V Riu so razdelili medalje, ugasnili ogenj, pospravili zastave; čas je za evalvacijo. Prve olimpijske igre v Južni Ameriki so prinesle nekaj zgodovinskih rekordov, prijetnih presenečenj, bolj ali manj prijetnih prigod zaradi slabe organizacije – a hkrati so izpolnile precejšnjo mero pričakovanj in napovedi. Kako natančne so bile?
Pred začetkom iger so bile v ospredju zgodbe športnikov in novinarjev, ki so prispeli v napol dodelano olimpijsko vas. Omet je odpadal, ploščice v kopalnicah še niso bile zalepljene, električni kabli so viseli iz sten, v zraku je bila grožnja okužbe z Ziko, na ulicah so odjeknili prvi streli – črnogledi opazovalci so si tako lahko nabrali vse argumente za pesimistične napovedi. A kmalu je v ospredje prišel olimpijski športni duh in blišč iger se je lahko pričel.
Pred začetkom so kot potencialne dobitnice držav močno izstopale naslednje države: Združene države Amerike, Kitajska, Velika Britanija. Pred tokratnimi igrami si je skupina raziskovalcev pod okriljem Julie Bredtmann iz Lipniškega inštituta za ekonomske raziskave v Essnu zastavila vprašanje oziroma nalogo podati natančno napoved: Koliko medalj bodo osvojile posamezne države?
Raziskovalci so po obsežni analizi prišli do zaključka o tem, s katerimi podatki lahko preprosto izračunamo koliko medalj bo prejela država na igrah. Ob tem, da so upoštevali številne diskvalifikacije ruskih atletov, so ZDA napovedali 100 medalj, Kitajski 86 in Veliki Britaniji 64. Na četrto mesto so tokrat uvrstili Rusijo in ji pripisali 53 potencialnih medalj. Skladno s temi napovedi so se seveda obnašale tudi stavnice.
O čem razmišljati ob izračunih?
⁃ Pretekli olimpijski uspeh: Medalje, ki jih je določena država prejela v preteklosti, so lahko dober napovednik olimpijskega uspeha na naslednjih igrah. So tudi pokazatelj „športne kulture“ nekega naroda. Vzemimo primer Nizozemske, ki je skoraj na vseh tekmovanjih nastopila sorazmerno dobro, kljub temu, da nimajo posebej velike populacije. Šport je pomemben del njihove kulture in del življenja praktično pri vsakem Nizozemcu.
⁃ Efekt države gostiteljice: Velika Britanija je gostila poletne olimpijske igre 2012 in osvojila 65 medalj, kar je 18 več kot na preteklih igrah (47). Gre za prepoznani vzorec pri vseh državah, ki so bile gostiteljice. Nastopi pred domačo publiko, dodatne investicije v šport in na splošno športno vzdušje so bili osnova za pričakovanje, da bo v Riu zablestela prav Brazilija.
⁃ Efekt prihodnje države gostiteljice: Avstralija je v letu 1992 osvojila 27 medalj, štiri leta kasneje pa kar 41. Uspeh pripisujejo dejstvu, da se je država takrat pripravljala na gostovanje iger leta 2000 v Sydneyu. V času priprav država namreč veliko časa, energije in denarja investira v šport, kar pogosto omogoča boljše pogoje za trening in posledično boljše rezultate. 2016 je bil torej pričakovan uspeh Japonske, ki je že v toku priprav na igre 2020 v Tokiu.
⁃ Bogastvo: Države z visokim BDP, kot sta na primer Nemčija in ZDA, si lahko privoščijo investicije v športne objekte, prebivalci pa imajo dovolj časa in denarja, da se športno udejstvujejo in tako prispevajo k visoki športni kulturi v državi.
⁃ Populacija: Velika populacija pomeni velik bazen za iskanje dobrih športnih talentov. V primeru Kitajske je ta velik kar 1,36 milijarde potencialnih olimpijcev.
