Tina Trstenjak: Srebrno kolajno bom hranila poleg zlate iz Ria

Nosilka srebrne olimpijske kolajne v judu Tina Trstenjak je skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom v sredo pozno zvečer z letalom iz Frankfurta varno prispela v domovino. Dolga pot ju je vodila iz Tokia, kjer je Trstenjakova nastopila na že zdaj za Slovenijo zelo uspešnih olimpijskih igrah. Srebrno kolajno bo doma spravila poleg zlate iz Ria.

Letalo iz Frankfurta s Trstenjakovo in dragocenim tovorom, tokijskim srebrom, na krovu je pristalo na letališču Jožeta Pučnika, na katerem so potnico pričakali člani njene družine, oče in mama, ter ji pripravili skromen in majhen, a prisrčen sprejem.

Še pred tem je Trstenjakova po dolgem in utrujajočem letu najprej odgovarjala na vprašanja domačih novinarjev. Njen odgovor, kaj si bo najprej privoščila po prihodu domov, ne preseneča. Odgovorila je, da si trenutno želi zgolj “spanec in verjetno dober zajtrk, ko se bo zbudila”.

Še pred tem bo srebrno medaljo, ki je, kot je dejala, kar težka, spravila na varno doma poleg zlate, ki jo je pred petimi leti osvojila na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru.

“Že za to, da sem se sploh uvrstila na olimpijske igre v Tokiu, sem se morala zelo boriti. Veliko jih ni verjelo vame. Govorili so, da sem pri tridesetih letih prestara, da nisem več konkurenčna, in da bi morala prepustiti mesto mlajšim. Ampak na koncu se je vse izteklo, kot se je, in sem osvojila to medaljo,” je po vrnitvi v Slovenijo dejala Trstenjakova.

“Ves čas sem verjela v to, da bom uspela. Se mi zdi, da sem zdaj bolj uživala ob srebrni kot pa takrat pred petimi leti v Riu ob zlati,” je še dejala.

Sicer je bila med bivanjem na Japonskem v celoti osredotočena na cilj: “Ves čas sem bila v sobi ali na treningu ali v jedilnici. To je bila za mene tekma kot tekma, mogoče potem na podelitvi sem se malo bolj začela zavedati, da so olimpijske igre in da sem osvojila srebrno olimpijsko medaljo.”

Po končani tekmi ju je s trenerjem že čakala pot v domovino. Let iz Tokia v Frankfurt je trajal 12 ur. “Kratka noč je bila za nama. Takoj po tekmi sva šla na pot, zdaj sva že nazaj doma.” O tekmovalni prihodnosti v judu še ne želi razmišljati: “Najprej počitek, da si telo in glava odpočijeta, potem se bova s trenerjem pogovorila, kako naprej.”

V finalu v kategoriji do 63 kilogramov je bila od Trstenjakove boljša Francozinja Clarisse Agbegnenou. Sicer veliki tekmici sta poskrbeli za parado fair playa s svojim vedenjem. Po koncu finalnega dvoboja v kultni judoistični dvorani Budokan sta se iskreno objeli in čestitali ena drugi. V znak spoštovanja je Agbegnenoujeva Trstenjakovo kar dvignila v zrak.

“Lepa gesta Francozinje, se poznava, spoštujeva druga drugo in s tem je pokazala, koliko me spoštuje,” je še enkrat trenutke po finalu podoživela Trstenjakova.

Pot do srebra je bila posuta s trnjem. Že v prvi borbi dneva je staknila poškodbo hrbta. Z zdravniško pomočjo in pomočjo zdravil je bolečine začasno odmislila. “Ko je popustil adrenalin borbe, so se bolečine znova pojavile. Zelo dolga pot je za nama, čisto normalno, da so bolečine,” je povedala.

Mama Silva in oče Boris Trstenjak sta nestrpno spremljala finalni dvoboj svoje hčere in sta bila zelo vesela, ko se je vrnila domov in planila v njun objem. Mama ni skrivala, da je z veliko nervoze spremljala nastop hčerke. “Stopnja napetosti in živčnosti na lestvici od 1 do 10 je znašala 11,” je dejala Silva Trstenjak. A zdaj je hčerka znova doma in bodo lahko njen srebrni olimpijski uspeh proslavili v domačem okolju.

Foto: Sportida.com
VIR: STA