Avtor: Nejc Mravlja
11. 6. 2020, 10.17
Na obzorju se je že risal srečen konec, po katerem bi školjka mitskega Anfielda v svojo zapeljivo sredico sprejela nov biser. Jürgen Klopp je uspel prepričati nadobudnega rojaka. Liverpool je zmogel tisto, kar se leto prej ni posrečilo Bayernu. Višina odškodnine – Wernerjeva odkupna klavzula 60 milijonov evrov – je celo nižja, kot jo bo Chelseaju za Álvara Morato plačal madridski Atlético (56 + 7 milijonov), upoštevajoč Nemčevo starost, znanje, veščine in širino potenciala pa zelo ugodna, četudi v začetku zaradi pandemičnega veletoka vsekakor zahtevnega prestopnega roka. V nogometnem svetu pred covidom-19 bi Wernerjeva cena dosegla vsaj dvakratno vrednost trenutne, nemški ostrostrelec pa bi bržčas postal član branilca naslova evropske krone.
Kot v mnogih predhodnih primerih se »že dogovorjen prestop« naposled ni uresničil. V posel je usodno posegel tretji. Ja, tisti Chelsea, ki se je po nakupu Hakima Ziyecha praktično pet pred dvanajsto vključil v bitko in jo premeteno obrnil v svojo korist. Pri tem mu je pomagala pomembna okoliščina. Ker bi se Wernerjeva odkupna klavzula po 15. juniju znižala za tretjino, poleti 2021 pa padla na pičlih 20 milijonov, je osnoven kratkoročen vzgib RasenBallsporta iz Leipziga postal prodati 24-letnika.
Zakaj se je Liverpool umaknil iz bitke?
Pri Liverpoolu so bili z vsem naštetim seznanjeni, a so kljub temu od posla odstopili – ali si vsaj vzeli preveč časa za razmislek, kar je z nepresenetljivo in zanjo značilno prebrisanostjo izkoristila dejanska prva dama Chelseaja Marina Granovska. Pojavilo se je vprašanje, bolje rečeno vsaj dve: zakaj so se Rdeči kar naenkrat zbali skočiti v vodo, če so si v njej že zmočili prste? Kako bo ta nakup vplival na po vsej verjetnosti strategijo dolgega trajanja, sredi katere stoji strokovni vodja Modrih Frank Lampard?
V teoriji so se ameriški lastniki Liverpoola, znani po pregovorni previdnosti in preračunljivosti, v luči finančnih posledic koronavirusa (vsak od 20 članov elitne Premier League bo po ocenah izgubil vsaj 200 milijonov evrov) odpovedali plačilu tako visokega zneska (ki mu moramo prišteti še dobrih 50 milijonov igralčeve plače po petletni pogodbi). Rdeči, ki so v zadnjih letih zabeležili postopno rast in se ponašajo z zelenimi številkami v bilanci, zdravih temeljev očitno ne nameravajo pretresti.
To hipotezo je v nedavnem nastopu za javnost povzel tudi karizmatični strokovni vodja Jürgen Klopp: »Vsi klubi se bodo soočili z izgubo. Kako bi se z igralci dogovarjal o znižanju plač, če bi ob tem kupil nogometaša za 50-60 milijonov funtov?! Le od prihodkov bo odvisno, ali se bomo lotili korenitih sprememb. Ta hip ne vemo niti, kdaj nas bodo na tekmah spet lahko spremljali navijači, kaj šele koliko bomo zaslužili.«
Prepreka v obliki Afriškega pokala
Zanesljivi viri blizu kluba so finančni vidik Liverpoolovega umika iz dosjeja Werner kategorično ovrgli. Rdeči razpolagajo z dovolj zajetnimi sredstvi, zato se dejanski vzrok skriva drugje. Nemški reprezentant za klub z Anfielda ni absolutna prioriteta. Učinkovit in večplasten napad najverjetnejšega bodočega angleškega prvaka sestavlja preverjen trio Mo Salah-Sadio Mané-Roberto Firmino (ne smemo pozabiti na praviloma epizodno, a mnogokrat odločilno vlogo Divocka Origija). Četudi je nenadzorovano širjenje koronavirusa spremenilo nogometno krajino, ni bilo edino, ki je nanjo vplivalo. Že, že, prizadelo je finance, a je ravno tako korenito poseglo v tekmovalni urnik. V mislih imamo predvsem naslednjo izvedbo Afriškega pokala, ki ga bo med 9. januarjem in 6. februarjem prihodnje leto gostil Kamerun.
