šport TV 1 logo
09:00
Sassuolo - Inter Serie A
šport TV 2 logo
09:00
Rijeka - Osijek Hrvaška liga
šport TV 3 logo
09:00
Marseille - Nantes Ligue 1

Postopno, a strastno taktično dozorevanje Jürgena Kloppa

Avtor: Nejc Mravlja
26. 3. 2020, 10.35

Jürgen Klopp je prek Mainza do Liverpoola z vmesnim postankom v Dortmundu gojil, pilil in izpopolnjeval svoj taktični pristop okrog osnovne podstati: disciplinirane intenzivnosti, s katero je z žogo ali brez dušil nasprotnika in mu polagoma, a zanesljivo odvzemal posest.

Televizijski intervjuji ena na ena s premierligaškimi managerji se običajno dogajajo v za to namenjenih klubskih prostorih ali v sobah brez duše. Jürgen Klopp tudi v tem pogledu velja za izjemo in predstavnike medijev redno gosti kar v svoji klubski pisarni s popolnim pogledom na prostran kompleks igrišč vadbenega središča v Melwoodu. Na eni od sten visi ogromen zemljevid Anglije, omislil si ga je iz želje po lažji vizualizaciji krajev, od koder prihajajo Liverpoolovi nasprotniki, spet drugo krasijo povečane črnobele fotografije klubskih legend (igralskih in trenerskih) in poleg njih portret najbolj znanega bradatega očalarja v mestu ob reki Mersey, v barvah. Vzdušje dopolnjujeta posebna magnetna miza za snovanje taktičnih rešitev in mini dnevna soba z najmodernejšim širokozaslonskim TV sprejemnikom nove generacije.

1. november 2018, datum, ko Liverpool še ni bil sam na vrhu elitne Premier League, a temelji prihajajoče hegemonije so že bili postavljeni. Klopp si je po kosilu s prtičkom olikano obrisal ustnice in se odpravil na svoje delovno mesto, kjer ga je čakal novinar časnika The Guardian Andy Robertson. »Ste dobro spali v moji pisarni?« Oblečen v kavbojke in obut v superge, v desni roki s skodelico po meri, na kateri je upodobljen njegov v rdečo obarvan portret, zadovoljnega obraza, ki ga je angleška javnost prvič pobliže uzrla na predstavitveni novinarski konferenci ob nastopu funkcije v klubu s stadiona Anfield. The Normal One, kot ga je označil Robertson. »Je oseba, ki jo krasi inteligenten humor. Ko začuti napetost v moštvu ali ko stvari ne potekajo po načrtu, zna sprostiti okolico. Umerjeno navrže kratko šalo ali z glasnim smehom prekine predirljivo tišino.«

Jürgen Klopp je mojster psihologije množic, kar mu nenehno priznavajo vsi nekdanji in trenutni varovanci. »Karizmatičen« za Pierra-Emericka Aubameyanga, »nadmočna in izstopajoča osebnost« za İlkaya Gündoğana, »izjemen motivator« za Svena Benderja. Kevin-Prince Boateng je leta 2017 za Guardian priznal, da je za Kloppa pripravljen dati celo življenje: »Preprosto je najboljši. Dobro ve, kdaj mora pritisniti nate in kdaj nekoga vzeti v bran. Ob njem imaš občutek, da si pomemben kot oseba.« Naravni dar, ki ga je Jürgen po lastnih besedah podedoval po očetu Norbertu, spretnemu govorcu, ki si je kruh služil kot trgovski potnik. »Za razmislek o pristopu do igralcev nisem nikdar porabil niti sekunde,« je pred dvema letoma izjavil za Daily Mirror.

Nemec je precej več kot zgolj preprost moralni vodja. V 19-letni trenerski karieri, ki se je je lotil povsem nepričakovano, je najprej v domovini nato v Evropi na novo ovrednotil osnovne principe nogometne igre, na prvo mesto postavil intenzivnost, jo obdal z dušečim pritiskom in davečim protipritiskom (orig. Gegenpressing), vse skupaj pa začinil z izpopolnjenimi protinapadi. Osnovna načela je počasi in polagoma apliciral, jim dodajal patino (taktične odtenke) od delovanja v Porenju-Pfalški do udobne liverpoolske pisarne.

