Avtor: Luka Cotič
20. 6. 2020, 09.45
V času epidemije koronavirusa, ko ni bilo ne tekem ne treningov, se je v zakulisju pri Olimpiji dogajalo marsikaj. Že tedaj smo lahko brali in poslušali o tem, da Milan Mandarić ne zaupa več Safetu Hadžiču, čeprav je priljubljeni strateg iz Štepanjskega naselja v vedno kaotičnih in zahtevnih razmerah solidno krmaril Olimpijino barko. Popeljal jo je do pokalnega naslova ob koncu pretekle sezone in na prvo mesto državnega prvenstva ob prekinitvi zaradi epidemije. Vmes je sicer izpadel iz Evrope, a Malatyaspor je bil resnici na ljubo premočan tekmec, ki je osvojil visoko mesto v izredno močni turški ligi. Praktično edini pravi zdrs v zadnjem obdobju Safeta Hadžiča je bil pokalno tekmovanje, v katerem je Olimpija v tekoči sezoni prehitro izpadla proti velenjskemu Rudarju.
Predstave zeleno-belih so bile dobre, na trenutke so celo navdušile. Trener je s svojimi sodelavci kakovost posameznikov, ki je v Olimpiji ne manjka, uspel povezati v celoto. To niti po naključju ni lahka naloga. Hadžič je ustvaril jedro ekipe, ki bi se mu lahko s časom še bolj pogosto priključevali mladi upi. Uvajanje mladih mora seveda potekati postopoma, saj je rezultat v Olimpiji še vedno najbolj pomemben. Očitek o slabem delu z mladimi po mojem mnenju ne pije vode. Vse bolj se mi zdi, da ideje o menjavanju zaposlenih predsedniku NK Olimpija v glavo šinejo iz ljubega miru. Kako si drugače razložiti položaj po odhodu Hadžiča? Pričakovali smo ustoličenje razmeroma uveljavljenega strokovnjaka, ki bi pokalne prvake s svojim znanjem in karizmo dvignil na višjo raven.
Tomislav Ivković je veliko ime jugoslovanskega nogometa, Ivan Vukomanović je zbral nekaj vidnih dosežkov v igralskih časih, Slaviša Stojanovič je nekdanji selektor Slovenije, Miloš Kostič je znan po odličnem delu z mladimi in ima mednarodne izkušnje, prišel pa je neznani Dino Skender. Nekaj mesecev je kot dežurni gasilec vodil Osijek do tretjega mesta v 1. HNL. V Ljubljano je prišel kot strela z jasnega, nihče ga ni omenjal med kandidati. Morda 36-letniku delam krivico, a vseeno menim, da v prestolnici ne bo ostal dolgo, ker ni bil prva izbira in ker poznamo frekvenco menjavanja trenerjev v Zmajevem gnezdu. Čas in rezultat bosta določila usodo novega trenerja, ki ga do konca sezone čaka izjemno težko delo. Maribor diha za ovratnik, derbi pa se hitro bliža.
Vodilna ekipa slovenskega prvenstva je po mnenju avtorja teh vrstic povsem po nepotrebnem zamenjala šefa strokovnega štaba. Safet Hadžič si je absolutno zaslužil več spoštovanja predsednika Milana Mandarića. Vedno je klubu in njegovemu šefu stal ob strani, vedno je bil pripravljen vskočiti, ko je bilo potrebno gašenje požara. Vidi se, da je odličen strokovnjak, da zna izbirati mlade igralce za prihodnost in vzpostaviti ravnovesje v moštvu. V kaotični pretekli sezoni je v velikem slogu osvojil pokalno lovoriko, zato si je nedvomno zaslužil priložnost vsaj do konca aktualne sezone, v kateri bi svoje delo lahko oplemenitil še z naslovom državnega prvaka. Predsednik mu je odvzel to možnost in Hadžič se je vrnil v prihodnost. Ne dvomim, da ga bo Mandarić še kdaj potreboval.
