Avtor: Nejc Mravlja
13. 2. 2020, 10.15
Nedeljski vrhunec 21. kroga nemškega prvenstva je združil dve instituciji. Ni šlo le za srečanje najbolj rednih zbiralcev točk, temveč za trk športnih in gospodarskih vizij, utemeljenih na različnih etičnih in filozofskih paradigmah. Vodilni FC Bayern je na polno zasedeni Allianz Areni gostil najbližjega zasledovalca RB Leipzig, ki je z bojevito držo odbil vse domače nalete in z remijem 0-0 ohranil status quo na vrhu lestvice v tej sezoni enega najzanimivejših evropskih ligaških tekmovanj. Saški klub je v desetletju obstoja podrl šopek rekordov in preskočil številne ovire na poti do trajne umestitve v vrh domače prvoligaške hierarhije, da bi se v njej bistveno pogosteje gledal iz oči v oči s tradicionalnimi nosilci razvoja najpopularnejše športne panoge: z Bayernom, z Borussio iz Dortmunda, s Schalkejem …
Pretkano postopanje na prestopni tržnici, visoki logistični standardi, ki udeležencem omogočajo maksimalno udobje vsakodnevnega delovanja, izvrstna infrastruktura … Rdeči biki premorejo vse pogoje za uspeh. Na evropski ravni je postopna rast morda še najbolj izrazita, kar je klub potrdil z jesenskim prvim mestom v skupini Lige prvakov. RB je postal spoštovanja vreden tekmec z neomejenimi sredstvi. Osvojitev domačega ligaškega tekmovanja se zato zdi le še vprašanje časa. Prav ta ciljna usmerjenost ob nenehnem lahkotnem preskakovanju kakovostnih letvic je za konkurenco postala kamen spotike in zavisti.
V nemški nogometni krajini noben drug klub ne povzroča takšnih delitev (polarizacije, če uporabim priljubljeno lokalno oznako) kot prav rdeče-beli. Protestni shodi navijačev nasprotnih moštev, transparenti s pozivi k bojkotu, mnoštvo izrečenih besed s predpono anti-, ki kot pokvarjena lajna rezko odzvanjajo v javnosti … so dejavniki, ki jih RB zgolj s športno uspešnostjo ne bo izničil. Kje tiči glavni očitek? Zakaj vzdevek »Plastikklub«? Zlasti tradicionalisti bi takoj bevsknili, da je nenehen napredek posledica brezmejnih sredstev glavnega klubskega mecena – svetovnega hegemona v proizvodnji in trženju energijskih pijač. RB Leipzig je poosebitev za mnoge osovraženega, a spet za druge zmagovalnega posla, ki najbolj iznajdljivim prinaša ogromno prihodkov.
V očeh navijačev tradicionalnih stebrov nemške klubske nogometne scene (Bayern, Werder, BVB, HSV, Gladbach, Köln, Union Berlin …) Rdeči biki veljajo za hudiča ali vsaj zlobno vilo. Uprave omenjenih klubov pretežno sledijo navijaškim pogledom. »Naš klub se trudi, da bi nogomet približal ljudem,« je prejšnji teden v pogovoru za nemško TV hišo Sport 1 izjavil Christian Arbeit (priimek, ki bi bil težko primernejši za sredino, kjer deluje), predstavnik za medije pri Unionu iz Berlina. »Preden sprejmemo pomembnejšo odločitev, imamo vedno v mislih naše oboževalce. Prizadevamo si upoštevati njihova mnenja in kritike. Če in ko želijo javno opozoriti na svoje poglede in vrednote kluba, ki ga podpirajo, smo na njihovi strani.«
»RB je v mestu globoko zakoreninjen«
V devetem berlinskem okraju, v Treptow-Köpenicku, ki je lansko pomlad ob zgodovinskem vzponu Uniona v prvo ligo ponovno ovekovečil simbolno vlogo nogometa kot vira zabave za ljudstvo, se Leipzigovi poti do uspeha vešče in precej hladno izogibajo. »Leipzig bo prvak, če bo osvojil največ točk,« je fatalistično dodal Arbeit in lakonično pristavil, da » … na to nimamo posebnega vpliva niti nas ne zadeva.« Nekaj kilometrov od Red Bull Arene je slišati podobno melodijo. »Brez oklevanja vam lahko zatrdim, da nas RB sploh ne zanima, niti ga ne bomo nikdar podpirali. Vzajemnega spoštovanja ne zanikam in v mestu povsem običajno sobivamo,« meni Frank Kühne, predsednik mestnega tekmeca BSG Chemie Leipzig.