Mainz – posredni učenec preroka iz Fusignana

Wolfgang Frank, ki je preminil septembra 2013, nikdar ni, nima in ne bo imel slovesa velikega vplivneža v zgodovini najpopularnejše športne panoge. Kot trener nikdar ni od blizu povohal nemških prvoligaških zelenic, srečo je poiskal in našel v sosednjih avstrijskem in švicarskem prvenstvu. Usoda prednikov za časa njihovega delovanja in zatona v senci je pogosto zatrta s strani prevladujočih misli in paradigem pogosto nezasluženih nosilcev dobe. V 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bila nemška nogometna krajina zaprisežena »liberu«, se je Frank navduševal nad togo shemo 1-4-4-2 in conskim branjenjem, osnovnim motom Arriga Sacchija.

Sacchijev model je Frank v dveh obdobjih (1995-1997, 1998-2000) na čelu drugoligaša Mainza s pomočjo videoposnetkov na suho skušal vcepiti tedanjim varovancem. Med najbolj poslušnimi je bil tudi nekdanji napadalec, ki je pozneje postal desni bočni branilec: Jürgen Klopp. »Spoznal sem, da nam shema omogoča premagovanje na papirju močnejših ekip. Wolfgang nam je v določeni meri vcepil v glave, da rezultati niso odvisni od naše nadarjenosti. Do tedaj smo bili prepričani, da bomo tekme s precej boljšimi nasprotniki zagotovo izgubili.«

Še v času igralske kariere je Klopp sprejel poseben izziv. Februarja 2001 mu je uprava rdečebelih ponudila vodenje prvega moštva. Bil je edini zmožen restavracije Sacchijevih načel, ki so jih štirje Frankovi nasledniki povsem zanemarili, in se z ekipo uspel izogniti sestopu v tretjo ligo. V pogovoru za nemški Spox je poudaril: »Zastavil sem si le eno vprašanje: ”Kaj lahko storimo, da bomo nehali izgubljati?” Prva vadbena seansa je vsebovala le tek po igrišču. Premikal sem stožce in se skušal spomniti, kakšne so bile optimalne razdalje med črtami pod Frankom.« Harry Potter nemške druge lige (vzdevek, ki mu ga je podelilo uredništvo slovitega časnika Bild) je uspel. Ekipo je povlekel iz drugoligaškega močvirja in po dveh zapravljenih priložnostih dočakal nagrado: Mainz je spomladi 2005 dočakal zgodovinski vzpon v prestižno Bundesligo.

Mainz je hitro dokazal, da ne bo tipičen bogaboječi novinec v elitni druščini, ampak je šlo za ekipo, ki je poosebljala Kloppov imidž: nenasitnost, furiozna vsebina, podkrepljena z maksimo »igrati svojo igro ne oziraje se na tekmeca«. Na kratko: vročica, a petično organizirana in premišljena s strani strokovnjaka, za katerega sta »zmaga in poraz vselej razložljiva in ne smeta biti plod posameznega naključja ali zamujenega vdrsavanja.«

Novembra 2004 je Der Karnevalsverein gostoval na olimpijskem stadionu v Münchnu, kjer ga je dočakal Magathov Bayern. Mainz se je kot običajno predstavil s sacchijansko shemo 1-4-4-2 z neprevisokim ekipnim blokom, a z visoko postavljeno obrambno linijo (kar so Roy Makaay, Zé Roberto in soigralci spretno izkoristili in zmagali s 4-2). Podobno kot AC Milan z nekdanjim prodajalcem čevljev iz Fusignana ob robu igrišča, je prva obrambna linija (par napadalcev Benjamin Auer-Conor Casey) preprečevala podaje Bayernovi obrambi proti osrednjim vezistom, pritisk gostov je povzročil preusmerjanje posesti obema bočnima branilcema (Samuelu Kuffourju in Hasanu Salihamidžiću), ki sta ju agresivno napadli Mainzovi krili (Antônio Da Silva in Fabian Gerber), njuni soigralci pa so pridno gostili prostor na sredini in tako spretno pokrili vse možne Bayernove rešitve. Krilo na drugi strani igrišča se je zgolj pomikalo do sredinskega kroga in tekmec je bil pogosto ujet v začaran krog.

