šport TV 1 logo
13:30
Bologna - Napoli Serie A
šport TV 2 logo
14:15
Atalanta - Brescia Serie A
šport TV 3 logo
14:00
Andorra - Baskonia Španska liga

Portret legende: Alessandro Del Piero

Avtor: Luka Cotič
20. 5. 2020, 08.12

Na današnji dan pred osmimi leti je odigral zadnjo tekmo za torinski Juventus, pri katerem je preživel skorajda vso kariero. Od kluba se je poslovil s porazom v finalu italijanskega pokala, a tudi z naslovom državnega prvaka. V zgodovinske knjige je vpisan kot največji igralec Juventusa vseh časov.

Alessandro Del Piero je 20. maja leta 2012 na rimskem stadionu Olimpico zadnjič oblekel črno-beli dres. V 67. minuti finalne tekme Coppe Italia ga je zamenjal Mirko Vučinić in tako se je s stoječimi ovacijami navijačev Juventusa in Napolija končala velika ljubezenska zgodba. Napoli je v večnem mestu slavil z 2:0 in Juventus je v Del Pierovi zadnji sezoni dobil »samo« scudetto, ki ga je proslavil sedem dni pred pokalnim finalom z domačo zmago nad Atalanto. Del Piero je v 27. minuti srečanja z Bergamaschi dosegel svoj zadnji zadetek za Juventus, povišal je na 2:0, v 59. minuti pa ga je Antonio Conte zamenjal in poskrbel za dež solza na stadionu Juventusa. Sezona 2011/12 je bila za torinskega velikana prva na novem objektu, začela je osemletno obdobje prevlade v Italiji, obenem pa je bila labodji spev za dolgoletnega kapetana, ki je skozi leta postal sinonim za Juventus.

V omenjeni sezoni je Alessandro Del Piero igral vse bolj obrobno vlogo v zasedbi njegovega nekdanjega soigralca Antonia Conteja. Konec zgodbe z Juventusom se je nezadržno bližal, prevladoval je občutek, da ne po volji igralca, ki je želel nadaljevati športno pot. Še naprej je želel biti pomemben član moštva, česar pa mu trener ni bil pripravljen ponuditi, zato je Del Piero med letoma 2012 in 2014 igral še v Avstraliji za Sydney FC in v Indiji za Delhi Dynamos. Za Sydney je na 48 tekmah A-League dosegel 24 zadetkov in zbral nekaj individualnih nagrad, med drugim je bil uvrščen v ekipo desetletja in v hišo slavnih pri Sydneyju. Na splošno velja za enega največjih nogometašev, ki so kdajkoli teptali zelenice na stadionih v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med najimenitnejše nogometaše našega planeta pa se je izstrelil v dresu Juventusa, ki ga je nosil 19 let.

Pavel Nedved: “Kjerkoli na svetu slišiš besedo Juventus, se ti v glavi najprej pojavi slika Del Piera. To pove vse.”

Rojen je 9. novembra leta 1974 v kraju Conegliano, ki leži približno 30 kilometrov severno od Trevisa v pokrajini Benečija. Prve nogometne korake je naredil kot vratar pri lokalnem moštvu San Vendemiano. Mama Bruna je bila zadovoljna, saj vratarski položaj menda ni prinašal (pre)velikega tveganja poškodb, a mali Ale je bil že v otroških letih precej bolj navdušen za igro v napadu. Leta 1988 so ga opazili ogledniki Padove, kamor se je preselil pri 13 letih. V sezoni 1991/92 je bil s 16 leti vključen v člansko zasedbo, pri 17 pa je vpisal prvi nastop na tekmi Serie B proti Messini. 15. marca 1992 ga je trener Mauro Sandreani na igrišče poslal namesto Roberta Putellija. V naslednji sezoni, 22. novembra 1992, je dosegel prvi profesionalni zadetek ob zmagi nad Ternano s 5:0. Poleti leta 1993 je po silnih prizadevanjih Giampiera Bonipertija za pet milijard lir prestopil v Juventus.

Naslednik velikana postane velikan

Giovanni Trapattoni ga je redno vabil na treninge prvega moštva, a na začetku je več igral za Primavero, s katero je leta 1994 osvojil prestižni turnir v Viareggiu in scudetto v starostni kategoriji U-20. 12. septembra 1993 ga je Trapattoni na tekmi proti Foggii prvič poslal na igrišče v Serie A. Prvi zadetek za člane je dosegel sedem dni kasneje, ko je s klopi vstopil proti Reggiani. Ko je prvič zaigral v udarni enajsterici, je proti Parmi dosegel hat-trick. V sezoni 1993/94 je dosegel pet zadetkov v Serie A, nastopal pa je še v Coppa Italia, pokalu Uefa in za Primavero. Juventus je bil državni podprvak. Sezona 1994/95 je prinesla spremembe. Roberto Bettega, Antonio Giraudo in Luciano Moggi so postali direktorji kluba, Marcello Lippi pa trener. Del Piero je po poškodbi Roberta Baggia odigral večino tekem ob Gianluci Vialliju in Fabriziu Ravanelliju, Juve pa je po devetih letih osvojil naslov.

