Sarri je imel ključ do Kantejevega napredka

Maurizio Sarri je bil v svojem času pri Chelseaju tarča mnogih kritik, ena glavnih je zagotovo bila njegova uporaba N’Gola Kanteja. A kot se je izkazalo včeraj, si italijanski strokovnjak zasluži zasluge za izjemno predstavo francoskega vezista.

Predstavi, ki jih je v obeh tekmah polfinala lige prvakov proti madridskemu Realu prikazal Kante, so dober pokazatelj njegovega napredka, v zadnjih letih. Realovi vezisti preprosto niso uspeli dohajati njegovih prodorov skozi sredino igrišča. Medtem, ko to danes velja le še za enega mnogih talentov njegovega nogometnega repertoarja, mnogi pozabijo, da je Kante ta aspekt nogometne igre začel razvijati šele pod Sarrijem.

Po odhodu sonarodnjaka Antonia Conteja in prihodu Sarrija na Stamford Bridge je namreč angleški velikan bil primoran radikalno spremeniti stil igre. To pa je imelo največje posledice v vezni liniji, kjer je pod Contejem kraljeval Kante.

Z bivšim trenerjem Napolija je prišel tudi igralec Neapeljčanov Jorgihno, ki je prevzel Kantejevo vlogo zadnjega veznega igralca, to pa je pomenilo višjo postavitev Kanteja. Francoz je bil tako po novem zadolžen za prenos žoge in bolj učinkovito igro v posesti. Med navijači pa je prevladovalo mnenje, da svetovni prvak ni dovolj tehnično sposoben igralec za opravljanje takšnih nalog.

Pod Contejem je Kante igral kot zadnji vezni igralec, sprva v sistemu 4-1-4-1, nato v Italijanovem najljubšem 3-4-3, kjer je ob sebi imel Nemanjo Matića. Njegova naloga je bila izključno destruktorska. Duo Matić in Kante sta Chelseajevim napadalcem omogočila svobodo v napadu in tako Modre popeljala do angleškega naslova.

Kantejeve odlične predstave v bolj napadalni vlogi pa ne bodo presenetile tistih, ki so Francoza spremljali pri Leicester Cityju pod vodstvom še enega Italijana Claudia Ranierija. Pod njim je Kante prav tako igral v dvojnem pivotu, a je prevzel vlogo bolj napadalnega vezista. Šele kasneje pod Contejem se je osredotočil izključno na obrambne zadolžitve.

Njegova neutrujenost in sposobnost odvzemanja žoge je Lisicam omogočila takojšno spremembo iz napadalne v konzervativno ekipo. To je igralo ključno vlogo v Leicesterjevi šampionski sezoni, ko so presenetili celotno nogometno javnost in prvič v svoji zgodovini osvojili angleški naslov.

Sarri na Kantejeve predstave za Leicester ni pozabil in kljub začudenju mnogih, ko je Italijan Parižana postavil na desno stran vezne linije je Sarri s takšno taktiko vztrajal do konca svoje trenerske zgodbe v Londonu. Še vedno je opravljal nekatere obrambne zadolžitve, a njegova glavna naloga je bila prenos žoge v napadalno tretjino.

Pod Tuchlom je Kante znova znova del dvojnega pivota. Tokrat ima ob sebi še vedno Jorginha, ki izpolnjuje vlogo organizatorja igre, medtem ko je Francoz zopet zadolžen za nošenje žoge na nasprotnikovo polovico. Njegova zamenjava v sistemu je bivši igralec Interja Mateo Kovačić. Bivši trener PSG-ja je tako združil najboljše lastnosti Contejevega in Sarrijevega sistema, iz tega pa se je razvil stil igre, v katerem lahko igralci v trenutku spremenijo sistem, brez kakršnihkoli negativnih posledic. To pa je najbolj opazno v odličnih predstavah Kanteja.

Tako je jasno, da je kljub odhodu po le eni, sicer uspešni sezoni, Sarri na Kantejevi igri pustil velik vtis. Posledice tega pa so vidne še zdaj.

Foto: Šport TV