Osvajanje žoge, drseči starti in kombinacije dveh do treh dotikov so privedli do hitrih napadalnih projekcij za pripravo zaključnih strelov. »Želeli smo prevladovati, še posebej, ko nismo imeli žoge,« je za Spox učeno razložil Klopp. »Nasprotnikova posest je bila za nas priprava na dosego zadetka. Imeli smo utečen sistem. Na tekmeca se nismo vrgli kot lačne hijene na mrhovino, ampak smo si prizadevali pritegniti njegovo pozornost in ga ugriznili. Bili smo neutrudni in tekaško odlično pripravljeni. Naša osebna izkaznica je bila iz tedna v teden na novo definirana: strast, volja do teka, neizmerna želja. Če bi nam kdo ob odhodu s stadiona zabrusil: ”Morali bi več teči in se srčneje boriti,” bi vedeli, da smo pogrnili na celi črti.«

Klopp je v Mainzu iz rokava povlekel novega asa. Pravočasno si je na svojo stran pridobil občinstvo. Najsibo z besedami ali s prepoznavnim stilom gledljive in vihrave vsebine, z eno besedo: Jagdfussball (lovski nogomet). V čudoviti Kloppovi knjižni biografiji avtorja Raphaela Honigsteina z naslovom Bring The Noise je Mainzov športni direktor Christian Bender izpostavil, da je »… stadion pravzaprav polnil Klopp. Bil je naša oglaševalska ikona.« Z drugimi besedami: dozorel je za karierni preskok in postal popoln kandidat za selitev v Dortmund.

BVB – hitrost in Gegenpressing

»Igrati, se zabavati in navduševati: to je Borussia Dortmund!« S triptihom zvesto čislanih načel je Klopp vedrega obraza povzel svoj zadnji porurski derbi februarja 2015 (zmaga 3-0). Sedem let stara pričakovanja Hansa-Joachima Watzkeja so se dokončno uresničila. »Z angažiranjem Kloppa smo ljudem obljubili neustrašno moštvo, ki bo teklo kot navito,« je glavni operativec športnega dela Borussiine uprave zaupal za Bring The Noise. »Na gostovanjih v Mainzu smo to dodobra spoznali na naši koži. Vedeli smo, da niso tako dobri, ampak jih je bilo izjemno težko premagati. Krasili sta jih bojevniška miselnost in brezhibna taktična disciplina. Oboje zahvaljujoč trenerju.«

Klopp je dortmundsko umetnino navzlic kakovostnejšim sestavinam (posameznikom) zasnoval po enakem receptu. Obrambno linijo je približal sredinski črti, shemo 1-4-4-2 ovrednotil s premišljenim in intenzivnim pritiskom po izgubljeni in po osvojeni žogi. »Delovalo je, kot bi nas skušal strpati v kletko,« je po porazu v polfinalu Lige prvakov 2013 priznal Xabi Alonso, tedaj vezist madridskega Reala. »Ujel nas je v past. Njegova Borussia je počela vse, da bi nas spravila v štirikotnik za napadalci in pred vezisti. Za to ji je služil neprestan in organiziran pritisk. Krilna igralca sta si s sprinti v notranjost prizadevala za odvzem žoge. Počutil sem se nemočnega. Zaradi vseprisotne intenzivnosti, s katero od prve do zadnje minute želi omrežiti in uničiti nasprotnika, sem se že pred žrebom najbolj bal prav Dortmunda.«

Vse višjo posest je postopoma ornamentirala dodana tehnična vrednost posameznikov. Ključen je bil prehod na shemo 1-4-2-3-1 z nosilci Nurijem Şahinom, İlkayem Gündoğanom, Mariem Götzejem, Šindžijem Kagavo in Marcom Reusom. Para osrednjih branilcev in osrednjih vezistov sta bila zadolžena za zametek napadalnih akcij. Tako kot v Mainzu sta krili z leve in desne spretno prodirali v sredino in posledično osvobajali prostor ob straneh za napadalne izlete bočnih branilcev. »Na novo je vzpostavil v Nemčiji nekoč prepoznavno fizično igro (za nekatere zastrašujočo, za druge vredno prezira) in jo povezal z zmesjo strateške prefinjenosti in tehnične zrelosti,« je v enem najbolj čislanih zapisov laskavo poudaril glavni kolumnist najbolj branega frankfurtskega dnevnika.

