Prežeči Mancio, skriti Kral

Na telesih ene od gostiteljic 16. evropskega prvenstva se kraljevsko modra barva dresov že dolgo ni tako lesketala. Na varovancih Roberta Mancinija je, da že v otvoritvenem celovečercu zanje povsem domačega skupinskega dela elitnega turnirja na stari celini potrdijo vlogo favorita za preboj v izločilni del tekmovanja. Modrim se bo prva zoperstavila Turčija.

V petek zvečer bo na rimskem olimpijskem stadionu iz polnih pljuč in spočitih glasilk zadonela vihrava italijanska himna, ki vsebuje vzneseno krilatico: »Uniti, per Dio,
chi vincer ci può?« Kdo torej more, zaboga, premagati združeno Italijo? Skoraj nihče, če se bog imenuje Roberto Mancini. Slednji je maja 2018 prevzel po travmatičnem izpadu v predigri za mundial v Rusiji opazno preluknjano barko in jo s sodelavci in igralci uspel hipno renovirati. Squadra je neporažena že debelih 27 tekem (22 zmag, 5 remijev), s čimer je podrla rekord s svetovno slavo posutih izbrancev Marcella Lippija. Sunkovit vzpon so prvi občutili kvalifikacijski tekmeci za preloženi Euro (10 zmag na prav toliko tekmah, 37 doseženih in zgolj štirje prejeti zadetki). V Ligi narodov so Modri po odmevnih slavjih nad Poljsko in še posebej Nizozemsko dospeli v polfinale.

V Amsterdamu so poteptali Oranžne, izid 1-0 je nepošteno prikril neusmiljeno italijansko obleganje domačih vrat. Prepoznaven in izpiljen slog, jasna identiteta v igri in taktična koherentnost so poglavitne prvine Mancinijeve nogometne geometrije. Dolgolasi strateg je storil vse za ponovno osvetlitev reprezentance, ki je doslej enkrat zavzela celinski vrh (1968), še dvakrat pa zaigrala v finalu (2000 in 2012). Vse hitrejši modri dirkač za nameček ni zanemaril niti začetka predizbora za naslednje svetovno prvenstvo. Marčevsko okno so Italijani sklenili s tremi zmagami brez prejetega zadetka.

Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Potrdi Več o nastavitvah piškotkov.

Mancinijev izbor počiva na mladostni energiji in je v primerjavi z nedavno preteklostjo prežet z manj izrazito primesjo belo-črnega Juventusa. Utečeno shemo 1-4-3-3 sestavljajo uveljavljeni nosilci številnih domačih prvoligašev: v prvi vrsti nezamenljivi vratar Donnarumma, napadalec Immobile in levo krilo Insigne (zadnjo ligaško sezono sta sklenila z 20 in 19 goli), ton igri daje izkušena zvezna vrsta, kjer sta zavoljo okrevajočega Verrattija zacementirana le Jorginho in Barella, na vrata začetne enajsterice vztrajno trkajo Locatelli, Pessina in Pellegrini. Spinazzola in Florenzi bosta v obrambi oklepala Juventusova pretorijanca Chiellinija in Bonuccija, če se ne bo Mancio odločil priložnost ponuditi izvrstnemu Bastoniju ali zanesljivemu Acerbiju … Pandem(on)ična kriza, ki je močno opustošila Apeninski polotok z okolico, je obenem združila moči v tamkajšnjem nogometnem svetu. S povečini zgodnjimi izpadi iz sklepnih dejanj evropskih pokalov so člani italijanskih prvoligašev poživili končnico domačega prvenstva, njihovi reprezentanti pa bodo udobno osveženi dočakali petkov začetek letošnjega gala športnega dogodka, ki ga bodo odprli s tremi izzivi v večnem mestu. Za otvoritev bodo zaplesali s Turčijo.

Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Potrdi Več o nastavitvah piškotkov.

Okusna predjed ali trn v peti?

Drugo mesto za Francijo, ki ji je odvzel kar štiri od šestih možnih točk, in ob Belgiji sloves najbolj granitne obrambe med 55 kvalifikanti (le trije prejeti goli) sta utrdila samozavest za konkurenco vse bolj neugodnega bojevnika z Bosporja. Na klubski ravni sta turški nogomet v minuli sezoni zgledno predstavljala Milanov motor Hakan Çalhanoğlu in prebujeni »Kral« Burak Yılmaz, ki so mu mnogi še lansko poletje napovedovali zaton, a se je močno oprijel sijočega žezla in se z rojakoma Çelikom in Yazıcıjem pri Lillu nepričakovano, a zasluženo povzpel na francoski prvoligaški prestol. Ne gre prezreti niti vihrave marčevske uverture za prihajajoč svetovni vrh, z Yılmazovim hat-trickom je s 4-2 padla Nizozemska.

Şenol Güneş, čudoviti um s tretjim mestom zapečatene turške zgodbe na mundialu 2002, se je marca 2019 vrnil v pilotsko kabino redne udeleženke Eura (1996, 2000, polfinale 2008, 2016). Prebrisana shema 1-4-1-4-1 se po potrebi preobrazi v 1-4-4-2 in je utemeljena s čvrstim blokom uigrane hrbtenice, sestavljene iz vratarja Çakırja, poveljnika obrambe Söyüncüja, para osrednjih vezistov Yokuşlu-Tufan in, uganili ste, udarne napadalne igle kralja Yılmaza. Na krilih mladostne razigranosti ima Turčija v praktično edini skupini letošnjega Eura brez izrazitega papirnatega Davida vse možnosti, da popravi dosežek s prejšnjega celinskega plesa (zaradi slabše razlike v zadetkih je ostala pred vrati osmine finala) in zanimivo pustolovščino, začenši z preizkušnjo proti eni od gostiteljic, izkoristi za dozorevanje pred svetovnim prvenstvom prihodnje leto.

Foto: Šport TV