Ob poglobljenem vrtanju novinarskega kolega je Kühne v precej brezbrižnem tonu naposled le priznal, da spremlja le rivalove izide. RB je tudi zanj klub brez zgodovine. »Včasih smo imeli FC Saxe, ki je bil edini pravi mestni klub, a smo dopustili, da je končal na parah. Tako se je sprostil prostor za nastanek RB.« Slednji je leta 2009 prevzel licenco petoligaša SSV Markrandstädt in na tem temelju kot komet ekonomske in športne moči zasijal na obzorju nemške nogometne galaksije.
Čeprav tudi uglednejšim predstavnikom sedme sile ob krčevitem prizadevanju, da bi predvsem ob daljših pogovorih vendarle uspeli prodreti skozi mestoma čvrsto ovojnico zakoreninjenih prepričanj protagonistov, se običajno hitro oprimejo stereotipnih oznak in RB Leipzig uvrstijo v kategorijo izumetničenih igračk bogatih lastnikov ob bok Paris Saint-Germainu ali Manchester Cityju. Morda površinsko, a meje so precej porozne. Ločevati hudičevo delovanje od človeških vrednot, ki predpostavljajo čistost je velika iluzija. »Upravi Lokomotiv in Chemie sta pogosto prisotni na tekmah Rdečih bikov,« je v članku za priljubljen lokalni časnik pred nedeljskim gostovanjem na Bavarskem izpostavil Guido Schäfer, odličen poznavalec nogometnega dogajanja na Saškem in nekdanji branilec Mainza.
Schäfer je sklenil, da priljubljenost RB v mestu skokovito raste. Dovolj je pogled na povprečen obisk domačih tekem, ki v tej sezoni znaša 40.719 duš, kar je skoraj polna kapaciteta Red Bull Arene in dobrih 2000 več kot v prejšnjem tekmovalnem obdobju. Ljubosumje, spotikanje od zadaj, prazne govorice in očitki tako hitro zvodenijo, a Frank Kühne ostaja neomajen: »Že bežen pogled na vitrine dokazuje, da ostajamo največji klub v Leipzigu. Dvakrat smo postali prvaki, obenem smo nosilci naziva najsimpatičnejši zmagovalec. Leta 1964 uradno zaradi financ nismo prejeli zaslužene krone.« Potrebujete skico?
Med petimi miljenci elite
O ekonomskemu vzponu RB dovolj povedo številke. Leta 2017 je proračun znašal slabih 218 milijonov evrov, za lansko leto bo presegel 305 milijonov, kar je več od Borussie Mönchengladbach (slabih 174 milijonov) in Bayerja iz Leverkusna (209 milijonov). V tej sezoni je dobrih 60 milijonov klubu navrglo uspešno in še nesklenjeno sodelovanje v Ligi prvakov. Julian Nagelsmann, nadarjeni trener članske ekipe, hoče še več: »Sodelovati v osmini finala pomeni želeti si preboja v naslednji krog.«
Uprava si je pomela roke zavoljo rasti televizijskih pravic. Za to sezono bo RB prejel 76 milijonov evrov (četrti najvišji znesek med prvoligaši), kar je 17 milijonov več od lani (šesti znesek). Svoje bo primaknil še Red Bull, ki bo vložek uravnotežil s pravili poslovanja: mednarodni uspehi so/bodo dvignili prodajo klubskih izdelkov. Glede na to, da v igralskem kadru z izjemo reprezentančnega napadalca Tima Wernerja in Petra Gulascija, že vrsto let enega najboljših vratarjev v nemški ligi, skoraj ni zvezdniških imen, ima RB na tem področju še dovolj manevrskega prostora.
Ob vse višjih dobičkih od prodaje dresov raste tudi število uradnih navijaških klubov. Decembra je nastal jubilejni 60. Podobno velja za množico pridruženih članov na družabnih omrežjih. V dveh letih se je gremij podpornic in privržencev z enega milijona povečal na 4-6 milijonov zvestih sledilk in sledilcev. Še več. RB je postal del elitne peterice najbolj priljubljenih klubov v domovini. Kot je v januarskem intervjuju za vodilni nemški internetni portal poudaril Oliver Mintzlaff, športni direktor RB, je eden od razlogov za privlačnost »poistovetenje z mladim moštvom, ki že leta skupaj odrašča.« Ob zanimivih okrepitvah je svež veter navdiha v ekipo vnesel še trener Nagelsmann. Če k temu dodamo še spodobno zastavljeno oglaševalsko strategijo, spretno komuniciranje z javnostjo, razdelano prodajo klubskih dobrin in vse večje zanimanje za vstopnice, so Rdeči biki pripravljeni na, kot dodaja Mintzlaff, »skok v novo obdobje.« 44-letnik upravičeno verjame, da bo klub kmalu trajen udeleženec domačega in širšega evropskega vrha. RB Leipzig si je dal kriiila.
Foto: Šport TV