Kloppov uspeh z Borussio (zaporedna dviga znamenite Meisterschale 2011 in 2012, DFB pokal 2012, finale Lige prvakov 2013) ni ostal neopažen niti zunaj nemških meja. Reflektorji zunanjih opazovalcev so se usmerili na ključno vodilo njegove trenerske filozofije: protipritisk (Gegenpressing). Guardiolovi varovanci pri Barceloni so pritiskali, da bi izgubljeno žogo osvojili v razmiku šestih sekund in na tej podlagi gradili novo daljšo sekvenco posesti. Kloppov protipritisk je bil zasnovan drugače: »Gegenpressing nam omogoča osvojiti žogo v bližini tekmečevih vrat, kjer bi nas le podaja ločevala od zrele priložnosti za dosego zadetka. Noben superčarovnik z žogo nam ne more tako hitro in tako spretno omogočiti ugodnega položaja za gol kot prav uspešen Gegenpressing.«

Da bi ekipa novost čim bolje izkoristila, mora v sleherni izgubljeni žogi videti priložnost za zaključek akcije, nadaljevanje napada in se ne prepustiti razočaranju. »Prizadevali smo si, da bi igralci ta miselni okvir čim prej ponotranjili,« je razvojni fenomen v knjigi Bring The Noise slikovito opisal Kloppov prvi sodelavec Peter Krawietz. »Ne gre za vprašanje močnih nog, temveč za preizkušnjo duha. Potrebno je preseči inercijo in se ne prepustiti malodušju. Slediti rdeči niti in ne kazati razočaranja. Napada ni nikdar konec.« Igralec, ki se nahaja najbližje izgubljeni žogi običajno začne postopek. Za uspeh so potreben vsi členi verige. Do osvojene žoge vodi le celosten pristop s popolno zavzetostjo vseh. Ko se to zgodi, je nasprotnik zadavljen. »Klopp nam je zabičal, da sta ključni prvi dve sekundi po izgubljeni žogi,« je v Bring The Noise pojasnil Mats Hummels. »Izgubljena žoga nas ne sme potreti, ravno nasprotno: moramo biti srečni, da jo bomo lahko ponovno osvojili. Poglaviten cilj je bil z vsemi močmi žogo neposredno napasti, da bi na tekmecu, ki se je z žogo počutil varnega, dosegli učinek presenečenja in ga ujeli nepripravljenega.« Klopp je julija 2012 v pogovoru za Die Zeit dodal: »Najbolj uživam v popolni intenzivnosti. Ko na tekmeca z vseh strani padajo naše bombe, ko igramo na vse ali nič, tedaj čutim, da si nasprotnik ne upa niti zadihati.«

Pristop, ki je sčasoma dobil oznako »heavy metal« nogomet, je skozi sedem let vse glasneje dajal ritem gromkemu navijanju slovitega rumenega zidu (Die gelbe Wand) na južni tribuni ob domačih tekmah vselej prepolnega stadiona Signal Iduna Park in usmerjal neštete sprinte Kloppovih bojevnikov. Moto »teci, kot da ne boš dočakal jutrišnjega dne« je postal del vsakdanjika. »Nogometni Nemčiji smo prikazali nekaj novega,« je za Bring The Noise priobčil emblematični vezist in dolgoletni kapetan Sebastian Kehl. »Požirali smo nasprotnike in jih delali nemočne.«

Borussia je udarce delila brezkompromisno hitro in močno. Rumene in črne puščice so nasledile marljive napadalce iz Mainza. »Bi lahko vi razčlenili in dešifrirali hitrost?« se je glasil Kloppov odgovor na novinarsko vprašanje o s strani nasprotnikov prebrani in zlajnani Borussiini taktiki po zaključku zadnje manj plodne sezone (7. mesto v prvenstvu) 2014/15. Vprašanje, s katerim so si pričeli beliti glave bodoči nasprotniki karizmatičnega inovatorja, tisti z druge strani Rokavskega preliva.

Liverpool – v bolj nadzorovanem vrtincu

Še preden je njegov obraz prekril opeke Liverpoola, si je »Kloppo« zadal nov cilj: preobraziti dvomljivce (doubters), ki se niso otresli šoka po pobeglem naslovu 2014, v verujoče (believers). »Verjamem v s čustvi prežet zmagovalni model, ki ga navdihujeta hitrost in moč,« je razkril na predstavitveni novinarski konferenci jeseni 2015. »Igra mojih ekip temelji na preseganju lastnih zmožnosti. Že že taktična kultura, a taktična kultura s polnimi pljuči in velikim srcem.«

