Avtor: Nejc Mravlja
10. 2. 2026, 09.48
Kratko in jedrnato … zaradi parmezana. Zveni kot kliše o Italiji. A v resnici gre za simbol procesa z naslovom: kako si Spalletti korak za korakom uspešno prizadeva za dvig dvakratnega evropskega prvaka iz krize. “Ko so ga prvič povabili, si je po testeninah s školjkami naribal parmezan, zato ga potem niso več klicali. Ravnali so povsem prav. Ni si zaslužil, da sedi za isto mizo,” je dejal 66-letni strokovnjak dejal na tiskovni konferenci tik pred božičem. Tema pogovora je bila Juventusova poletna okrepitev Jonathan David, ki slabe pol leta po podpisu pogodbe še ni presegel vloge outsiderja v moštvu. Po poročanju italijanskih medijev ga soigralci sploh niso hoteli vabiti na skupne družabne dogodke.
Spallettijev načrt prinaša uspeh
David je v Torinu že na začetku doživel nočno moro. Resda je zadel že v prvem kolu, nato pa je v Serie A kar štiri mesece ostal na suhem … brez gola. Spalletti je napadalca potreboval za uresničitev svojega ofenzivnega sloga igre, zato mu je v javnosti vedno kril hrbet. Tudi takrat, ko je David v začetku januarja z obupno izvedeno panenko zgrešil enajstmetrovko, čeprav sploh ni bil določen za njeno izvedbo. Kanadčan je kljub kritikam ostal v začetni enajsterici … in zaupanje poplačal.
Preboj se je zgodil le tri dni po zgrešenem strelu: gol in asistenca ob zmagi s 3-0 na obisku pri Sassuolu, v naslednjih štirih ligaških tekmah so sledili še trije zadetki in asistenca. Spalletti se je upravičeno muzal: načrt je uspel. Davidov razcvet je poživil zasanjan in ne navdihnjen napadalni potencial stare dame.
Konec prejšnjega meseca je Juve na derbiju z branilcem naslova Napolijem slavil impresivno zmago s 3-0. Po Davidovem vodilnem zadetku je napadalec med proslavljanjem pil namišljeno kavo v družbi Westona McKennieja, Kenana Yildiza, Pierra Kaluluja in Khéphrena Thurama. Odtlej nihče več ne dvomi o integraciji novinca. Ekipa je končno začela delovati usklajeno.
Tudi zadnja nedeljska ligaška tekma je pokazala njeno postopno rast. Proti Laziu so zebre še pred dopolnjeno uro igre zaostajale že z 0-2 in ob skromnem učinku napadalcev – prav David je bil zavoljo tokrat skromne vsebine tarča navijaških bodic – šele po odrešilnem golu Pierra Kaluluja tik pred koncem zmogle ujeti točko (2-2), a z vsebino nikakor niso razočarale zbranega občinstva na domačem Allianz Stadiumu. Z dragocenim remijem tako ostajajo resen kandidat za eno od mest, ki bodo ob koncu pomladi vodila v ligo prvakov.
Od novega leta so črno-beli v ligi dosegli zavidljivih 18 zadetkov. Več golov in točk v tem obdobju je zbral le vodilni Inter. Juve končno igra sprejemljivo za oko in je ob tem še rezultatsko uspešen. Nekaj, kar si je klub zadal pred slabimi sedmimi leti.
View this post on Instagram
Padec po taktični revoluciji
Poleti 2019 so pri Juventusu načrtovali veliki met: pet zaporednih naslovov prvaka in štiri pokalne lovorike niso bile več dovolj, zato so v poletnem premoru odpustili Massimiliana Allegrija. Trenerja, ki je osvojil vse te lovorike in Juve popeljal v dva finala lige prvakov. Kljub uspehom vodstvo ni bilo zadovoljno. Biti dominanten le v Italiji ni zadoščalo. Staro damo so želeli povzdigniti v evropski vrh. Ime Juventus naj bi se postopoma zopet znašlo ob boku velikanov na stari celini.
Že leto prej je klub v svoje vrste – prav iz prvega med enakimi omenjenimi evropskimi težkokategorniki – iz madridskega Reala zvabil Cristiana Ronalda, a je v ligi prvakov izpadel že v četrtfinalu proti Ajaxu iz Amsterdama. Allegri je bil spričo svojega pragmatičnega sloga igre deležen kritik. Juve pa je iskal trenerja, ki bi zagovarjal zmerno napadalen, a dovolj kombinatoren nogomet. A hlastanje po zvezdah se je kmalu izkazalo za zavoj v slepo ulico.
Pandem(on)ičnega leta 2020 je Juventus zadnjič osvojil naslov prvaka. Od takrat je za zmagovalcem vedno zaostajal najmanj za dvanajst točk. V ligi prvakov ni nikoli prišel dlje kot do osmine finala. Konceptualni trenerji, ki so vsak po svoje želeli pregnesti na papirju obetavno maso igralcev (Maurizio Sarri, Andrea Pirlo in Thiago Motta), so dobili premalo časa za uveljavitev svojih sistemov in so morali oditi najpozneje po eni sezoni. Sredi številnih nihanj so najpopularnejši italijanski klub malodane obravnavali kot pokvarjen pametni telefon. Hop, sledil je reset na tovarniške nastavitve in moštvo je znova prevzel Max Allegri. Niti nekdanjemu zmagovitemu strategu ni uspelo zaustaviti padanja.
Ni časa? Ni problema
Ko je Luciano Spalletti lani jeseni sedel na vroč trenerski stol, se je Juventus od njegove nogometne ideje še bolj oddaljil. Moštvo na štirih tekmah v nizu sploh ni zadelo, na osmih zapored ni zmagalo. V domačem prvenstvu je bil italijanski ”non plus ultra” šele na osmem mestu.
Tudi Spallettiju vodstvo ni namenilo veliko časa za uvedbo v osnovi za igralce zahtevnega sistema. 66-letniku je uprava sprva obljubila delovno mesto le do zaključka sezone. Norost. Znova in znova početi eno in isto in pričakovati drugačne rezultate. A tokrat je imela norost metodo. »Spalletti je poskrbel, da se na igrišču počutimo bolje,« je zadnji gostujoči zmagi v Parmi (4-1) povedal Pierre Kalulu.
View this post on Instagram
Zaradi stanovitne forme je stara dama zdaj zopet na mestih, ki vodijo v ligo prvakov. Za resen boj za naslov je zaostanek za Interjem verjetno že prevelik, Beneamata ne nazadnje z vrha pogleduje na staro damo z dvomestno točkovno prednostjo.
Če pa bo kemija med Spallettijem in Juvejem še naprej delovala, ima klub dobre možnosti, da se bo prihodnjo sezono prvič po sedmih letih znova potegoval za naslov. Jasno je vsaj nekaj: če bodo Jonathan David in druščina še naprej zadevali, kot so to nakazali po prelomu koledarskega leta, je mogoče vse. Spalletti je Kanadčanu po golu proti Sassuolu celo dovolil, da si parmezan nariba na školjke: “Na njegovo neokusno iznajdbo smo se medtem že privadili.”
Foto: Guliver Image/Marco Canoniero
