Avtor: Nejc Mravlja
8. 10. 2019, 12.12
17. januarja 2016 je norveški napadalec Alexander Søderlund zgolj nekaj dni po sklenitvi tri in pol letne pogodbe s Saint-Étiennom izkoristil derbi z večnim tekmecem iz Lyona za svojo bleščečo premiero in trenutek slave. Kot se je pozneje izkazalo, je ostalo pri trenutku, a do tja še pridemo. Četrt ure pred koncem tekme je ugnal Anthonya Lopesa in dosegel prvenec v zeleno-belem dresu. Romantično razmerje z enimi najbolj zvestih, a tudi najbolj zahtevnih navijačev v francoski nogometni krajini, je bilo hipoma sklenjeno. Kot se je pozneje izkazalo, je obenem pomenilo tudi začetek Norvežanovega padca v črno luknjo, iz katere se v srcu pokrajine Forez ni pobral. Naslednji meseci so potrdili, da robustni Søderlund, ki je avgusta
letos v majici Rosenborga v veliki meri pokopal jesenske evropske sanje slovenskega prvaka Maribora, le ni potrebna trajna osvežitev vse od Aubameyangovega odhoda poleti 2013 v Dortmund podhranjenega napada zeleno-belih.
Krhkost forme, pomanjkanje samozavesti, redne odsotnosti zaradi poškodb za strelca zavidljivih predispozicij za uspeh … Da bi skandinavski hrust ostal le še medel spomin, je uprava sklenila poiskati drugo rešitev in izbrala serijskega golgeterja, ki je v zeleno-belem dresu (aluzija ni naključna) dunajskega Rapida iz tedna v teden navduševal avstrijsko nogometno občinstvo. A se tudi Krčanova zgodba pred nedeljskim gala dogodkom ni pretirano razlikovala od Søderlundove. Pred obračunom z Lyonom bi malokateri navijač za gol slovenskega reprezentanta vplačal stavo, le najpogumnejši bi za njegov strelski preblisk zastavil višji znesek …
Ognjemet v zeleno-belem kotlu
Berić do nedelje z nobenim od predhodnih 33 napadalnih presežkov za ASSÉ ni tako očaral uspehov lačnega občinstva. V tej sezoni na 9 tekmah ni uspel zadeti in je prvih 80 minut nedeljskega derbija spremljal kot rezervist. Ko je četrti sodnik Jérémy Stinat poslušal besede glavnega Clémenta Turpina, naj dvoboj podaljša za pet minut, je Krčan izkoristil »kaviar« (v francoskem nogometnem svetu z uporabo besede za kulinarično specialiteto ponazorijo dovršeno podajo za gol) Ryada Boudebouza, se pravočasno odmaknil od ne dovolj previdnega čuvaja Marcela, žogo z glavo poslal pod prečko in odločil 119. dejanje največjega francoskega lokalnega rivalstva in spopada, ki ga novinarski gremij precej neposrečeno imenuje »derby rhônalpin« (Saint-Étienne z reko Rono in zahodnim delom Alp dejansko nima nič skupnega). Presežek slovenskega reprezentanta je presunil tudi v zadnjih letih z naskokom (povečini upravičeno) najbolj kritiziranega francoskega nogometnega komentatorja Stéphana Guya, razvpitega po svoji pristranskosti in neumestnih pripombah (kar mu je med nepričakovanim srečanjem na pročelju stadiona Parc OL v vzhodnem predmestju Lyona pred polfinalom evropskega prvenstva med Walesom in Portugalsko pred dobrimi tremi leti vljudno, z uporabo antičnega reka »Barba non facit philosophum«, očital tudi pisec pričujočih vrstic. Končalo se je z Guyevim osuplim pogledom, bradati Parižan od tedaj 30-letnega sogovornika, oblečenega v slikovito majico ansambla Laibach, takšnega odziva le ni pričakoval, ga pa do danes še ni upošteval. Ljudje iz njegove bližine pravijo, da gre njegovo omrežujočo zaverovanost vase pripisati preveliki podvrženosti vpliva petične soproge Ginette in tašče, a dlje na področje psihoanalize na tem mestu ne bomo posegli.).