Začetek Kloppove liverpoolske zgodbe je na las podoben tistemu pri Borussii s pomembno razliko: grožnja tekmecu po globini. A pojdimo lepo po vrsti. 31. oktobra 2015 so Rdeči gostovali na Chelseajevem Stamford Bridgu in ugnali Modre s 3-1. Na eni od tekem, ki so pošteno zamajale usodo drugega Mourinhovega obdobja na čelu kluba z zahoda Londona, je Klopp izbojeval prvo pomembnejšo zmago. Tekmeca se je lotil s shemo 1-4-2-3-1, z Lallano za Firminom, z Milnerjem in Coutinhom na krilih (z rednimi pomiki v sredino), z osrednjima branilcema Škrtlom in Sakhojem, par Emre Can-Lucas Leiva je dajal ton igri v srcu zvezne vrste, bočnima branilcema (Nathanielu Clynu in še posebej Albertu Morenu) pa je zabičal neprestano vključevanje v napad.

Brez žoge je šlo za klasično shemo 1-4-4-2, čeprav je Firmino lovil tekmečeva osrednja branilca, Lallana pa pozorno spremljal Chelseajev par Mikel-Ramires v srcu zvezne vrste. Nasprotnikova orientacija na oba boka/krili je bila voda na Liverpoolov mlin. Obrambna zgoščenost je ožila prostor, krilo na nasprotni strani je zapiralo prostor nasprotnikovemu osrednjemu vezistu. Modri so bili ujeti v past: z enakimi sestavinami kot pred desetletjem v Mainzu, a tokrat na peti tekmi Kloppove ere po zgolj treh tednih službovanja ob reki Mersey.

Po izgubljeni žogi je glavna vloga v Gegenpressingu pripadla Emreju Canu, Lallani in Milnerju. Pep Lijnders, Kloppov sodelavec v strokovnem štabu, zadolžen za metodologijo vadbenega procesa, je »pepčka« v čast angleškemu reprezentantu, ki je sredi kroga soigralcev najbolj spretno kradel žoge, prekrstil v Milly’s rondo. »Temeljna ideja je, da ob izgubi posesti storimo vse, da žogo obkrožimo in jo kar najhitreje osvojimo,« je v pogovoru za Guardian pojasnil Alberto Moreno.

Prehodi v napad tedaj še niso potekali s hitrostjo in globino, ki ju je nekoliko pozneje na bočnem položaju patentiral Clynov tehnično in tekaško bistveno kakovostnejši naslednik Trent Alexander-Arnold. Liverpool si je zmago nad Chelseajem priigral po zaslugi dveh dolgih globinskih podaj rezervistu Christianu Bentekeju, tedaj prikladni prilagoditvi strukturni nepopolnosti, ki jo je klub nadomestil po zaslugi premišljenega in ciljno usmerjenega delovanja v prihajajočih prestopnih rokih. Sadio Mané 2016 in Mo Salah 2017 sta dopolnila napadalni mozaik in v moštvo vnesla velecenjeno kakovost, s katero je manager ob pomoči namišljene devetke Roberta Firmina dobil med seboj idealno dopolnjujoč se udarni trio.

Znova se vrnimo v november 2018 v Kloppovo prostorno pisarno v Melwood. Z bodljajem: »Imenujte mi vrhunsko nogometno ekipo, ki ne slovi po hitrosti,« je izzval presenečenega novinarja Robertsona. »Brez hitrosti v modernem nogometu preprosto ne gre. Da bi napravili razliko, potrebujete urne noge. Še bolje: zmes tehnike in hitrosti, kar še posebej šteje v napadu. Priti hitreje do ugodnih položajev od nasprotnika je postalo ključnega pomena v modernem nogometu.« Kot njegova Borussia je Kloppov Liverpool za tekmeca postal permanentna nevarnost pri prehajanju v napad. Že osvojena žoga po odbitku nasprotnikove zasedbe ali nasprotnikova napadalna prekinitev (prosti strel, kot) zadostujeta ekipi, ki z zdravo agresivnostjo napada prostor za hrbti tekmečevih branilcev. V prvi vrsti z odkritim Firminom, ki bolj ali manj spretno izkorišča privilegiran položaj za sodelovanje z obema rdečima puščicama: Salahom in Manéjem.

