Avtor: Nejc Mravlja
22. 10. 2019, 10.19
Že na nedeljski domači tekmi z Betisom bi všečno napolnjen sijoč balon lahko počil. Na kakšen način? Že v 12. minuti je zablestel Loren Morón, v tej sezoni prva napadalna violina gostov iz Seville. S sedmim prebliskom na osmih tekmah pa trenutno prvi strelec lige domačih »Realistas« ni zmedel. Še več. Za zasedbo trenerja Imanola Alguacila je rezultatski zaostanek pomenil odločilno spodbudo in pravo odskočno desko za preobrat, ki so ga izvedli v treh etapah. Najprej so s peklensko neizprosnim pritiskom v napadalni prekinitvi prisilili Javija Garcío v avtogol, nato so težišče igre preusmerili na desno stran, od koder je Joseba Zaldúa s predložkom imenitno našel Williana Joséja, ki je v polnem sprintu z vrhunskim zaključkom zgledno začaral tekmečevo obrambo. Češnjo na vrhu torte pa je predstavljalo dovršeno in gibko sodelovanje trikotnika Martin Ødegaard-Mikel Oyarzabal-Portu, prav slednji je s poletnim prihodom v klub očitno zadel terno, tokrat pa postavil piko na i zasluženemu slavju. Z zmago s 3-1 so se modro-beli ustalili na mestu, ki bi jim ob koncu sezone prineslo preboj v najelitnejši evropski nogometni ples.
Med staroselci in navdihnjenimi mladci – eksplozivna mešanica
Od zadnjega sodelovanja v Ligi prvakov (2013/14) se je klub utapljal v ligaškem oceanu melanholije. Sedmi spomladi 2014, nato deveti, dvanajsti in še enkrat deveti v sezoni po odhodu težko zamenljivega Antoina Griezmanna. Nestanovitnost in tavanje v brezpotju sivega povprečja sta postala Realova zaščitna znaka. Glavni razlog? Labilnost prišlekov, ki so na papirju veliko obetali, a tega v praksi niso potrdili. Lep primer je Théo Hernández, v
minulem tekmovalnem obdobju posojen iz madridskega Reala in v tej sezoni član AC Milana. Francozovega naslednika je zato uprava »Erreale« izbrala premišljeno in se odločila za preverjeno rešitev. Španski reprezentant Nacho Monreal, ki je od poletja 2013 igral za Arsenal, si je želel vrnitve v domovino, da bi karieri vtisnil še zadnji odmeven pečat. Pred 33- letnikom je bila pomembna naloga: z izkazanim profesionalizmom na in zunaj igrišč postati vzor mlajšim, kar je s šestimi tekmami v udarni enajsterici spretno zasnoval. Ob prišleku z evropskim pedigrejem je klub v slačilnico dodal še ščepec mladostne energije. Ekipo je poleti okrepil nekdanji skandinavski »čudežni deček«.
Martin Ødegaard se je po dveh letih »izgnanstva« vrnil v »obljubljeno deželo«. Dveletna nizozemska izkušnja v Heerenveenu in Arnhemu ga je obogatila. V devetih krogih nove sezone je zablestel s parom golov in asistenc, še bolj pa prepričal z nenehnim zalaganjem za soigralce in stalnim iskanjem praznega prostora, kar je moštvu omogočilo hitro igro. 20- letnika, ki si ga je Real izposodil od soimenjaka iz prestolnice, v napadu obdajajo tri preverjena orožja (Oyarzábal, Portu in Willian José), vajena vseh skrivnosti in nenapisanih pravil španske nogometne krajine. Za tekmečeve obrambe smrtonosen kvartet, katerega rezervoar po potrebi dopolnjujeta Adnan Januzaj in Alexander Isak, je že znal streti tudi praviloma najbolj nepopustljive utrdbe. Dokaz sta domači zmagi nad Atléticom Jana Oblaka (2-0) in Deportivom Alavés (3-0). Avgustovska poškodba mečne kosti Asierja Illarramendija bi na sredini igrišča lahko pustila preveliko vrzel, a so veliki čevlji prekaljenega soigralca izdelani povsem po meri elegantnega levičarja Mikela Merina, ki si je pred vrnitvijo na sever Pirenejskega polotoka kilometrino pridno nabiral v Dortmundu in Newcastlu.
»Messi preprosto ne bi sodil v našo shemo.«
Za enega neizpodbitnih pogojev za napredek in izpolnitev visokih ciljev tudi v nogometnem svetu velja stabilnost na trenerskem mestu. Začetek letošnjega poletja je za Imanola Alguacila pomenil čas čakanja na odločilno potezo klubske uprave. 48-letnega strokovnjaka je na pomoč poklicala že v zadnjih dveh sezonah, a zgolj za epizodni vlogi dežurnega gasilca, brez temeljito izdelanega prenoviteljskega koncepta. »Šerif« (slovenski prevod njegovega priimka) iz Gipuzcoe pa se je novega tekmovalnega obdobja lotil z uokvirjeno vizijo. Pred dobrima dvema tednoma jo je spretno orisal v pogovoru za najbolj poslušan lokalni radio Euskadi Irratia. Da bi izpostavil dejansko vrednost ekipe, je uporabil osupljiv proti-primer: »Lionel Messi v naš ustroj preprosto ne bi sodil. Gre za izjemnega posameznika, ki na igrišču počne neslutene stvari, a je izgubil tisto, kar pri nas najbolj cenimo: skromnost, brezpogojno razdajanje za ekipni uspeh in upoštevanje delovne etike.« Nekdanji desni bočni branilec s temi besedami neštetih množic, ki častijo vsak korak argentinskega čarovnika z žogo, nedvomno ni navdušil. Je pa z njimi dokazal, da beseda DISCIPLINA ne bo tako hitro izbrisana z vrat njegove pisarne. Pozitivna rezultatska dinamika, s katero je dvignil pozornost okrog svojih varovancev, bo kmalu na novi preizkušnji. Real Sociedad se bo v naslednjih štirih krogih pomeril s premagljivimi nasprotniki: Celta Vigo, Levante, Granada in Leganés. Cilj je jasen: 12 od 12 možnih točk. Zakaj pa ne?
Foto: Šport TV
