Avtor: Luka Cotič
13. 6. 2020, 09.17
13. junij leta 2000 je bil za avtorja pričujočih vrstic eden zadnjih šolskih dni na kodeljevški OŠ Kette in Murn. Poletje pred dvajsetimi leti je prineslo prestop v vrste srednješolcev, še prej pa podrobno spremljanje zbora najboljših reprezentanc stare celine. V primerjavi z nekaterimi prejšnjimi velikimi turnirji je bil Euro 2000 kakopak nekaj posebnega tudi zame, ki sem bil že takrat neozdravljivo okužen z virusom nogometa. Prvikrat v zgodovini je na velikem tekmovanju zaigrala izbrana vrsta naše Slovenije. Evforija je zajela deželico na sončni strani Alp. Po odlično odigranih kvalifikacijah in pravljičnem razpletu tekem z Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah smo bili Slovenci z razlogom ponosni na moštvo, ki mu je z roba igrišča poveljeval Srečko Katanec.
Zasedba v tedaj še zeleno-belih dresih je igrala izvrtstno. “Ne bom pozabil na stare čase, vsi za enega, eden za vse,” je pred leti kot frontman skupine Faraoni prepeval Slavko Ivančič. Vsi za enega, eden za vse je pravi opis stanja duha v opevani zlati generaciji, ki pa je vsaj po mojem mnenju ni krasila samo fanatična borbensot in nezlomljiva enotnost, pač pa tudi obilo tehničnega znanja. Fantje so bili sposobni skriti žogo skorajda vsakemu nasprotniku, kar so dokazali na prvem srečanju evropskega prvenstva leta 2000. Na stadionu Stade du Pays v Charleroiju se je zbralo 18.500 ljubiteljic in ljubiteljev nogometa, med katerimi je bilo seveda ogromno Slovencev. Število naših navijačev se je na naslednjih dveh tekmah s Španijo in Norveško samo še višalo.
“Ko smo prihajali na igrišče, smo spoznali, da smo nekaj dosegli. Igrati na evropskem prvenstvu za svojo državo je nekaj najlepšega. To je bila prva tekma Slovenije na velikem tekmovanju, zato smo bili nabiti s čustvi in energijo. Dogovorili smo se, da poskusimo ostati neporaženi, da poskusimo tekmeca tudi napasti in na začetku nam je odlično uspevalo. Občutek po doseženem zadetku na evropskem prvenstvu je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi, a tekma je šla naprej v silovitem tempu, ki je mogoč samo na najvišji ravni. Veliko časa za slavje torej ni bilo. Igrali smo 100 na uro, s pomočjo naših enkratnih navijačev smo leteli po igrišču,” se zgodovinskega obračuna z Jugoslavijo spominja srednji vezist Miran Pavlin, strelec drugega zadetka naših.
Srečko Katanec je na igrišče od prve minute poslal vratarja Mladena Dabanoviča, Željko Milinovič, Darko Milanič in Marinko Galič so bili branilci, Džoni Novak, Aleš Čeh, Miran Pavlin, Mladen Rudonja in Amir Karič so sestavljali zvezno vrsto, Zlatko Zahovič in Sašo Udovič pa sta bila napadalca. Zahovič je v 23. minuti po podaji Kariča dosegel prvenec Slovenije na velikih tekmovanjih in naši so na odmor odšli z minimalno prednostjo. V nadaljevanju je strelec prvega zadetka v 52. minuti podal za zadetek Mirana Pavlina, ki je žogo v mrežo preusmeril z glavo. Samo pet minut kasneje je bilo že 3:0. Veliko napako Siniše Mihajlovića, ki mu obnašanje na tisti tekmi nikakor ni šlo v čast, je izkoristil Zahovič in s svojim drugim zadetkom na srečanju kronal sanjskih 60 minut.
Za Jugoslavijo so tedaj nastopala odmevna imena. Ivica Kralj je bil v vratih, omenjeni Mihajlović in Miroslav Djukić sta igrala v obrambi, na sredini Slaviša Jokanović, Vladimir Jugović, Ljubinko Drulović in mladi Dejan Stanković, spredaj pa v tistih časih med večino mojih vrstnikov silno oboževani Predrag Mijatović in Darko Kovačević. Na klopi je sedel karizmatični Vujadin Boškov, ki je moral povleči nekaj potez. Povlekel jih je in renomirano zasedbo rešil zardevanja. Na igrišče je že v prvem polčasu poslal veterana Dragana Stojkovića, pri zaostanku z 0:2 pa še Sava Miloševića, kar je prineslo enega najbolj odmevnih preobratov v zgodovini evropskih prvenstev. V šestih minutah so Plavi dosegli tri zadetke, čeprav so zadnjih 30 minut igrali brez izključenega Mihajlovića.
Miran Pavlin, ki je po evropskem prvenstvu iz Nemčije prestopil v Porto, se z grenkobo spominja polurnega mrka: “Ko si starejši lažje oceniš položaj, takrat pa smo bili polni adrenalina in zelo nervozni. Ko zdaj gledam nazaj, sem prepričan, da so bili tisti prvi spori na igrišču izključna posledica strahu. Popustili smo, oni pa so se dvignili, zato smo se ustrašili in njihov prvi zadetek je bil posledica tega. Na koncu smo izvlekli vsaj neodločen izid, a imeli smo občutek, da zadnjih 17 minut pri rezultatu 3:3 ne bomo zdržali. Redkokdaj sem bil tako jezen. V garderobi je bilo veliko jeze in razočaranja. Pred tekmo bi seveda vsi rekli, da je neodločen izid z Jugoslavijo super dosežek, ampak po takšnem razpletu preprosto ne moreš biti zadovoljen.”
Savo Milošević in Ljubinko Drulović sta preprečila prvo slovensko zmagoslavje že na prvem nastopu na velikem turnirju, a odličnega vtisa naših nista mogla izbrisati. Še danes sem mnenja, da je Slovenija v tistem obdobju igrala najboljši nogomet v svoji zgodovini, čeprav je na koncu v družbi Španije, Jugoslavije in Norveške z dvema točkama zasedla zadnje mesto v skupini. Reprezentanti v tistem obdobju niti po naključju niso igrali v tako močnih klubih kot dandanes. Šest jih je zastopalo slovensko ligo, najbolj odmevna delodajalca pa sta imela Zlatko Zahovič (Olympiakos) in Spasoje Bulajič (Köln). Nekateri so zavoljo odličnih iger v Belgiji in na Nizozemskem zamenjali klubsko okolje, zaradi česar se je raven kakovosti v izbrani vrsti izboljšala.
Osvežena zlata generacija je dve leti kasneje nastopila še na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem ter postala referenca za prihajajoče generacije, ki pa z izjemo leta 2010 nikoli niso uspele doseči veličine zlatih fantov. Značaj posameznikov in homogenost moštva sta glavna razločka med tedanjo in kasnejšimi ekipami Slovenije. Čeprav ne takšno, kot si morda mislimo, imamo kakovost, ki bi morala zadostovati za vidnejše dosežke reprezentance. Pogoji za delo z mladimi so neprimerno boljši, kot so bili pred dvajsetimi leti, a očitno je prav to in precej lažje prestopanje v tujino povzročilo trenutno stanje. Hiter preboj na (naj)višjo raven ima očitno stranske učinke v obliki samozadostnosti, ki omeji željo po dokazovanju v dresu z državnim grbom.
Foto: Šport TV