Klopp je tako obrnil hrbet svoji osnovni shemi 1-4-2-3-1, ki je postala občasna rešitev v potekih tekem in jo uporablja, ko želi vsebino nadgraditi v širino. Preobrazba v 1-4-3-3 mu omogoča še bolj neposredno plenjenje praznega prostora za hrbtoma tekmečevih bočnih branilcev. Za to je delno spremenil utečene obrambne mehanizme. Liverpool se v primerjavi z Borussio še hitreje odzove na nasprotnikove zametke napadov: prva obrambna linija treh stremi k prestrezanju podaj k bočnima branilcema, za kar je potrebna visoka taktična inteligenca. Cilj je sočasno pokriti rešitev za svojim hrbtom (bočni branilec za Salaha in Manéja, obrambni vezist za Firmina) in kar najhitreje pritisniti na par osrednjih branilcev. Ostali soigralci se v bloku prilagodijo in si z izdatnim prispevkom treh vezistov (kompenzacija širine) in po potrebi dolgih izletov bočnih branilcev (Trenta Alexandra-Arnolda in Andya Robertsona) prizadevajo zapolniti novonastale vrzeli. »V sodobnem nogometu se s posamičnim pokrivanjem (markiranjem) ni mogoče uspešno braniti, čeprav nekateri klubi to še počnejo,« poudarja Klopp. »Vsak igralec mora paziti na vsaj dva ali celo tri nasprotnike. To lahko stori na način, da se ob začetku branjenja postavi na svoje mesto. Primer: napadete igralca z žogo in za vašim hrbtom stoji vsaj en njegov soigralec. Če to storijo trije, pomeni, da se trije branijo proti petim/šestim tekmecem, kar vsem ostalim bistveno olajša delo.« In omogoča višje branjenje, česar so se s prihodom izpopolnjenih video analiz z namenom dodatne varnosti (ob uspešni izvedbi) pričeli še bolj vešče posluževati tudi pri Liverpoolu.

Stadion na znameniti Anfield Road je za nasprotnike Rdečih postal hudičev kotel. Avgusta lani se je v njem v dresu Arsenala (poraz 1-3) opekel Dani Ceballos. Z besedami: »Še nikjer nisem doživel česa podobnega,« je za Guardian vzhičeno začel opisovati svoj ognjeni krst. »Nisem še igral proti boljši ekipi in igralcem, ki bi tako silovito izvajali pritisk, pri čemer jim pomaga zvesto in glasno občinstvo. Preprosto ne moreš dihati. Prisilili so nas, da smo ogromno časa porabili za branjenje in ko smo želeli nekaj ustvariti z žogo, ko smo želeli zadihati, so se nam spet prikradli za ovratnike.«

44 tekem brez poraza, 18 zaporednih zmag … Da bi z igralci dosegel zavidljivi številki, je Klopp postregel z novo čarovnijo in moštvu dodal novo dimenzijo. Dolgo časa se je njegov Liverpool mučil proti zgoščenim obrambnim postavitvam nasprotnika. Lepa primera sta prvi poraz proti Crystal Palacu novembra 2015, ko so navijaške vrste v zavidljivem številu zapustile mitsko domače prizorišče še pred zadnjim piskom sodnika Swarbricka, in zadnji domači ligaški neuspeh proti istemu tekmecu aprila 2017. Liverpool je na obeh tekmah živel zgolj v praznem prostoru in za prazen prostor. Ko ga je napolnil nasprotnik, so se Kloppovi varovanci stihijsko vračali k sredinski črti in v nedogled poskušali ponavljati vajo. »Največji izziv za katerokoli ekipo na svetu je: uspešno soočenje z nizkim strnjenim tekmečevim blokom,« je 52-letnik januarja letos poudaril za Sky Sports. »V tem primeru si prisiljen vsako sekundo iskati in najti prave rešitve, predvsem pa tekmeca stalno siliti v neudoben položaj, s pridom izkoriščati praznino za zadnjo vrsto, ko je to še mogoče, v nasprotnem primeru si oplel.« Lekcija, ki jo je po Crystal Palacu sredi letošnjega marca spretno in srečno v svojo korist obrnil madridski Atlético.

