Avtor: Nejc Mravlja
26. 4. 2021, 13.31
Nemogoče bi bilo trditi, da gre za izkazano čast ali višek samozavesti in predrznosti. Nobenega dvoma pa ni, da je Juventusov trener Andrea Pirlo s precej grenkobe pospremil praktično popolno panenko, s katero je Vlahović pod žgočim toskanskim soncem slekel Wojciecha Szcęsnega. Mladi strateg si je belil glavo s tisoč drugimi mislimi, v prvi vrsti z neštetimi taktičnimi dilemami, ki so švigale med sivimi celicami ne tako daleč nazaj prav tako prebrisanega dolgolasega umetnika. Pirlo nikakor še ni pozabil, da je na Euru 2012 ob soočenju z angleškim vratarjem Joeom Hartom slovitemu načinu izvajanja strela z bele pike vdahnil novo življenje.
Povsem drugačni občutki so prevevali nasmejanega Beppeja Iachinija. Trener Lilij je po tekmi, ki se je končala z remijem 1-1, javnosti zaupal, da bi namesto panenke raje videl Vlahovićev strel v zgornji ali spodnji kot, ker »bi bili potem vsi mirnejši«. Vsi redni občudovalci Srbovih vragolij so si enotni, da se 190-centimetrski orjak ne zadovoljuje s povprečjem in da le malo stvari počne tako kot večina ostalih. Dokaz: z novim, že sedemnajstim zadetkom je po Mirku Vučiniću (Črnogorec je v sezoni 2004/05 pri Lecceju zablestel z 22 goli) postal prvi igralec mlajši od 22. leta z vsaj tolikšno strelsko bero v posameznem italijanskem prvenstvu. V svoj vse bogatejši CV je dodal novo pomembno alinejo.
V Firencah na Vlahovićev bliskovit vzpon nikakor ne gledajo zviška. Ker je že kot 18-letnik pripotoval v mesto z znamenitim Ponte-Vecchiem, je imel na voljo dovolj časa za spoznavanje novega okolja in se je nanj relativno hitro privadil. Mehkejšo prilagoditev na visoke zahteve ene najbolj neizprosnih evropskih lig so mu omogočile tudi izkušnje z beograjskega asfalta. V srbski prestolnici si je sprva nabiral košarkarsko znanje. »Pri štirih ali petih letih sem pričel z vadbo košarke,« je pred kratkim priznal v pogovoru za rimsko La Repubblico. »Nisem bil med najvišjimi, a me je oranžna žoga zelo zanimala. Pri dvanajstih sem čez poletje kar naenkrat zrasel za petnajst centimetrov.« Sanjal je o karieri v ligi NBA, a so ga kmalu premamile lepote najpopularnejše športne panoge. Po selitvi k Fiorentini mu tedanji članski trener Stefano Pioli ni ponudil priložnosti, češ da »še ni pripravljen na veliki met«. Poslan je bil na kaljenje v Primavero in za mladinsko zasedbo na 13 tekmah zbral kar 11 golov.
Na čelu članskega moštva je Piolija zamenjal Vincenzo Montella, slednjega pa Beppe Iachini in pred njegovo nedavno vrnitvijo … novembra lani Cesare Prandelli. Prav pod okriljem firenškega pesnika je srbski ostrostrelec dočakal zenit. V petmesečnem Prandellijevem gašenju požara po skromnem pričetku prvenstva se je izkazal z 11 presežki in letvico postavil zelo visoko. V zameno si je prislužil zaupanje, ugled in spoštovanje. »Prandelli mi je dal in omogočil vse. Name je stavil že na začetku, za kar mu bom večno hvaležen. Nikdar ni nisem predstavljal, da bi kdo zame storil nekaj tako genialnega.« Tik pred odhodom mentorja in zaupnika je Vlahović zanj pripravil posebno poslovilno darilo. Na travni ruši tudi za italijanske razmere zastarelega stadiona Ciro Vigorito je s prvim članskim hat-trickom dotolkel Benevento. Trije topovski streli v srcu Kampanije so na imeniten način definirali Vlahovićevo večplastnost: popolna igra s hrbtom proti golu, prepoznavna pravilno usmerjena igra z žogo, prirojen in izpopolnjen občutek za iskanje praznega prostora in izbrušena smrtonosnost pred tekmečevimi vrati. Rezultat je opazen. Fiorentina je od preloma koledarskega leta rezultatsko bistveno učinkovitejša v primerjavi z jesenjo in je od začetka januarja zbrala 20 od skupno 34 točk, večino po zaslugi novega napadalnega stebra srbske članske reprezentance.
Da bi lahko podrobneje razložili Vlahovićevi peklenski učinek, bi se morali za hip ponuditi ob njegovem egu. Večina še tako nogometno nadarjenih 21-letnikov si proti Juventusu ne bi niti drznila poskusiti panenke. V Srbovem primeru gre za serijsko samozavest, ki mu jo priznavajo tudi mnogo izkušenejši soigralci, v prvi vrsti francoski brazgotinec Franck Ribéry. Slednji je po včerajšnji tekmi dodal, da je »Dule« lahko vzor številnim vrstnikom tako po skrbni delovni etiki kot po svojem neomajnem značaju. Kaj pa si Fiorentinin lokostrelec (it. l’arciere, vzdevek je dobil po značilnem proslavljanju zadetkov) misli o ta hip še prodornejšem vrstniku Erlingu Brautu Haalandu? »Spremljam vsako njegovo tekmo in si prizadevam razumeti njegovo gibanje, tehniko in strele. Morda bom izpadel preveč ohol, a menim, da s trdim delom lahko kmalu dosežem njegovo raven.« Izjava nikakor ni presenetila Vlahovićevega nekdanjega soigralca pri Partizanu Valerija Božinova. Bivši nogometaš Fiorentine je marca za Transfermarkt poudaril, da je nova vijoličasta puščica že v Beogradu sodila mad najbolj nore. »Nenehno nam je ponavljal: ”Sem beograjski Zlatan Ibrahimović in igral bom za najboljše svetovne klube.” Tedaj ga nismo jemali resno, a zdaj …« Še preden bo zares postal srbski Ibra in bo dočakal odgovor, kje bo nadaljeval svojo vzpenjajočo se kariero (pogodba s Fiorentino mu poteče poleti 2023), ga je doletelo prijetno presenečenje. Veliki Z mu je poslal svoj podpisan dres z vznemirljivim sporočilom: »Za Vlahovića, želim ti vse najboljše!« Mar ni eno od nenapisanih športnih pravil tudi tisto, ki pravi, da največji znajo prepoznati svoje prave naslednike?
Foto: Šport TV