Leta 1995 je pravzaprav osvojil dvojno krono, v finalu pokala je premagal Parmo, proti kateri je potem klonil v finalu pokala Uefa. Na 50 tekmah v vseh tekmovanjih je novi zvezdnik črno-belih dosegel 11 zadetkov. Predsednik Gianni Agnelli mu je zaradi elegantnega ravnanja z žogo nadel vzdevek Pinturicchio po renesančnem umetniku in učencu velikega Rafaella, Del Piero pa je pristal na četrtem mestu razvrstitve za Zlato žogo. V naslednji sezoni je od Roberta Baggia, ki je prestopil v Milan, prevzel mitski dres s številko deset. Juventus je osvojil super pokal, drugo mesto v prvenstvu in do danes zadnji naslov evropskega prvaka. 22. maja 1996 je v rimskem finalu po enajstmetrovkah s 4:2 premagal Ajax, Del Piero je bil s šestimi zadetki drugi strelec Lige prvakov. V letu 1996 je bil najboljši igralec Interkontinentalnega pokala in zmagovalec evropskega super pokala.

Raul Gonzalez: “Del Piero je najboljši nogometaš v zgodovini italijanskega nogometa. Zelo ga imam rad in brezmejno ga spoštujem.”

Vnovič je bil četrti na lestvici za Zlato žogo. Juventus je v sezoni 1996/97 znova osvojil scudetto in nastopil v finalu Lige prvakov. Tokrat ga je v Münchnu s 3:1 ugnala dortmundska Borussia, Del Piero pa je s petko dosegel enega najbolj znamenitih zadetkov v finalih pokala prvakov. Nominiran je bil za najboljšega igralca na svetu po izboru Fife in za Zlato žogo. V tekmovalnem obdobju 1997/98 je z Juventusom osvojil super pokal in 25. scudetto, še tretjič zapovrstjo pa je zaigral v finalu Lige prvakov. 20. maja 1998 ga je v Amsterdamu razočaral Predrag Mijatović, ki je zadel za zmago madridskega Reala. V strelskem smislu je zabeležil najboljšo sezono kariere z 32 zadetki v vseh tekmovanjih, z desetimi je postal najboljši strelec Lige prvakov, v domovini je prejel naziv najboljšega italijanskega igralca v Serie A in bil uvrščen med možne prejemnike laskave nagrade Ballon d’Or.

Poškodba, Calciopoli, svetovni naslov in večna slava

Na žalost je bleščečo kariero zvezdnika Juventusa omadeževala poškodba. Novembra 1998 je Alessandro Del Piero na tekmi z Udinesejem utrpel hudo poškodbo kolena, ki mu je odvzela celotno sezono. Klub je trpel, osvojil je šesto mesto v Serie A in v polfinalu Lige prvakov izpadel proti kasnejšemu prvaku Manchester Unitedu. Poškodbo je Alex izkoristil za izboljšanje telesne priprave, krepko je povišal mišično maso, zaradi česar je izgubil nekaj hitrosti in bil v družbi nekaterih soigralcev in klubskih funkcionarjev celo obtožen nezakonitega dopinga. Primer je bil zaključen šele leta 2005, ko so bili vsi vpleteni spoznani za nedolžne. Okrepljen za potrebe modernega nogometa je v sezoni 1999/00 pod vodstvom Carla Ancelottija navdušil predvsem z asistencami, v vseh tekmovanjih jih je zbral 20, v Serie A je bil prvi podajalec s 14. Dobil je pokal Intertoto.

Leta 2001 se je na klop Juventusa vrnil Marcello Lippi, Alessandro Del Piero pa je postal kapetan moštva, ki sta se mu pridružila David Trezeguet in Pavel Nedved. Rezultat je bil 26. naslov italijanskega prvaka, ki ga je Juventus osvojil v zadnjem krogu s točko prednosti pred Romo in Interjem. Del Piero je zadel na zadnji tekmi sezone, v kateri je zabil 21 golov in na srečanju z Venezio 26. avgusta 2001 prišel do 100. in 101. zadetka v črno-belem. Prihodnja sezona 2002/03 je prinesla drugi zaporedni scudetto in nov poraz v finalu Lige prvakov, tokrat na Old Traffordu v Manchestru proti Milanu po enajstmetrovkah (2:3). Sledilo je obdobje med letoma 2004 in 2006, ko je Juventus vodil Fabio Capello, ki je kapetana velikokrat pustil na klopi. Pinturicchio je 10. januarja 2006 s 185. zadetkom vseeno postal najboljši strelec v klubski zgodovini ter osvojil še dva naslova prvaka.

Marcello Lippi: “Za Del Piera imam samo štiri besede: Del Piero je Juventus.”