Gre za težavo, ki je paralizirala Borussio v zaključku Kloppove ere. Njegov prihod v Liverpool je pomenil prelom. Nemec se je na vse pretege trudil z odpravo pomanjkljivosti. »Na treningih smo se najprej z majhno intenzivnostjo poskusili naučiti igrati skupaj na majhnem prostoru, da bi nogometaši po najkrajšem postopku reševali kočljive situacije,« je izjavil avgusta 2016. »”Ko sem tu, moram vedeti, kje si. Kje je on? Sem prepričan, da si na tem mestu? Me boš ščitil in kril hrbet, da bom lahko stekel tja?” Pretresali smo vse možnosti. Pri tem je bistvenega pomena delo z istimi možmi v daljšem časovnem obdobju. Zanemariti ne smemo skupne izkušnje, niza uspešnih rezultatov in kančka sreče. Sčasoma pride trenutek, ko se zdi, da smo odločitve bolj kot z glavo začeli sprejemati s cmokom v grlu in bolečino v trebuhu, kar nam je olajšalo delo.«

Po 18 mesecih je bila preobrazba dovršena. Liverpoolova napadalna dejavnost je postala večplastna: dolge uverture Virgila van Dijka, ki je z lasersko usmerjenimi diagonalnimi podajami iskal Salaha; izostrena desnica Trenta Alexandra-Arnolda, ki je bodisi z asistencami v globino hranil bliskovitega Egipčana bodisi med nasprotnikovima linijama našel Firmina; prispevek bočnih branilcev v širini in v njunih nenehnih sprintih v obe smeri – razbijati strnjen tekmečev blok in ga mučiti s številnimi predložki. Liverpool je postal ena najboljših evropskih ekip v izkoristku napadalnih prekinitev. Kloppovi varovanci so do najmanjših podrobnosti razdelali celo podaje iz avta, plod marljivega dela danskega strokovnjaka Thomasa Grønnemarka. Njegovih 18 kombinacij izkoriščanja praznega prostora po metih žoge prek glave je za Kloppove Rdeče postalo biblija. »Potem, ko smo se v prvi sezoni privajali drug na drugega, smo v drugi v ospredje postavili posest žoge,« je za Bring The Noise dodal Kloppov prvi sodelavec Krawietz. »V potekih tekem smo težili k izpolnjevanju osnovne ideje: z žogo nadzorovati ritem in hitrost tekme. Čas med preizkušnjami pa smo zapolnjevali s petičnim ponavljanjem sekvenc iz tekem s poudarkom na povečanem pritisku.« Po lanski šesti evropski kroni bi Liverpool te dni z drevesa moral pobrati novo, še zrelejše jabolko, ki se mu spretno izmika že 30 let.

Apologija gledljivosti

»Hauptsache drei Punkte.« Tisto, kar šteje, so tri točke. Zapeljiv slogan, ki krasi steno Kloppove sosednje pisarne, kjer nastajajo ideje njegovih sodelavcev. Za strokovnjaka iz Stuttgarta nogomet izdatno presega tovrstne matematične sklepe. »Izkušnja je vedno pomembnejša od rezultata,« je bevskal še kot trener Mainza. »Zanima nas pustolovski, izkustveni nogomet (orig. Erlebnisfussball), točno ta žanr, ki ga želim gledati.« Nogomet, ki ga je gojil od Mainza prek Dortmunda do Liverpoola in sestoji iz štirih konstant v vseh delih vsebine: ambicioznost in intenzivnost pri branjenju, širina in hitrost pri prehodih v napad, zgostitev prostora na sredini ter prispevek bočnih branilcev pri pripravi napadov in njun Gegenpressing pri prehodih v obrambo.

»Ostajam zaprisežen zagovornik, da je ključna vloga nogometa zabavati ljudi. Ne nazadnje gre zgolj za nogomet in nič drugega,« je ponovil oktobra 2018. »Nogometaši ne rešujemo življenj, nismo izumitelji, nismo kirurgi in smo preprosto dobri zgolj za nogomet. Če mi ne bomo navduševali ljudi, zakaj bi se sploh trudili? Na žalost to ni vedno mogoče in je marsikdaj v ospredju trdo delo, a nogometa v službi zabave ne smemo zanemariti. K temu moramo stremeti.« Miselnost, ki je blizu Pepu Guardioli, a z drugačno interpretacijo. Če katalončev nogomet fascinira gledalca, Kloppov navdušuje in navdihuje navijača.

 

 

Foto: Guliver/Getty Images

Zadnje video vsebine

1

VIDEO: Messi se je poklonil Maradoni...Več

2

VIDEO: Rupnik znova uprizoril Messija...Več

3

VIDEO: Igralci Lazia preklinjali ob obupnem pristanku “novega” letala...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Srce, veliko kot garderobna omara...Več

2

BLOG: Mesto, kjer se otroci rojevajo z vratarskimi rokavicami...Več

3

Maldini: Sram me je bilo, ko sem videl posnetke tekem proti Maradoni...Več