Avtor: Nejc Mravlja
1. 10. 2020, 10.22
V deželi, kjer je prestopna vročica šport zase, si je Jordan Veretout pridobil nov vzdevek: »40-milijonski gospod« (it. Mister 40 milioni), naslov, ki je bolščal v ospredje sredi celotne strani torkove izdaje največjega italijanskega športnega dnevnika, pri katerem so želeli poudariti igralčevo naraščajočo tržno vrednost. Nekdanji član Nantesa, Aston Ville, Saint-Étienna in Fiorentine je zavoljo neutrudnih, bojevitih in neustrašnih predstav brez težav v hipu osvojil Rim. Pri nogometni Volkulji, kjer estetska vrednost in romanticizem štejeta dvojno, je Veretoutov hraber pristop takoj omrežil in omamil petično navijaško vojsko, soigralce in strokovni štab na čelu z glavnim trenerjem.
Glava članskega moštva se je osebno zavzela za Francozov prihod iz Firenc. Jordanov zastopnik Mario Giuffredi je v nedavnem pogovoru za najbolj bran lokalni časnik v Neaplju izpostavil, da sta bila ob koncu lanske pomladi med interesenti za usluge njegovega protežiranca zelo glasna francoski Olympique iz Lyona in AC Milan, pa vendar je »… Jordana dokončno prepričal pogovor ena na ena s Paulom Fonseco. Spoznal je, da si ga Portugalec za vsako ceno želi v svoji ekipi.« Nekdanji trener ukrajinskega Šahtjorja se je hitro zavedel, da dolgotrajen telefonski pogovor, v katerem je igralcu razložil svojo vizijo, nikakor ni bil zaman. Še več. Z znatno pomočjo Veretoutovih stanovitnih predstav je Roma minulo prvenstvo sklenila na petem mestu, sopomenki uvrstitve v Evropsko ligo.
Cenjen tako z žogo kot brez nje
Obdan s soigralci, ki so v preteklosti (pre)pogosto dokazovali omejenost značajske čvrstosti in pomanjkanje porabljene energije, je zmogel napraviti korak naprej in postal neprecenljiv. Udejanjil je vlogo modernega osrednjega vezista, generala na sredini igrišča, uporabnega v napadu in veščega obrambnih nalog. Stična točka praktično slehernega Rominega napada poseduje tehnično lahkotnost božanja žoge in z njo brez težav usmerja igro, jo po potrebi pospešuje in zavira. Povedano drugače: diktira njen tempo. Trener Fonseca mu je omogočil dovolj izrazne svobode, a mu je po drugi strani na pleča naložil dodatno breme odgovornosti, slednje zlasti velja v procesu priprave in snovanja napadov, kjer v ospredje prihaja Francozova zavidljiva tehnika, najsibo obdan z Amadoujem Diawarajem ali Bryanom Cristantejem v osnovni shemi 1-4-2-3-1. Kot je za francoski L’Équipe poudaril nekdanji soigralec pri Fiorentini Valentin Eysseric, je Veretout, kar zadeva rabo tehničnih veščin »… zelo preprost in vselej išče najbolj enostavno rešitev. Njegova dodana vrednost je, da redno dosega zadetke. Za nas je zablestel s hat-trickom proti Laziu, v nedeljo je z dvojcem pripomogel k remiju Rome z Juventusom. Deluje, kot bi s sabo nosil ogromen kovček, napolnjen z neusahljivim odmerkom energije, kar mu pomaga pri čim bolj čistem in neoviranem sprehodu z žogo na nasprotno polovico, kjer vse moči usmerja v uspešen ekipni zaključek napada. Izpopolnil je vlogo modernega povezovalca igre na sredini igrišča.«
Nekdanji soborec pa nemalo zaslug za postopno rast pripisuje Veretoutovi dveletni epizodi v Firencah. »Tedanji trener Stefano Pioli mu je poveril veliko zadolžitev in mu s tem vlil dodatno zaupanje, kar se je poznalo pri Jordanovemu napredku. Ko sva igrala drug proti drugemu v francoskem prvenstvu, še zdaleč ni tako gospodoval na travni ruši. Deloval je bolj boječe. Danes počne nekaj povsem drugega in deluje bistveno močnejši.«
Na igriščih pa se Veretoutova prisotnost čuti tudi tedaj, ko nima žoge v posesti. Priznani novinar Volkulji povsem posvečenega časnika Il Romanista Gabriele Fasan je po avgustovskem zaključku minule neusmiljeno podaljšane sezone zapisal, da »… smo v tekmovalnem obdobju 2019/20 spremljali Romo s Smallingom in Veretoutom ter Romo brez njiju. Dokaz je gostovanje v Sevilli, kjer smo se do potankosti prepričali o vrednosti ekipe ob njuni odsotnosti.« Avgustovski obisk Andaluzije se Fonsecovim izbrancem na čelu s številnimi kondicijskimi in psihološkimi omejitvami nikakor ni posrečil (poraz 0-2) …
