Avtor: Nejc Mravlja
15. 7. 2026, 09.15
Če je slovenski kolesarski super šampion Tadej Pogačar na deseti etapi slovitega Toura med Aurillacom in Le Lioranom vihravo pometel s konkurenco, je francoska nogometna reprezentanca nekaj ur zatem v polfinalu svetovnega prvenstva v Dallasu povsem odpovedala proti Španiji, ki je bila boljša v vseh segmentih igre in finalistko zadnjega mundiala gladko razorožila z 2-0. Sanje Francozov o tretjem naslovu svetovnih prvakov so se torej razblinile, v soboto jih čaka le še tekma za tretje mesto.
Ta francoska reprezentanca je bila videti tako prepričljivo, da si nihče ni predstavljal, da bi lahko ostala brez opore. Kot odličnjak, ki bi ga učiteljica po nizu bleščečih ocen ujela nepripravljenega pri ustnem spraševanju. Vse do polfinala je za ekipo Didierja Deschampsa turnir potekal malodane popolno. Potem pa je se je zgodila Španija …
Francije na tej tekmi sploh ni bilo. Po devetdesetih minutah zmede – najbolj očiten primer je bila bleda predstava Michaela Oliseja – in popolne podrejenosti od prve do zadnje minute so Francozi še srečno izgubili le z dvema goloma razlike. Neprimerno hujši od rezultata je zanje občutek, da se poslavljajo od svetovnega prvenstva, ne da bi bili sploh zares del tekme za vstop v veliki finale. Strah se je ves večer prepletal z nizom tehničnih napak, prisilno improviziranih posamičnih napadalnih rešitev in praznino na sredini igrišča, kar je Španija brez težav izkoriščala.
Reprezentanca, ki je navduševala s svojo energijo, povezanostjo, zaupanjem v selektorja, predanostjo strokovnega štaba, z dobitnikom zlate žoge in zvezdniškim napadalnim kvartetom, zdaj v ZDA čaka na svojo poslednjo preizkušnjo. Toda ne tiste, o kateri je sanjala. V Miamiju jo čaka boj za tretje mesto: tekma, ki si je domala nihče v resnici ne želi igrati.
Domov se bo vrnila prežeta z grenkobo in obžalovanjem. Nekateri vpleteni bodo razočaranje predelovali sami, drugi v objemu svojih najbližjih. Krmilo reprezentance bo prevzel veliki Zizou, življenje pa bo šlo naprej. Toda po takšni predstavi se je težko znebiti vprašanja: ali je bilo v tem teksaškem večeru sploh mogoče pričakovati kaj drugega?
Že prvi takti so nakazali, da bo občinstvo priča antološki bitki. Ne nazadnje gre za polfinale svetovnega prvenstva. “Največja tekma moje kariere,” je dan prej na novinarski konferenci dejal Lamine Yamal. Enako so bržčas čutili tudi številni soigralci in nasprotniki, čeprav tega niso izrekli.
Gonilna sila Barcelone je že pred tekmo poskrbela za dodatno napetost. To je storila že v minuli klubski sezoni pred obračunom s Paris Saint-Germainom v ligi prvakov, najbrž nekajkrat že kot otrok in verjetno bo enako počela tudi čez petdeset let v domu za ostarele. Yamal je dve uri pred začetkom na družabnem omrežju objavil fotografijo svojega zadetka proti Franciji v polfinalu evropskega prvenstva 2024. Dejanje, ki je po vsebini nekje med mladostno predrznostjo in samozavestjo velikega šampiona.
Takrat se je zdelo, da gre za neko drugo zgodbo. A s francoskega zornega kota ni bilo tako. Lucas Digne je skušal izbiti nevarno žogo, pri tem pa zadel Yamala v stegno. Sodnik je pokazal na belo piko, Mikel Oyarzábal pa je enajstmetrovko v 20. minuti zanesljivo spremenil v špansko vodstvo.
Sledil je odmor za osvežitev, ki je dokončno razbil že tako slab francoski uvod. Olise, za katerega je Didier Deschamps po tekmi s Senegalom navrgel, da ga vse bolj bremeni pritisk, nikakor ni našel pravega ritma. Spodletelo mu je skoraj vse razen grobega, za rdeč karton težkega starta nad nič hudega slutečim Rodrijem.