Afera Calciopoli je Juventusu odvzela naslova v letih 2005 in 2006 ter poskrbela za največji pretres v zgodovini velikana iz Piemonta. Leta 2006 je sledila prisilna selitev v Serie B. “Pravi gospod nikoli ne zapusti svoje dame,” je tedaj izjavil Del Piero, ki je tudi v peklu druge lige ostal zvest Stari dami. Tako si je z nekaterimi somišljeniki prislužil večno slavo med privrženkami in pristaši Juventusa. Še večjo veljavo zgornjim besedam je dal naslov svetovnega prvaka, ki ga je Alex leta 2006 osvojil z italijansko reprezentanco. Bil je eden ključnih mož v četi Marcella Lippija, zadel je v polfinalu proti Nemčiji in uspešno izvedel enajstmetrovko v finalu proti Franciji, v naslednji sezoni pa je igral drugoligaški nogomet. Čeprav je Juventus v drugi ligi začel z devetimi točkami minusa, je na koncu osvojil prvo mesto, Alessandro Del Piero pa je z 20 zadetki postal najboljši strelec Serie B.

Reprezentanca in zadnja leta v znamenju mejnikov

Po drugoligaškem naslovu se je Juventus hitro vrnil med najboljše italijanske klube, kmalu je spet zaigral v Ligi prvakov, a sledil je nov padec in na naslednji naslov je bilo potrebno čakati do zadnje kapitanove plovbe s črno-belo ladjo v že omenjeni sezoni 2011/12. Scudetto pred osmimi leti je bil za Del Piera osmi oziroma šesti uradno priznani v karieri. Osvojil je še Ligo prvakov, evropski super pokal, klubsko svetovno prvenstvo, pokal Intertoto, italijanski pokal, štiri italijanske super pokale in naslov prvaka v Serie B. V 19 sezonah je med drugim postal igralec z največ nastopi za Juventus (705 tekem v vseh tekmovanjih), najboljši strelec v klubski zgodovini (290), dosegel je največ odločilnih golov za klub (135) in je Italijan z največ doseženimi zadetki s prostih udarcev (52). Za Italijo je dal 27 golov in je z Robertom Baggiom na četrtem mestu večne lestvice strelcev.

Azzurre je med letoma 1995 in 2008 zastopal na 91 tekmah. 12 nastopov in dva zadetka je zbral na svetovnih prvenstvih, 13 tekem in gol pa na evropskih prvenstvih. Skupaj z Enricom Chieso sta za La Nazionale dosegla največ zadetkov v vlogah rezervistov (5). Z mlado izbrano vrsto je leta 1996 osvojil naslov evropskega prvaka v kategoriji do 21 let. V članski zasedbi je debitiral pod taktirko Arriga Sacchija na kvalifikacijski tekmi za Euro 96 proti Estoniji 25. marca leta 1995 (4:1). Prvi zadetek je dosegel v istih kvalifikacijah, 15. novembra 1995, ob zmagi nad Litvo s 4:0. Na velikih tekmovanjih je prvi nastop vpisal na EP 1996 v Angliji, ko je na tekmi skupinskega dela proti Rusiji s številko 14 na hrbtu začel na levem krilu v zvezni vrsti. Skupaj je sodeloval na sedmih velikih turnirjih. Zadnjo tekmo za Modre je odigral 10. septembra 2008 v kvalifikacijah za SP 2010 proti Gruziji (2:0).

Po Paolu Maldiniju drugi Italijan z nastopi na sedmih velikih tekmovanjih je izpolnil svoj nogometni cilj, igral je do 40. leta. Ni mu bilo usojeno, da bi kariero končal pri Juventusu, a v zgodovino bo za vedno vpisan kot največji Juventino vseh časov. Po končani karieri se ni podal v funkcionarske ali trenerske vode, a ostaja povezan z žogobrcom. Dela kot strokovni komentator na televiziji Sky. Živi v ZDA, v Kaliforniji na Bel Airu v Los Angelesu, kjer vodi restavracijo in manjši nogometni klub. Njegovi sosedi so Jack Nicholson, Sylvester Stallone in podobni. Vedno je bil navdušen nad ameriškimi športnimi ligami, navijač Los Angeles Lakers, oboževalec glasbene skupine Oasis, dobrodelnež, oče treh otrok, v prvi vrsti pa nogometni umetnik, genij v kopačkah, eden zadnjih italijanskih fantazistov, ki je v svetu najbolj pomembne postranske stvari pustil neizbrisen pečat.

Alessandro Del Piero: “Juventus je ljubezen mojega življenja, je razlog za srečo in ponos, a tudi za razočaranje in frustracije, torej za vsa čustva, ki jih prinaša večna ljubezenska zgodba.”

Foto: Guliver/Getty Images
Video: Youtube.com

Zadnje video vsebine

1

VIDEO: Ibra s “kung fu” udarcem skoraj odnesel glavo Ronaldu...Več

2

Albanec obstal sredi vrat in šokiral strelca enajstmetrovke (VIDEO)...Več

3

VIDEO: Ronaldo priznal, da občuduje Brozovića...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Arašidi, beg, žoga in solze sreče: nenavadna odisejada Muse Juware...Več

2

Icardi poslal sporočilo Interju: Odšel sem v PSG, da bi osvajal lovorike...Več

3

Kumbulla: Branilec Hellasa, za katerega se tepejo italijanski velikani (video)...Več