single
[158,2]
100131

Portret legende: Roberto Baggio

Avtor: Luka Cotič
11. 4. 2020, 08.44

Slovenski nogomet je zame vedno na prvem mestu, odkar pomnim pa sem zelo navezan tudi na italijanski calcio. Verjetno zaradi sorodstvenih vezi, ki me vežejo na Italijo. Ko sem se proti koncu prve polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja okužil z virusom nogomet, mi je kot prvi tuji nogometaš v oči padel velemojster z nevsakdanjo pričesko.

Svetovno prvenstvo leta 1994 v Združenih državah Amerike je bilo prvo veliko tekmovanje, ki sem ga navkljub poznim terminom tekem spremljal s polno paro. Roberto Baggio je bil eden najboljših posameznikov turnirja, njegovih pet zadetkov je Italijanom izdatno pomagalo na poti do uvrstitve v veliki finale. Takratni član torinskega Juventusa je odločil tekme proti Nigeriji v osmini finala (2:1 po podaljšku), Španiji v četrtfinalu (2:1) in Bolgariji v polfinalu (2:1), potem ko v skupinskem delu tekmovanja ni zadel niti enkrat. Prvi zvezdnik izjemne zasedbe pod vodstvom Arriga Sacchija je bil na koncu mundiala označen za tragično osebnost zaradi zgrešene enajstmetrovke v finalu proti Braziliji na mitskem stadionu Rose Bowl v Pasadeni.

Roberto Baggio o enajstmetrovki v finalu SP 1994: “Vedel sem, kaj moram storiti in bil sem popolnoma osredotočen. Bil pa sem tudi zelo utrujen, zato sem premočno udaril žogo.”

Brazilci so četrtič postali najboljši na svetu, Baggiov strel pod oblake v zadnjem poskusu za izenačenje na 3:3 v loteriji enajstmetrovk pa je dosegel medplanetarno slavo, čeprav sta pred tem z bele pike zgrešila tudi Daniele Massaro in Franco Baresi. Nesrečni dogodek seveda ni mogel ustaviti izjemne kariere fantazista iz Caldogna pri Vicenzi na severu Italije. Roberto Baggio je zablestel že na svetovnem prvenstvu v domovini leta 1990, tretjič in zadnjič v karieri pa se je zbora najboljših na planetu udeležil leta 1998. Čeprav je edini Italijan z zadetki na treh mundialih, na katerih se je med strelce vpisal devetkrat, naslova ni osvojil. Na skupno 56 tekmah za Azzurre je dosegel 27 zadetkov in je skupaj z Del Pierom četrti na večni lestvici.

Konec še preden se je začelo?

Po šestih letih v mladinskem pogonu Caldogna se je eden izmed osmih otrok Matilde in Fiorinda Baggio preselil v Vicenzo, pri kateri je s 16 leti prvič nastopil za člansko ekipo. Zgodilo se je 5. junija 1983 ob domačem porazu proti Piacenzi (0:1) na zadnji tekmi sezone v okviru Serie C1. Prvi zadetek v članski konkurenci je z enajstih metrov dosegel 3. junija 1984 proti Brescii, pri kateri je 20 let kasneje končal kariero. Konec bi lahko prišel še precej prej, še preden se je kariera sploh dobro začela. Med zadnjo sezono pri Vicenzi si je tedaj 18-letni Baggio pri poskusu drsečega starta namreč resno poškodoval vezi v obeh kolenih in meniskus v desnem na srečanju z Riminijem. Poškodba je prišla dva dni pred uradno potrditvijo prestopa v Firence!

Številni zdravniki so bili mnenja, da mladi Roberto nogometa ne bo igral nikoli več, a Fiorentina je tako močno verjela v njegove sposobnosti, da je prestop speljala do konca in poskrbela za uspešno operacijo uničenih kolen. Baggio je zaradi tega še danes izredno navezan na Violo iz toskanskega bisera. Prvi nastop v vijoličastem dresu je vpisal v pokalu, v Serie A pa je debitiral 21. septembra 1986 proti Sampdorii. Sledila je nova poškodba kolena, posledica je bilo 220 šivov in 12 izgubljenih kilogramov. Prvi gol v Serie A je zato dosegel šele 10. maja 1987 proti Napoliju z Diegom Maradono (1:1). Med letoma 1985 in 1990 je za Fiorentino v vseh tekmovanjih na 136 tekmah zbral 55 zadetkov in je eden najboljših igralcev v zgodovini kluba.