Počasnejši tempo igre je postajal voda na mlin španski zvezni vrsti. Dani Olmo, Fabián Ruiz in Rodri so v celoti prevzeli nadzor nad sredino igrišča. Francoski napadalni kvartet je deloval, kot da se je vrnil v vrtec. Ousmane Dembélé je bil videti, kot da poskuša orjaški trikotnik skriti v majhen krog. Pravilnih odločitev je bilo v francoskem napadu približno toliko, kot je črk “u” v besedi debakel.
Vse napovedi, da gre za eno največjih reprezentanc na svetu, so ob pogledu na prvi polčas zvenele puhlo in naivno. Sploh nismo spremljali izjemne Španije, ampak izrazito majhno in nebogljeno Francijo, ki si je v prvem polčasu ustvarila komaj 0,07 količnika xG, po osvojeni žogi pa v povprečju potrebovala debelih 22 sekund, da je sploh začela zopet poskušati z organizacijo napada. V tem času bi vam v lokalu brez hitenja postregli več skodelic kave.
S tribun je bilo ob dolgih španskih akcijah slišati vse daljše vzklike “olé, olé, olé”, medtem ko so osupli francoski navijači vse bolj nemo opazovali dogajanje. William Saliba, nespregledljivo obrambno vezivo, je začel popuščati, in kmalu je postalo jasno, da slabše že skoraj ne more biti.
Vse skupaj je neprijetno spominjalo na finale svetovnega prvenstva leta 2022 proti Argentini. Spomin, ki bi ga Francozi najraje izbrisali. Občutek je bil skoraj takšen, kot da spremljamo amaterski klub iz četrte francoske lige, čeprav je to zanjo nekoliko krivična primerjava.
Težko je gledati ekipo, ki igra v strahu. Še težje pa je ugotoviti, da zanjo pravzaprav ni rešitve. V finalu proti Argentini leta 2022 so modrim menjave prinesle novo energijo predvsem zato, ker je Kylian Mbappé uprizoril eno največjih individualnih predstav v zgodovini finalov na mundialih. Toda superjunaki le ne morejo rešiti čisto vsake zgodbe.
Didier Deschamps je ob polčasu namesto Adriena Rabiota v igro poslal Manuja Konéja, da bi okrepil zvezno vrsto. Učinek je bil ravno nasproten. Francija je na sredini ugasnila in Rodri se je, kot da bi dobil družinsko bitko za TV daljinec, znašel v sedlu. Francoska postavitev je iz minute v minuto postajala bolj neuravnotežena, še več ustvarjalnega prostora pa si je s tem pridobil Dani Olmo.
Za preboj skozi špansko obrambo bi Francozi potrebovali precej več kot enajst igralcev. Medtem je Španija za drugi zadetek potrebovala le dva. Olmo je z odlično kombinacijo zaposlil Pedra Porra, ki je v 58. minuti povišal na 2-0. Francija se je vse bolj izgubljala, zato je poraz postajal iz minute v minuto celo manj boleč. Po koncu tako slabe predstave ni bilo več mogoče govoriti o naključju.
Deschamps je v igro poslal praktično vse rezerviste. Če bi lahko, bi verjetno aktiviral še danes vodjo Fifine fundacije, nekoč pa enega glavnih adutov francoske osvojitve domačega svetovnega prvenstva 1998 Yourija Djorkaeffa. Toda niti on ne bi mogel dvigniti vseh sklonjenih glav.
Trije poskusi Mbappéja – v 64., 66. minuti in v sodnikovem dodatku – in strel Désiréja Douéja v 81. minuti niso spremenili ničesar. Končnica tekme je minila kot film brez napetosti. Brez junakov. Brez preobrata. Brez prave zgodbe. Francija je izpadla iz boja za najbolj cenjeno reprezentančno lovoriko po popolnoma zasluženem porazu proti Španiji, ki se bo v finalu pomerila z Anglijo ali Argentino in bo z odličnimi kartami lovila svoj drugi naslov svetovnega prvaka.
Foto: Guliver Images