Jordan Veretout pridno združuje kvaliteto in kvantiteto. Prvi, ki se v iskanju žoge zažene v nasprotnikove noge, prvi, ki stremi k izvajanju pritiska na tekmeca in prvi, ki soigralcu z žogo ponudi uporabno rešitev. Pri drugem nedeljskem golu proti Juventusu je potrdil zanj tako značilno zajetno pljučno kapaciteto in 60-metrski sprint ovenčal z dobitnim zaključkom. Z neutrudnostjo, neomahljivostjo, vzdržljivostjo in sposobnostjo ponavljanja tekaških presežkov najvišje intenzivnosti skozi vso tekmo predstavlja srčiko v Rominem ravnovesju. Blestenja v atletski dimenziji pa si ni prisvojil čez noč. V korona krizi je ogromno časa posvetil kondicijski vadbi, kar je potrdil tudi Eysseric. »Menim, da dela bistveno več kot prej. V času tekmovalnega mrka si je omislil osebnega trenerja za kondicijsko pripravo. S slednjim sva govorila po telefonu. Poudaril je, da deluje močan kot bik.«
Vtis, da gre za »popolnega« vezista ne nazadnje dokazujejo številke. Ko se lotimo iskanja nogometnih ustvarjalcev, ki v italijanski prvoligaški konkurenci znotraj posamezne tekme zmorejo nanizati več sprintov daljših od 30 metrov v smeri tekmečevih vrat in zberejo vsaj 5 dobljenih duelov med izvajanjem pritiska na nasprotno moštvo, za nameček pa v povprečju izvedejo vsaj 50 podaj, dobimo zelo ozek nabor kandidatov. Ob Jordanu Veretoutu izstopajo še trije, a so vsi že v osnovi bistveno bolj napadalno naravnani: Atalantina Papu Gómez in Ruslan Malinovski ter Luiz Alberto iz Romi osovraženega Lazia. Če zgornjim parametrom dodamo še zadnji element – povprečno število odvzetih/prestreženih žog, se nam spisek zoži na en sam francoski priimek.
Visoki cilji in Modre sanje
Dokazani vodja na igrišču pa se s trenutno ravnjo ne namerava zadovoljiti. V luči izpolnitve poslanstva nespornega liderja slačilnice mu na vzpenjajoči se karierni poti ostaja še nekaj neprehojenih korakov. Ti niso plod pomanjkanja želje, ampak nekoliko zadržanega značaja, ki mu preprečuje še večjo vplivnost na okolico. Kot pravi Eysseric, gre za »… umirjenega fanta, za katerega se zdi, da ga je včasih strah komu kaj povedati v obraz. Deluje nekoliko tiho in zaprt vase, ampak bolj iz spoštovanja do soigralcev. Potrebno je upoštevati, da je pri Romi zgolj dobro leto. Po dveh, treh sezonah bo najbrž oblikoval svojo karizmo in avtoriteto ter postal dejanski vodja z močno osebnostno noto.«
Poglavitna Veretoutova še neuresničena želja je povezana z uvrstitvijo v najkakovostnejše evropsko klubsko tekmovanje v sezoni, ki bo na Apeninskem polotoku z bližnjo okolico vse prej kot enostavna in enoznačna. Konkurenca za prva štiri mesta, ki vodijo v Ligo prvakov, bo za Romo neizprosna. Kot poudarja Giuffredi, je za Jordana v novem tekmovalnem obdobju ključno, »… da se bo počutil še bolj pomembnega v Rominem moštvu in da si zastavi najvišje osebne in ekipne cilje, obenem pa izpolni otroške sanje in si prvič nadene članski reprezentančni dres. Dokazal je, da sodi med najboljše evropske veziste in vsekakor mu privoščim novo karierno prelomnico.«
Nastop v izjemno cenjenem dresu Modrih bi zanj pomenil vse. Ne glede na dejstvo, da ga selektor Deschamps še ni preizkusil v svoji taktični geometriji, bi se v njej nedvomno našlo mesto za modernega bojevnika s profilom, ki ga niti v selekciji branilke naslova planetarne žogobrcarske krone ni na pretek. Veretout se spretno sooča s pritiskom in tega zna energično in živahno izvajati na nasprotnika. Redno osvaja in prestreza žoge, jih kakovostno deli soigralcem in pridno združuje igro kratkih in dolgih podaj. Eysseric dodaja, da »… je prišel pravi trenutek za Jordanov reprezentančni vpoklic. Že res, da ima Francija na pretek mladih nadarjenih vezistov, ampak to, kar počne Veretout v Italiji – pozor, v Italiji, kjer blesteti na sredini igrišča nikakor ni enostavno početje – bi ob tem, da igra praktično na vsaki tekmi, moralo zadostovati.« V pričakovanju današnje Deschampsove popoldanske novinarske konference se Veretout s soigralci v miru pripravlja na nov ligaški izziv. Po tekmi v središču pozornosti proti Juventusu bo pod nekoliko manj osvetljenimi medijskimi žarometi v soboto gostoval v Vidmu pri Udineseju. Volkulja, vajena nestanovitnega in nihajočega pristopa od tekme do tekme (pogosto tudi glede na ugled nasprotnika), bo znova lahko računala na svojega v marsičem izstopajočega legionarja, ki bo sotrpine skušal opomniti, da skupinskega napredka ni moč doseči brez popolnega osebnega zalaganja in posameznikove zavezanosti k preseganju lastnih omejitev. Pot nekdanjega Nantesovega vezista jo ilustrira do potankosti.
Foto: Šport TV