Prisiljen prestop in Zlata žoga

Juventus že tako ali tako ni bil najbolj priljubljen v Firencah, Roberto Baggio pa je posredno poskrbel, da se je nepriljubljenost sprevrgla v še danes goreče sovraštvo. Leta 1990 se je za takratni svetovni reokrd osem milijonov funtov preselil k Juventusu. V Firencah so na pobudo navijačev Fiorentine izbruhnili izgredi, v katerih je bilo poškodovanih 50 ljudi. Glavni akter prestopa je prilil olje na ogenj: “Bil sem primoran sprejeti prestop,” je dejal. Ko je Juventus 7. aprila 1991 igral proti Fiorentini, Baggio ni želel izvesti enajstmetrovke, ki jo je potem zgrešil Luigi De Agostini in Fiorentina je zmagala. Ko je odšel z igrišča je pobral in poljubil šal Fiorentine, kar ni bilo po godu navijačem Juventusa. “V srcu bom vedno vijoličast,” je izjavil po tekmi.

Bianconeri so v naslednjih petih letih še kako vzljubili nogometaša, ki je desetico nasledil po Michelu Platiniju. Baggio je na 200 tekmah za Juventus zabil 115 golov, leta 1993 je osvojil pokal Uefa, postal najboljši nogometaš sveta in prejel Zlato žogo. Leta 1995 je klubu pomagal do prvega mesta v italijanskem prvenstvu in pokalu. Tudi v Piemontu poškodbe kolen budista niso pustile pri miru. Obenem je Marcello Lippi, ki je leta 1994 pri Stari dami nasledil Giovannija Trapattonija, želel ustvariti moštvo, ki bi bilo manj odvisno od enega samega posameznika. Kljub temu, da je odločilno pomagal klubu do dveh domačih lovorik in vnovičnega nastopa v finalu pokala Uefa, se je avantura Roberta Baggia v črno-belem nezadržno bližala koncu.

Polovično zadovoljstvo pri Rossonerih

Poleti leta 1995 so Marcello Lippi, Roberto Bettega in Umberto Agnelli oznanili, da danes deveti najboljši strelec v zgodovini kluba nima več prihodnosti na stadionu Delle Alpi. Omenjeni so v navezi z Lucianom Moggijem čarobni desetici ponudili podaljšanje pogodbe le v primeru 50-odstotnega znižanja osebnih prejemkov. Prihodnost so raje zaupali Alessandru Del Pieru, Baggia pa so po pritiskih Silvia Berlusconija in Fabia Capella ter navzlic protestom lastnih navijačev, zanimanju Interja, madridskega Reala, Manchester Uniteda in Blackburna za skoraj sedem milijonov funtov prodali v AC Milan. Il Divin Codino se je s poškodbami ukvarjal tudi v Milanu, a je bil s prvi sezoni z dvanajstimi asistencami vseeno najboljši podajalec v Serie A.

Postal je šesti igralec, ki je scudetto osvojil dve leti zapovrstjo z dvema različnima kluboma. S strani navijačev je bil izbran za najboljšega igralca Milana v sezoni 1995/96. Vseeno so se proti koncu sezone začele težave s Fabiem Capellom, ki je bil mnenja, da Baggio ni več sposoben igrati vseh 90 minut in ga je pogosto menjal. V drugi sezoni pri Milanu je pod vodstvom Oscarja Tabareza začel dobro, a je bil zaradi slabih izidov preseljen na klop. Profesorja Tabareza je nasledil Arrigo Sacchi, s katerim se je Čarobni repek sprl že na SP 1994, kar se je po spravljivem začetku zgodilo tudi pri Rossonerih. Praktično edina svetla točka obdobja 1996/97 je bil Baggiov debi z golom v Ligi prvakov, iz katere pa je Milan izpadel po skupinskem delu.

Zinedine Zidane: “Roberto Baggio na klopi? Tega ne bom razumel nikoli v življenju.”

Brez čarobnega repka na tretji mundial

Poletje 1997 je prineslo novo selitev. Capello se je vrnil v Milan, zato je moral Baggio oditi. Bil je na pragu prestopa v Parmo, a ga je takratni trener Crociatov Carlo Ancelotti zavrnil, češ da se ne bi vklopil v njegov taktični načrt (4-4-2). Podobno je menil tudi za Gianfranca Zolo. Baggio je zaigral za Bologno, da bi si priboril nastop na SP 1998 in klubu pomagal v boju za obstanek. Naredil je precej več, odstrigel si je čarobni repek in napovedal ponovno nogometno rojstvo. Bologna je naposled osvojila osmo mesto predvsem po zaslugi 22 zadetkov in devetih podaj Roberta Baggia, ki je bil najboljši italijanski strelec in hkrati nominiran za najboljšega igralca sezone 1997/98. Nagrada je prišla v obliki nastopa na tretjem munidalu v Franciji.