⁃ Plansko gospodarstvo: Tovrstne države običajno vlagajo v šport več, saj cenijo prestiž, ki ga prinesejo športni uspehi. Tak primer sta Kitajska in Kuba; ne gre pa zanemariti niti držav, ki so imele plansko gospodarstvo v preteklosti, kot sta Rusija in Ukrajina.
⁃ Pretežno muslimansko prebivalstvo: V državah, kjer je islam prevladujoča religija, se ženske redkeje ukvarjajo s športom. To za državo običajno pomeni nič ali zelo malo športnic, kar zmanjša možnosti za medalje.
Rezultati? Napovedi večinoma uresničene
Na prvem mestu so se suvereno zasidrale ZDA s skupno 121 medaljami, od tega je 46 zlatih. Po številu medalj je s 70 na drugem mestu pristala Kitajska; na tretjem mestu so bili Britanci s 67 medaljami. Če pogledamo lestvico po osvojenih zlatih medaljah pa so Britanci nekoliko boljši – osvojili so jih 27, kar je za eno več od Kitajcev. Na končni lestvici torej nobenih presenečenj; četrto mesto je pripadlo Rusom, ki so s 56 medaljami prav tako uresničili napovedi.
Na prvi pogled bi lahko dejali, da so olimpijske igre dolgočasno tekmovanje, kjer je vnaprej jasno kdo proslavlja in kdo joče. A ni nujno vse tako določeno – igre s seboj prinašajo tudi presenečenja, prostor in pozornost za v splošnem manj popularne športe ter možnost za mnoge preboje No, razen v košarki. Tam se s superiornimi, dobesedno letečimi Američani vse zdi povsem rutinsko.
Pa Slovenci – smo izpolnili napovedi?
Izračun za našo državo lahko na podlagi zgoraj opisanih dejavnikov naredite kar sami. Slovenci veljamo za precej športen narod in ne glede na to, da je populacija precej majhna in BDP ne ravno med najvišjimi, športna kultura pri nas vseeno ostaja. Verjetno pa smo, glede na slabe gospodarske razmere v državi, „precej kratki“ pri investicijah v šport, sponzorstvu in donacijah ter zagotavljanju kakovostnih objektov in opreme za optimalen trening. Brez potrebnega vložka pač ni želenega izplena.
Dejstvo je, da je bila po dvajsetih letih udeležba naših športnikov na igrah najnižja. Štiri medalje se nekomu zdijo uspeh, spet drugi še brišejo solze in objokujejo poraz rokometašev proti Dancem. Ampak zdaj, ko so Danci postali prvaki, je verjetno lažje upravičiti tudi ta poraz.
Razočarani ali zadovoljni – čas je, da pospravimo Rio in se pripravimo na nov, tokrat azijski komplet, saj bodo naslednje igre trikrat gostile azijske države.
Še nekaj zanimivih številk Ria 2016:
– Na igrah je sodelovalo 205 državnih ekip, med njimi prvič v zgodovini Kosovo in Južni Sudan. Med ekipami je bila tudi „begunska ekipa“ in „ekipa neodvisnih atletov“.
– Izmed 11.303 športnikov, ki so na igrah nastopili, je bilo več kot 45 odstotkov žensk.
– Če bi ameriški plavalec Michael Phelps bil država, bi s svojimi olimpijskimi 23 medaljami, ki jih je zbral v svoji karieri, na lestvici držav zasedel 16. mesto.
– Igre si je ogledala več kot polovica svetovnega prebivalstva, kar je svojevrsten rekord tudi za Brazilijo, saj je po ocenah organizatorjev vsaj določen del tekmovanja pogledalo več kot 90 odstotkov Brazilcev.
– V času iger je bilo opravljenih nekaj več kot 5000 dopinških preizkusov.
– Olimpijski druščini sta se pridružila dva nova športna člana: ragbi (različica igre 7 na 7) in golf.
Foto: Sportida.com, STA, Guliver/GettyImages