezentant in član zlate generacije Oranžnih z evropskega vrha 1988 Wim Kieft v znameniti kolumni za časnik De Telegraaf ten Haga pozval k »opustitvi taktičnih eskapad«. V istem mediju je prekaljen novinarski um Valentijna Driessena opozoril na »naraščajoč pritisk uprave, ki trenerja poziva k prekinitvi nenehnega preizkušanja nerazumnih taktičnih novosti od začetka sezone«. Na nedeljski tekmi s Heerenveenom se je Ajax v napadu predstavil s klasično devetko (Lassina Traoré), komplementarnim parom osrednjih vezistov (Klaassen-Gravenberch), medtem ko je Mohammed Kudus prevzel vajeti organizatorja igre. Ganec vse od poletnega prihoda v klub predstavlja eno redkih izstopajočih figur. V svojem profilu zvesto združuje prodornost, tehnično brezhibnost, zgledno kondicijsko pripravo in tekaško vzdržljivost. Z nizom domiselnih kombinacij podaj spretno povezuje zvezno vrsto z obema krilnima igralcema in je na dobri poti, da postane nepričakovano odkritje sezone.
Sta visoka zmaga nad Heerenveenom (5-1) in nezaslužen poraz proti Liverpoolu (0-1) pomenila obrat od s trenerjevimi eksperimenti podprtega tavanja v povprečju in nakazujeta dejanski začetek Ajaxove sezone? V nedeljski nesporno najboljši ekipni predstavi novega tekmovalnega obdobja je ten Hag končno našel dobitno formulo na sredini igrišča in začasno utišal vse glasnejše kritike. Včeraj so se Božji sinovi (niz. Godenzonen) v končno opolnomočeni zasedbi kakovostno zoperstavili finalistu dveh od zadnjih treh izvedb Lige prvakov, a ostali brez zaslužene točke. Liverpool je vendarle dokazal, da ostaja raven nad Ajaxom, a so domači v prikazani vsebini v objemu oglušujoče tišine Arene Johana Cruyffa javnosti dali vedeti, da čarobna pomlad 2019 le še ni pozabljena. Tudi Real je februarja lani po zmagi v Amsterdamu (2-1) verjel v mirno napredovanje, a se je nekaj tednov pozneje na mitski madridski travni ruši dalo opaziti le uglašen, harmoničen in spektakularen nizozemski balet, ki je s 4-1 dotolkel tedaj Solarijeve izbrance in dva meseca zatem z dvignjenimi glavami sklenil odmevno evropsko zgodbo. Se kljub drugačnim okoliščinam in slabšemu izhodišču vendarle pričenja nova?
Ko je Vivian Leigh kot nepozabna Scarlett O’Hara na koncu filmske klasike V vrtincu predirljivo pobarala Rhetta (ki ga je prav tako vešče upodobil ikonični Clark Gable): »Kam naj grem (če me zapustiš)? Kaj naj storim?«, ji je ta odvrnil: »Odkrito povedano, draga moja, mi je prekleto vseeno.« Številčni Ajaxovi navijaški vojski zagotovo ni vseeno, kam plovejo Božji sinovi z obrobja reke Amstel in za razliko od Rhetta zahvaljujoč zadnjima opogumljajočima dregljajema še zdaleč niso obupali nad svojo Scarlett.
Foto: Šport TV