Carlo Ancelotti: “Želel sem, da bi igral v konici napada, zato je odšel v drug klub. Namesto zame je za Bologno je dosegel 22 zadetkov. To je bila moja velika napaka.”

Sledila je selitev v milanski Inter, katerega navijač je bil v otroštvu. Razlog je bilo igranje v Ligi prvakov, a vseeno je bila to slaba odločitev. Poškodbe, slabi rezultati in številne menjave trenerjev so močno omejile igralni čas in učinkovitost. Po Luigiju Simoniju, Mircei Lucescuju in Royu Hodgsonu se je na začetku Baggiove druge sezone pri Nerazzurih na klop usedel Marcello Lippi. Nemudoma ga je zaradi domnevne slabe pripravljenosti odstranil iz ekipe, Baggio pa je kasneje v biografiji zapisal, da ni igral, ker trenerju ni želel povedati, kateri igralci imajo slabo mnenje o njem. Kljub obrobni vlogi je prispeval nekaj pomembnih golov, med drugim je trenerja Lippija rešil s izjemno predstavo ob zmagi nad Parmo, ki je Interju prinesla Ligo prvakov.

Po črno-modri kalvariji novo vstajenje

Do podaljšanja pogodbe z Interjem razumljivo ni prišlo. Pri 33-letih Baggiu vseeno ni manjkalo snubcev, med katerimi je bila bojda tudi Barcelona. Toda odločil se je za Brescio, ker je želel nastopiti še na četrtem mundialu. Privabil ga je legendarni trener Carlo Mazzone: “Baggio je najboljši italijanski fantazist, boljši od Meazze in Bonipertija. Je med najboljšimi nogometaši vseh časov. Če ne bi bilo poškodb, bi bil boljši od Maradone, Peleja in Cruyffa.” Med letoma 2000 in 2004 je nemalokrat navdušil s predstavami v dresu Brescie, ki je v tistem času nastopala v Evropi. Za Rondinelle je 14. marca 2004 proti Parmi (2:2) dosegel 200. zadetek v Serie A. Z 12 goli in 11 podajami je klubu pomagal do 11. mesta v obdobju 2003/2004.

16. maja 2004 je na San Siru proti Milanu odigral zadnjo tekmo v karieri. Milan je zmagal s 4:2, Baggio pa je podal za drugi gol Brescie, ki ga je dosegel Brazilec Matuzalem. V 88. minuti ga je trener Gianni De Biasi zamenjal in mu namenil stoječe ovacije več kot 80.000 glave množice na največjem italijanskem stadionu. Na 101 tekmi za Brescio je dosegel 46 zadetkov, njegove desetice v klubu ne bo nosil nihče več. V štirih letih z Baggiom je Brescia namreč zabeležila najdaljši zaporedni niz sezon v prvi ligi, pred tem v 40 letih nikoli ni odigrala niti dveh zaporednih sezon med elito. Skupaj je Roberto Baggio zbral 205 zadetkov v Serie A, je sedmi najboljši strelec v njeni zgodovini in eden najboljših nogometašev vseh časov na našem planetu.

V letih po koncu športne poti se je lahko več posvečal soprogi Andreini in trem otrokom, hčerki Valentini ter sinovoma Mattii in Leonardu. Pogosto obiskuje svoj ranč v Argentini. V Covercianu je leta 2012 pridobil trenersko licenco, a se v stresnem poklicu (še) ni preizkusil, čeprav bi lahko delal tudi v klubih iz Serie A. Nekaj časa je služboval na italijanski nogometni zvezi (FIGC), a je hitro odstopil, saj so njegove ideje naletele na gluha ušesa. Medijsko izpostavljenost veliko izkorišča za humanitarne akcije, zaradi katerih se je še globje zasidral v srca italijanskih ljubiteljic in častilcev žogobrca. Dolgih 16 let smo že prešteli od Robyjeve zadnje tekme, a spomini na njegovo čarobno ravnanje z žogo nam bodo ostali za vedno.

Foto: Šport TV
Video: Youtube.com

Zadnje video vsebine

1

Matko za Šport TV: Ne glede na to, na katerem položaju igram, mi trener daje svobodo (VIDEO)...Več

2

Sezona mučenja se nadaljuje: Ajax v izdihljajih tekme do težko prigarane točke (VIDEO)...Več

3

Rose prepričan, da Xavi Simons ostaja pri Leipzigu (VIDEO)...Več

Najbolj brano ta mesec

1

BLOG: Čas je za Elšnika, Karničnika, Iličića, Topalovića… Pridete?...Več

2

Šeško v klubskem dresu znova trese, proti Heidenheimu do svojega 10. gola v Bundesligi (VIDEO)...Več

3

Bayern lahko s takšnim Kanom sanja celo evropsko krono (VIDEO)...Več