Avtor: Nejc Mravlja
13. 4. 2022, 13.07
Dvoboja v španski in bavarski prestolnici sta potrdila, da nogomet morda bolj kot kadarkoli prej združuje množice, presega časovne okvirje in, kar največ šteje, še zdaleč ni pred ponikom ali izginotjem na smetišče zgodovine. Še manj se bliža enoličnosti, kaj šele dolgočasnosti, čeprav bi zapriseženi žogobrcarski romantiki – če že ne na glas, pa vsaj globoko v sebi – priznali, da je bilo včasih vse lepše, boljše, bolj ustvarjalno, navdihnjeno in manj prežeto z gladiatorstvom. Njihovemu stališču bi zelo težko povsem oporekali, a v torkovem večeru se je znova potrdila moč igrišča. Ples na zeleni travni ruši je bil ponovno nad ostalim dogajanjem in nad vsem tistim, kar navijač in trener ljubita ali sovražita. Obe povratni četrtfinalni tekmi Lige prvakov morda res nista zadovoljiti zahtevnih apetitov najbolj strastnih privrženk in občudovalcev vragolij z žogo, a si ju bodo mnogi za vedno zapomnili in ju v kotičku spomina ohranili kot vrhunca, tekmi s težo in posebno vrednostjo. Razlogov je več. Začnimo z Bayernom, nemškim strojem za gole in lovorike, ki je pred polno zasedenim avditorijem Allianz Arene že od uvodne minute želel na vsak način zabrisati korakanje v slepi ulici na prvi tekmi, a se je proti sedmo uvrščeni ekipi španskega prvenstva bridko opekel in še drugo leto zapored ostal pred polfinalnimi vrati. Skoraj tisoč kilometrov južneje je Chelsea na slovitem stadionu Santiago Bernabéu verjel, da mu lahko uspe misija nemogoče, a ga je z evropsko DNA prepojeni Real v vihravem podaljšku vihravo ujel na limanice. Dve senzacionalni tekmi, isti sklep: nogomet ne potrebuje velikih revolucij.
Nogometu gre dobro, pa vam?
Zelo daleč od najsvetlejših evropskih žarometov, pod katerimi je v nekem drugem obdobju običajno animiral gala prireditve ob žrebu parov pomembnih mednarodnih tekmovanj, se je predsednik Fife Gianni Infantino na povabilo prvega moža francoske nogometne zveze Noëla Le Graëta predajal sobotnemu bretonskemu soncu. V Guingampu sta videla drugoligaško zmago Toulousa in ovrgla novo polemiko, ki jo je sprožila še ena visokoleteča ideja. »Nikakor ne nameravamo spremeniti ustaljenih pravil,« je gologlavi funkcionar ob robu igrišča zagotovil v mikrofon največje francoske komercialne televizije in tako sklenil debato o možnem podaljšanju rednega dela tekem z 90 na 100 minut do začetka letošnjega mundiala v Katarju. 52-letni švicarski Italijan včeraj ni obiskal Madrida, a mu je vsebina drugega dela podaljška med kraljevim klubom in aktualnim evropskim prvakom Realom morda dala nov zagon za »premislek o okrepljenem igralnem času«.
Infantino se ne moti v vsem in o vsem, a je res tudi, da ima redko prav. Podobno kot kolegi na Fifi, Uefi, ostalih nogometnih organizacijah in instancah, kjer birokrati radi na glas ali potihoma razmišljajo o športu danes in še posebej o njegovi prihodnosti. Njihove »modre glave« so v zadnjih mesecih ustvarile toliko predlogov, da bi težko našteli vse (dva polčasa po 30 minut, goli po strelih zunaj kazenskih prostorov bi šteli dvojno, nova tekmovanja, svetovna prvenstva na vsaki dve leti, neomejeno število menjav …). Od uveljavitve modernega nogometa je bil ta podvržen številnim evolucijskim spremembam in vse nikakor niso (bile) za odmet – ukinitev pravila zadetka v gosteh je vsekakor našla svoje zagovornice in pristaše –, a velikopotezni in premalo premišljeni carski rezi, ki si jih v sivih celicah zarisujejo Infantino in prišepetovalci, bi – če ne kratkoročno, pa vsaj na dolgi rok – izmaličili panogo, ki še ni odvrgla vseh tančic plemenitosti.
Pojoča pomlad
Nogometni svet ne potrebuje evropske Superlige, tekmovanja, v katerem bi se najbolj bogati iz tedna v teden merili, kdo seže dlje. Še manj si želi prenovljene Lige prvakov s prenatrpanim urnikom. Sem ter tja zoprna rutina obstoječega skupinskega dela je nujna podlaga z zvezdami posutih gala spomladanskih večerov. Tisto, kar je redko, je dragoceno. Nihče si ne želi aprila gledati še petega ali šestega sezonskega obračuna Chelseaja z Realom ali Atlética z Manchester Cityjem.
Po odmevnem torku je znova postalo jasno, da imajo na papirju mogočni Goljati pravico izgubiti in podleči najmanjšim Davidom, kar je ne nazadnje bistvo in osnova športa. Villarreal v sanjskem svetu Florentina Péreza in Andree Agnellija nikoli ne bi dobil priložnosti, da bi Bayern ugnal v kozji rog. Obstoječa Liga prvakov ima svoje napake, a ostaja odprta za presenečenja. Ajax, Atalanta, Leipzig, Villarreal so si nedavno priigrali in zaslužili zavidanja in občudovanja vredne skalpe papirnatih favoritov. Zdi se celo, da je najelitnejši evropski ples v zadnjih postal bolj odprt in je odvrgel plašč izrazite dominacije enih in istih, kot sta jo izvajala Real in Barcelona. Od pomladi 2019 je branilec naslova – kot sinoči Chelsea – ostal brez polfinala. Danes sta na sporedu nova večerna vrhunca in z njima nova priložnost za uresničitev sanj, ustvarjanje novih spominov in potrditev teze, da nogomet nikakor ne pripada zgolj Gianniju Infantinu in somišljenikom.
