Avtor: Rok Grilec
21. 3. 2016, 10.16
Člani slovenske moške reprezentance v alpskem smučanju so toliko točk, kolikor so jih zbrali letos, sešteto osvojili v zadnjih treh sezonah 2012/13 (406), 2013/14 (138) in 2014/15 (188) skupaj.
Najboljši Slovenec je bil v pravkar končani sezoni Boštjan Kline, s svojima premiernima stopničkama, drugima mestoma na superveleslalomu v Hinterstoderju in smuku v Garmisch-Partenkirchnu. Sezono je končal na skupno 24. mestu in sam prispeval več kot polovico vseh točk, 372, slovenskih smučarjev. Prvič je sezono končal med najboljšo petindvajseterico v hitrih disciplinah, kot 14. v superveleslalomskem in 17. v smukaškem seštevku.
Gre za rekordno sezono v karieri 25-letnega Mariborčana, ki tako visoko in tako uspešen v svetovnem pokalu še ni bil. V končani sezoni je zbral skupno osem uvrstitev v petnajsterico na smukih in superveleslalomih, ob stopničkah je bil še enkrat deveti, trikrat 11., enkrat 14. in enkrat 15.
Prvič se je z zbranimi točkami uvrstil v finale svetovnega pokala v St. Moritzu kot član najboljših v obeh hitrih disciplinah ter kot edini član slovenske moške ekipe. S tem je dosegel svoji tihi cilj, ki ga je imel pred sezono.
Točke sta v minuli sezoni osvajala tudi njegov kolega iz ekipe za hitre discipline Klemen Kosi (129) ter Žan Kranjec (91), ki je sezono končal kot 26. veleslalomist. Oba sta prav tako nadgradila dosežke iz prejšnjih sezon. Nekaj pa so skupnemu izkupičku dodali še Andrej Šporn (32), Martin Čater (30) in Matic Skube (16).
Kljub uvrstitvi na zmagovalni oder Kline ostaja trdno na tleh: “Moram reči, da je zame najbolj pomembno, da sem naredil te rezultate, da sem uspel odpeljati takšne vožnje, kot jih znam, oziroma sem znal izkoristiti dano situacijo. Seveda so takšni rezultati dobri tudi za ekipo, smučarsko zvezo in nasploh smučarijo v Sloveniji. Jaz na sebe ne gledam kot na velikega zvezdnika, zvezde so na nebu, mi smo na tleh. Poskušam iti naprej po malih korakih in potrpežljivo.”
Kline je nedvomno velik smučarski talent, kar je še najbolj prišlo do izraza na mladinskih svetovnih prvenstvih najprej leta 2010 v Megevu s tretjim mestom v smuku in nato leta 2011 v Crans Montani z osvojenima naslovoma mladinskega svetovnega prvaka v smuku in superveleslalomu. Je pa imel ob prehodu v člansko vrsto tudi obilico smole.
“So nihanja, je šlo gor, je šlo dol, je bila zmaga na mladinskem svetovnem prvenstvu, je bila poškodba, je bilo vse v bistvu. Nekako sem se pobral iz tiste poškodbe (leta 2013 v Čilu), poskusil vse skupaj graditi počasi, na dobri bazi. Mislim, da mi zaenkrat kar dobro kaže in gre v pravi smeri. Kar se tiče talenta moram reči, da predvsem rad smučam, drugi so mogoče to videli v meni, ali vidijo, kot nek talent, za mene je še vedno prioriteta, da lahko smučam, da delam to kar rad delam, oziroma da mi je to užitek. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje,” je skromen Kline.
Od nekdaj je ljubitelj hitrosti in nima težav voziti tudi po najtežjih smukaških terenih, kjer bi mnogi že zdavnaj potegnili ročno zavoro: “Človek se navadi vsega, in dobrega in slabega in hudega in hitrega, tako da…, nekako za nas, ali za mene, to ni več neka velika hitrost. V določenih situacijah si drugi ljudje sploh ne bi upali. Res je, da ti mora biti všeč ta občutek drsenja, občutek hitrosti, zvok vetra, ko švigaš oziroma ko smučaš. Po mojem je to tista prvinska radost oziroma otroška radost, ki jo skušam privleči ven čim večkrat in jo poskušam obdržati.”
Kaj za športnika dejansko pomeni, ko se uspe prebiti vse do zmagovalnega odra: “Predvsem je zelo lepo pogledati na dan tekme oziroma na tekmi sami na semafor in videti, da si v ospredju, da si na vrhu, ko vodiš recimo, ali da si potem na drugem mestu. To je zelo lepo videti. Predvsem kar je pomembno so občutki, ki pridejo z dobrimi vožnjami, z dobrimi rezultati. Nekako do takrat verjameš, da si sposoben to narediti, zdaj pa vem, oziroma človek ve, da je sposoben priti visoko, zelo visoko, priti najvišje. In seveda dobiš potrditev, da si sposoben doseči to, v kar v bistvu verjameš celo življenje, v kar celo življenje vlagaš in delaš za to. To se mi zdi zelo pomembno.”
Se je bilo zaradi stopničk kaj lažje podati na naslednje tekme: “Ne vem, če je bilo kaj lažje. Moram reči, da je bilo nekako enako. Vedno pravim, da moraš imeti motivacijo takrat, ko ti ne gre, oziroma takrat, ko si na tleh. Ko ti gre, ko imaš dobre občutke, to poskusiš nesti naprej s tokom, ki te ponese. To je dobro zaradi občutkov, ki jih dobiš s tekmami, z rezultati, z vožnjami, to je sigurno dobro, predvsem pa je pomembno, da si to zapomniš in pa da to znaš potegniti ven na naslednji tekmi, ob tem pa seveda ostati realen, oziroma imeti realna pričakovanja in cilje vnaprej, na naslednjih tekmah, vsak dan.”
Velikega uspeha ni kaj posebej proslavil: “Ko sem se vrnil domov je moja mama jokala celo popoldne, tudi midva z mojo partnerko sva jokala, je bila vesela. Posebnega slavja ni bilo. Z mojim dekletom sva nazdravila, nekaj spila in šla spat, pred tem sem nazdravil s sotekmovalci in s trenerji. Nič kaj posebnega ni bilo sprejema, mi je bilo to čisto dovolj.”
Za smučarja navija tudi dve leti stari sin Jaka: “Je bil zelo vesel, ko me je videl, in jaz sem se ga zelo razveselil tudi. In zdaj je tako, da se me vidno razveseli, ko pridem domov, je vidno vznemirjen, vzhičen, ko me vidi. Tako zelo lepo je, ko mi priteče v objem. To je tisto, kar me še posebej navdaja in me polni. To je tisto, kar mi je najbolj pomembno – družina.”
Ali kot oče deluje kaj drugače na tekmah: “Je drugače, sigurno je drugače, predvsem nekako poskusiš biti bolj pameten takrat, ko ni potrebno tvegati, oziroma poskusiš videti, kje so tiste meje, odstotki, ali stvari, za katere se splača vlagati in narediti tisti dodaten procent. Drugače pa poskusim nekako preklopiti, ko se odpravljam od doma na smučarsko življenje, ko pridem domov na družinsko življenje. Seveda se to oboje meša, pretaka, poskusiš ohraniti tisto rdečo nit.”
Foto: Sportida.com