»Berigol« je z bravuro potrdil že pred časom vzpostavljen trend: ko začenja tekme v udarni enajsterici, je komaj viden, ko vstopa kot rezervist in se od njega manj pričakuje, zablesti v polnem sijaju. Ne le, da je tokrat utišal večino. Še več. Tistim, ki ga doslej niso poveličevali, je dokazal, da se lahko vrne močnejši, dejavno spomni na razvejan šopek ponotranjenih in v preteklosti že dokazanih odlik, z njihovo rabo pa odmevno okrepi strelski učinek.
Če je kdo verjel vanj, je bil to nedvomno Claude Puel. Strasten vzklik navdušenja v nepozabni 90. minuti ni vseboval zgolj maščevanja za izgubljeno tožbo (v 5 let trajajoči sodni bitki je izgubil boj v vseh šestih fazah!) proti nekdanjemu delodajalcu iz Lyona (2008-2011), marveč iskreno slavje pozitivno vzhičenega 58-letnika, navdušenega nad uspešno pripravljenim bojnim planom, ki je le dva dneva po spremembi trenerske oblasti na zeleno-bele imenitno učinkoval. Uspešno obkljukana premiera pod pretečim Damoklejevim mečem rezultatske krize in vsesplošnega pritiska … Opravljena misija.
Vrnitev Dionya
Puel za korenit poseg v ustaljen vsakdan na voljo ni imel veliko časa. Nekdanji vodja stroke premierligaša iz Leicestra je z drobnimi manevri dobitno posegel v vsebino: shema s tremi osrednji branilci, premestitev krilnega igralca Denisa Bouangaja na desni bok, vrnitev nadarjenega, a to jesen »spečega« čarovnika Ryada Boudebouza, krstna združitev vse od poletja depresivnega (septembra je bil zaradi kronične nespečnosti za 10 dni celo umaknjen iz vadbenega procesa) Loïsa Dionya (brez gola vse od januarske pokalne preizkušnje proti svojemu nekdanjemu klubu Dijonu) z mladim Charlesom Abijem (pred nedeljskim večerom je za člansko moštvo skupaj odigral manj kot uro) ter selitev Wahbija Khazrija (to jesen povsem apatičnega prvega strelca kluba v minulem tekmovalnem obdobju) na klop.
V 90 minutah zahtevne in povsem negledljive bitke (v Franciji so jo zaradi zaspanega dogajanja celo poimenovali dvoboj lesenih figur) je Saint-Étienne v kotlu domačega stadiona Geoffroy-Guichard uspešno kljuboval vsem tekmečevim naletom, kar bi v 87. minuti lahko ovrgel Houssem Aouar. A ključen dogodek se je pripetil malce prej, ko je Puel deset minut pred iztekom drugega polčasa Abija zamenjal z Berićem, Lyon pa je zaradi poškodbe branilca Duboisa tekmo ob predhodno opravljenih treh menjavah sklenil z igralcem manj. Pomežik sreče za Puela ali preroška odločitev, presodite sami …
Nedeljski dogodki nam povedo še nekaj: z ustoličenjem Clauda Puela na mesto prehodnega (čeprav to v osnovi ni bil) trenerja Ghislaina Printanta (nekdanjega prvega sodelavca Jeana- Louisa Gasseta, ki je klub spomladi popeljal na končno četrto mesto in ga vrnil na mednarodno prizorišče), so se karte v klubu na novo razdelile. Vehementen prihod nekdanjega osvajalca francoske prve lige z izjemno generacijo AS Monaca na prelomu tisočletja (David Trézéguet, Marcelo Gallardo, Ludovic Giuly, Marco Simone, Sabri Lamouchi, Willy Sagnol, Rafa Márquez … ) na razbeljeno trenersko klop je naznanil piš sprememb. Brez osmih odsotnih adutov (Ruffier, Gabriel Silva, Debuchy, Palencia, Moukoudi, Aholou, Hamouma, Honorat) je izkušeni strokovnjak iz Castresa neustrašno ponudil priložnost »žalujočim ostalim«, ki so upravičili njegovo zaupanje. Nadaljevanje sezonske pustolovščine bo za nekatere izmed njih zagotovo manj rožnato, a je nedeljska pravljica s srečnim koncem v obliki prve domače zmage v novem tekmovalnem obdobju tiste, ki pod Printantovim okriljem niso dobili priložnosti, osvetlila z lučjo upanja. Lep primer je Loïs Diony. Robert Berić mu je (in ostalim) v nedeljo dokazal, kako se stvarem streže.
Foto: ASSE