Vodilni slovenski klub torej ni imel pravih razlogov za menjavo na klopi, vodilna ekipa italijanskega prvenstva, torinski Juventus, pa ima za menjavo na trenerskem položaju čedalje več tehtnih razlogov. Juventus je v tej sezoni izgubil že dve finalni tekmi, na katerih bi lahko osvojil lovoriki za super pokal in italijanski pokal. Vedno več spremljevalcev in strokovnjakov je mnenja, da Maurizio Sarri ni primerna rešitev za klop torinskega velikana. Resda spremljamo njegovo prvo sezono, ki jo je zaznamoval koronavirus, a obeti vendarle niso spodbudni. Juventus je zares dobro odigral le peščico tekem, med katere sodita oba derbija z Interjem. Mnogi delijo mnenje, da so igralci sami prišli do uspeha na obračunih z večnim tekmecem, da mister Sarri ni imel veliko pri tem.
Morda res, morda pa si padec osredotočenosti in občasno nezainteresiranost zvezdniškega igralskega ansambla lahko razložimo na drugačen način. Juventus velja za zmagovalni stroj, zmage so edino, kar šteje. V zadnjih osmih sezonah je osvojil prav toliko državnih naslovov, štirikrat je bil najboljši v pokalu in dvakrat igral v finalu Lige prvakov. Zmagovalna miselnost gor ali dol, vsaj v podzavesti se padec motivacije enkrat mora zgoditi. Tudi nogometaši Juventusa so samo ljudje. Trenutno moštvo tvori precej takšnih, ki so osvojili večino omenjenih lovorik, ob njih so še posamezniki z velikim številom naslovov v drugih državah. Ni nemogoče, da so črno-beli tekočo sezono vzeli preveč zlahka, posledica pa so bili številni zdrsi namesto znatno višje točkovne zaloge na tabeli.
Pomanjkanje osredotočenosti in motivacije je kakopak tudi v domeni trenerja, ki mora biti sposoben motivirati svoje varovance, jih dvigniti v primeru padca in poskrbeti za ustrezen moštveni duh. Čeprav v javnosti govori drugače, se ne morem znebiti občutka, da igralski kader Bianconerov še ni sprejel idej toskanskega stratega oziroma jih niti noče sprejeti. “Sarriball” je precej tvegana zadeva, če je ne izvajaš dosledno ali če nimaš primerih igralcev zanj. Ekipa Juventusa še vedno vsebuje veliko nogometašev iz obdobja Massimiliana Allegrija, ki je zagovarjal konkretno drugačen in precej bolj pragmatičen pristop. Požel je velike uspehe, zato bo njegov naslednik, ki je do prihoda v Torino osvojil le eno lovoriko, težko prepričal igralce, da je pravi za njihovega poveljnika.
Iz tega razmišljanja izhaja ugibanje o predčasnem slovesu Maurizia Sarrija od Juventusa. Zgodbe o tem so se že začele pojavljati v italijanskih medijih, vendar je veliko vprašanje, če se bo ločitev zgodila pred iztekom sezone. Za zdaj se govori o odhodu po koncu obdobja 2019/20. Uprava piemontskega velikana, za razliko od zgoraj omenjenega predsednika Olimpije, namreč nikakor ni nagnjena k hitrim in nepremišljenim odločitvam. Sarri je lani podpisal triletno pogodbo, predčasna prekinitev bi bila za klub lahko veliko finančno breme. Obenem na trgu ni velike izbire med trenerji. Vrnitev Allegrija si težko predstavljamo, ker je v prejšnji sezoni najbrž pogorelo preveč mostov, da bi lahko prišlo do ponovne romance Stare dame s priljubljenim Maxom iz Livorna.
Mauricio Pochettino je prost in je svojo kakovost dokazal pri Tottenhamu, ki ga je peljal v finale Lige prvakov, a po drugi strani ni osvojil še nobene lovorike. Med prostimi agenti je tudi Unai Emery, ki mu prevlada v domačih tekmovanjih ni tuja. To sta dve tuji rešitvi, potem pa je na voljo še ogromno italijanskih mojstrov taktike, ki si bržkone vsi po vrsti želijo dobiti priložnost za vodenje Juventusa. Slednje za zdaj ostaja v domeni Maurizia Sarrija, a že prvi spodrsljaj v prvenstvu bi lahko močneje zamajal njegov stolček. Če je resnično izgubil podporo slačilnice, polne vplivnih osebnosti, bi lahko že zelo kmalu podoživel usodo Safeta Hadžiča, le da v primeru nekdanjega bančnega uslužbenca odpoved ne bi bila tako presenetljiva in brez utemeljenih razlogov.
Foto: Sportida.com, Guliver/Getty Images
