Avtor: Nejc Mravlja
2. 12. 2025, 07.17
Ugotovitev je lahko kruta: govorimo o strokovnjaku, ki je na sijajen način prevzel “prerazkošno” zapuščino enega največjih nogometnih managerjev v zgodovini angleškega nogometa; a ta ocena kljub temu ni krivična. Dejstvo je preprosto: Arne Slot je zmagoval z ekipo Jürgena Kloppa; s svojo ekipo pa izgublja tla pod nogami.
Ni postal “slab” trener v nekaj mesecih. Ni izgubil nič od tistega, kar ga je naredilo prvaka Nizozemske s Feyenoordom in kar mu je omogočilo, da je že v prvi sezoni na Anfieldu Liverpool popeljal do naslova – in to na izjemen način. Ni izgubil svoje neposrednosti, še vedno prevzema odgovornost za to, kar vse bolj spominja na brodolom, čeprav smo vsi pričakovali, da bo ta novi Liverpool podiral vse pred seboj. Namesto tega pa …
V svojo vlogo v Liverpoolu se je vklopil s takšno lahkoto in s takšnim uspehom, da smo kar pozabili, kako neizkušen je pravzaprav bil. Pred prihodom na Otok je Slot treniral le pet sezon na Nizozemskem (vključujoč še eno v drugi ligi pri Cambuurju na začetku kariere) – bolj skromen “igralni čas” za trenerja, ki je ob prelomnem klicu rdečih iz porečja Mersey štel zgolj 46 let …
Najdražji prestop, s katerim se je soočil v Feyenoordu – selitev slovaškega branilca Davida Hancka –, ni presegal 9 milijonov evrov. Dvanajst mesecev po prihodu na Anfield pa je že sodeloval pri najbolj norem prestopnem oknu v zgodovini kluba – skupaj z vodstvom in predvsem izvršnim direktorjem Michaelom Edwardsom. Dvanajst mesecev po prihodu je stopil v popolnoma nov svet – brez prave karte in brez kompasa. Prehod, tisti pravi, se je šele začel. In Slot ni le zataval. Mnogi so vse bolj prepričani v to, da se je izgubil.
Tisti, ki danes kritizirajo obseg sprememb v kadru aktualnih prvakov, prehitro pozabljajo, da so bile te spremembe nujne. Res, vprašamo se lahko, ali je bilo res treba tako zagnano loviti Alexandra Isaka, če se je Hugo Ékitiké le dober mesec prej med rdečimi zasidral z večletno pogodbo. In res lahko dvomimo o modrem ravnanju uprave, da Mohamedu Salahu nameni novo pogodbo na predvečer “Faraonovega” 34. rojstnega dne.
Lahko bi s prstom pokazali tudi na neuspele in prepozno začete pogovore za prihod Palacovega obrambnega poveljnika Marca Guéhija. Lahko se vprašamo, ali je bila ideja, da v istem prestopnem roku ekipo zapustita hvaležna neustrašna vojščaka Luis Díaz in Darwin Núñez res premišljena. In lahko še enkrat objokujemo nesrečnega Dioga Joto, saj nikoli ne bomo zares vedeli, kako zelo je vplival na soigralce.
A Liverpool se je moral preoblikovati: ne le zato, ker je preveč ključnih igralcev prešlo starostno tridesetico. Naslov v sezoni 2024/25, osvojen s kadrom popolnoma podedovanim od Kloppa, je moral biti labodji spev ubranega orkestra. Slot mu je znal napisati novo partituro, a čas je bil, da se zamenja kar nekaj glasbenih stojal … in izvajalcev/članov. Preprosto ni imel izbire.
Ko so ikoničnega Sira Alexa Fergusona vprašali, v čem je bistvo njegovega dela, je rad odgovoril: “nadzor nad spremembami”: prepoznati trenutek, ko je treba zgraditi novo ekipo, ki bo vsaj tako dobra kot prejšnja. United Érica Cantonaja ni bil več enak tistemu, ki je spomladi 1991 osvojil pokal pokalnih zmagovalcev; United iz znamenitega barcelonskega finala lige prvakov osem let zatem ni bil več Cantonajev United. In tako naprej. Za kontinuiran razvoj se mora ekipa vsaj delno preobraziti. Tudi Liverpool ni mogel stati na mestu, sicer bi nazadoval. Problem ni v spremembah. Problem je, kako so bile izvedene. Po štirih mesecih nove sezone se zdi, da precej površno.
Talent okrepitev, ki naj bi rdeče popeljal v novo ero, ni sporen – v prvi vrsti tu ciljam na Floriana Wirtza in Alexandra Isaka –, ne glede na to, kako se odmevni prišleki še mučijo. Absolutno ni zgolj njihova krivda, da je Liverpool – ki še vedno ustvarja tone priložnosti – postal popolnoma amnezičen v obrambi: 32 prejetih golov na 20 tekmah v vseh tekmovanjih pove dovolj. Do nedeljske tekme z West Hamom trikrat zapored prejeti tri gole ali več, od tega dvakrat doma … navijači kluba iz mesta Beatlov ne pomnijo od septembra 1992 in začetka poslednje polne sezone pod taktirko managerja Graema Sounessa.
Z vidika simbolike je bila Van Dijkova bizarna roka prejšnjo sredo proti PSV-ju popoln odraz stanja. Otoški novinarski kolegi so jo opisali kot refleks obupanega človeka, ki izgublja tla pod nogami, si na vse kriplje poskuša priplavati na površje, a ga tok neusmiljeno vleče v globino. Slotu voda zaliva usta.
Kaj torej storiti? Nizozemec pravi, da še vedno čuti podporo vodstva. “The Kop“ še ne zahteva njegove glave. Kljub temu pa se že govori o vrnitvi Jürgena Kloppa v vlogi gondoljerja, ki bo barko mirno privedel v varen pristan, vse dokler ne pride novi polnopravni kapitan, ki bi po pisanju številnih angleških medijev lahko postal celo trenutni trener Paris Saint-Germaina Luis Enrique.
View this post on Instagram
Navzlic dramatičnim medijskim naslovom stanje v Liverpoolu nikakor ni brezupno. Nedeljska zmaga na obisku pri letos sila skromnem West Hamu (2-0) – že sedma v zadnjih desetih poskusih proti omenjenemu tekmecu po maju 2017 – je prinesla pomemben odmerek kisika, z jutrišnjim domačim uspehom nad Sunderlandom, ki na Anfieldu ni zmagal od leta 1983, bi rdeči spet zadihali za ovratnik širšemu vrhu prvenstvene lestvice. Tudi v ligi prvakov še niso na robu izpada, čeprav bi neuspeh na gostovanju pri Interju sredi prihodnjega tedna lahko pustil resne posledice za nadaljevanje evropske zgodbe.
Brez panike in brez utapljanja v lastnih težavah … to je skrivnost preživetja, ko se potapljaš. Slot se mora najprej naučiti plavati.
Foto: Alexander Canillas via Guliver Image
