Avtor: Klemen Verlič
24. 12. 2020, 11.49
V razvlečeni, nenavadni in kompromisov polni sezoni je 24-letni svetovni prvak odlično zastavil formo. Naj je bilo namenoma ali ne, v drugem delu sezone, ko so Gajser in tekmeci odločali o naslovu prvaka, je šlo Makolčanu vse bolje. Zadnje dirke sezone je odpeljal skorajda brez napak, izognil se je poškodbam, ki so tudi letos na veliko kosile v karavani svetovnega motokrosa, ter v pozni jeseni, ko bi bil v običajnem letu čas že za pripravo na novo sezono, dvignil pokal za najboljšega na svetu. Tretjega po letih 2016 in 2019, v zbirki ima še skupno zmago v šibkejšem razredu iz leta 2015.
Pravzaprav se ni veliko spremenilo, če bi upoštevali samo statistične podatke in zmage. Teh je zdaj še pet več kot lani, še precej več je tudi zmag v posamičnih vožnjah, kjer je bil Gajser daleč boljši od tekmecev. Izboljšal je starte, predvsem pa je zelo napredoval na mivki, ki mu je v preteklosti delala težave. Seštevek vsega skupaj je pomenil, da si je že pred zadnjo dirko lahko oddahnil in na koncu dirkal samo še za lastno veselje. To, kar sicer vedno poudarja, da tako ali tako počne – “dokler bom na motorju užival, bodo tudi uspehi,” je velikokrat poudaril Gajser.
A po drugi strani je bilo v letu 2020 vendarle vse popolnoma drugače. Januarja, ko so dirkači pridno testirali nove motorje in se pripravljali za začetek sezone v marcu, si verjetno nihče ni mislil, kakšno razburjenje in koliko težav jih čaka. Kolikor toliko normalno so odpeljali samo prvi dirki, potem pa je z vso silo udarila pandemija in motorje potisnila v garaže, njihove jezdece pa v samoizolacijo in domačo iznajdljivost, kjer so skušali na najboljši način ohraniti pripravljenost.
Gajser se je tudi po polletnem prisilnem premoru dobro znašel. Sistem treh dirk na enem prizorišču, hitro se ga je prijelo ime trojček, mu je postal všeč. Izkazalo se je, da imajo dirkači na takšen način več možnosti za spoznavanje proge, več pomena dobi priprava motorja in poznavanje najmanjših podrobnosti tehnike in terena, vse to pa so lastnosti, ki jih Gajser ima in zaradi katerih je eden najboljših ali pa kar najboljši na svetu že vrsto let.
je bil bržkone trojček dirk v Belgiji. V prejšnjih letih so se Lommela Gajser in njegovi navijači kar malo bali. Belgijci in Nizozemci, ki so odraščali na teh terenih in jih poznajo kot svoj žep, so bili velikokrat v prednosti. A v zadnjih dveh sezonah je Gajser ogromno treniral na mivki in to se je letos izplačalo. V Lommelu je dosegel dve zmagi in drugo mesto, prav tam pa postavil temelj za naslov prvaka.
Dvakrat Lommel, dvakrat Pietramurata in enkrat Mantova so bile postaje, ki jih je letos Gajser dobil. Prva zmaga je prišla šele septembra, a ko je enkrat steklo, se ni več ustavilo. Tekmeci, kolikor jih je sploh še ostalo, kajti številni so predčasno končali zaradi poškodb, so vedeli, da nimajo pravih možnosti.
Kot najbolj realna grožnja se je nazadnje izkazala možnost, da bi Gajser padel na koronskem testu. A povečani previdnostni ukrepi so tudi na tem področju obrodili sadove in Gajser je sezono prestal tudi brez težav z virusom, kar je bila najbrž tudi posebna zmaga.
Le nekaj je tako Gajser kot vsi drugi udeleženci močno pogrešali. Tako kot velika večina športnikov po vsem svetu, ki se vračajo v (začasno) drugačno realnost. Navijače. Gledalce. V motokrosu so ti pomemben dejavnik, še posebej, če so oblečeni v rumeno in rdeče, prižigajo bakle in mahajo z zastavami s številko 243.
Slovencev je bilo vselej povsod polno in Gajser je tudi zaradi zvestih in glasnih navijačev včasih iz sebe iztisnil še več, kot je bil v tistem trenutku sposoben. Letos je šlo tudi brez njih, toda po naslovu je večkrat poudaril, kako jih pogreša, ni pa se pozabil zahvaliti za podporo, ki jo je dobil v virtualnem okolju in pred televizijskimi sprejemniki.