Danes nihče (niti v vrhu krovnega afriškega nogometnega hegemona) ne dvomi v preložitev turnirja. Za obdobje med marcem in junijem letos predvidene kvalifikacije (skupaj trije krogi) so odložene na še nedoločen poznejši datum. Posledično bo zamaknjen tudi AFCON 2021, najbrž na poletje 2021 (kar je bila osnovna ideja organizatorjev) ali celo v leto 2022.
Za Liverpool to pomeni, da bo Jürgen Klopp čez zimo lahko računal na usluge Salaha in Manéja. Nemškemu managerju, ki je predvideval, da bo v omenjenem obdobju lahko ponudil dodatne igralne minute potencialni napadalni okrepitvi, je okoliščina povsem spremenila fizionomijo vadbenega in tekmovalnega procesa. Precej bolj delikatno bi bilo zadovoljevati apetite ustaljenih članov enajsterice z okrepitvijo, povedano drugače: žonglirati med eno in drugo igralsko izbiro. Ne bi bilo nemogoče, a bilo bi bistveno bolj problematično.
Prometni zamašek v napadu Rdečih
Chelsea v nasprotju s šestkratnim evropskim prvakom gneče v napadu niti nima. Pri Modrih na omenjenem igralnem mestu še zdaleč ne vlada taka konkurenca kot na Anfieldu. Tammy Abraham je v tej sezoni sprva vestno opravljal svojo dolžnost in celo presegel uvodna pričakovanja (skupaj 13 golov na 25 ligaških tekmah), potem pa v začetku novega leta sestopil s stopalke za plin in nakazal, da morda le ni prva napadalna izbira ekipe, ki se bori za premierligaški vrh.
Olivier Giroud, ki je pri 33 letih in dobrih osmih mesecih zavrnil mamljivo ponudbo milanskega Interja in za dodatno leto podaljšal zvestobo klubu s Stamford Bridga, prav tako ni napadalec, okrog katerega bo Chelsea gradil prihodnost. Tima Wernerja na jugozahodu Londona tako čakajo bistveno bolj razširjene pristojnosti, kot bi ga v Liverpoolu, kar je prestopno tehtnico dokončno prevesilo na stran Modrih.
Spremenjena Chelseajeva vizija
Wernerjev odkup tako kot Ziyechev javnost vznemirja še iz številnih drugih razlogov. Na katerem idejnem kamnu je lani poleti stala odločitev uprave Chelseaja, da po Contejevem obdobju in Sarrijevem medklicu na mesto vodje stroke ustoliči najboljšega strelca v klubski zgodovini Franka Lamparda? Poglaviten namen prelomnega ugriza v novo jabolko je bil graditi prihodnost na rednem dotoku igralcev iz mednarodno priznane klubske akademije v člansko moštvo. V enem najboljših evropskih nogometnih okolij za razvoj nadarjenih mladcev ti odslej ne bodo v tako velikem številu odhajali na enoletno posojo v podružnico Vitesse iz Arnhema ali drugam, ampak bodo dozorevali za zaprtimi vrati vadbenega središča matičnega kluba.
Ta izbira ni plod naključij in je padla na plodna tla praktično v pravem trenutku. Mednarodne nogometne instance so si za osnoven cilj nedavno postavile reformo ustaljenega sistema, ki klubom kot sta Chelsea in Manchester City omogoča začasno hrambo zastrašujoče visokega števila svojih igralcev v drugih klubih. Fifa je februarja oznanila, da bo v bližnji prihodnosti uvedla prve konkretne ukrepe za popravo tovrstnih zlorab.
Prva Lampardova trenerska sezona pri Chelseaju je potrdila osnovno smernico uprave. Bodoči 42-letnik je nemalo igralnih minut razdelil Abrahamu, Callumu Hudsonu-Odoiju, Billyju Gilmourju, Masonu Mountu, Reecu Jamesu in Fikayu Tomoriju. Mladeniči povečini niso razočarali. Kako naprej? Veter je očitno znova obrnil smer. Da, Chelsea bo moral razmisliti, kdo bo v prihodnje zamenjal Williana in Pedra, krilna igralca z zajetnima plačama, a se jima poleti iztečeta pogodbi.
Nihče ne bi porabil dobrih 100 milijonov evrov za Ziyecha in Wernerja, da bi ju uvrstil med rezerviste. V trenutnem kontekstu bi tolikšno vsoto brez utemeljene in čvrsto zastavljene vizije zapravil le norec. Tud Chelsea ne glede na v preteklosti številna stran vržena sredstva nikdar ni bil sopomenka gnezda finančnih blaznežev. Prihoda Tima Wernerja v tej luči ne gre razumeti kot posrečene, presenetljive ali ad hoc poteze, temveč kot znak postopne in poglobljene spremembe klubske vizije.
Foto: Šport TV
