Avtor: Nejc Mravlja
13. 5. 2021, 13.47
Kar naenkrat je pandem(on)ična histerija izginila. Bolje rečeno, v torek so nanjo vsaj za nekaj ur pozabili v Lizboni. V prvi vrsti nogometaši, ki so se veselo objemali, v zrak dvigali zaslužnega profesorja Rúbena Amorima in si na zelenici praznega stadiona José Alvalade čestitali za zgledno opravljeno delo, v drugi pa trume navijačev, ki so se v času tekme z Boavisto zbrali v okolici domačega nogometnega svetišča, da bi zeleno-bele bojevnike glasno podprli pred ključno bitko in s pirotehničnimi sredstvi v njihovo čast razsvetlili nebo. Svoj lonček so pristavili tudi televizijski gledalci, ki so uživali v posebnem privilegiju. Med prenosom vožnje klubskega avtobusa, ki ga je spremljal špalir najzvestejših privrženk in pristašev Levov, so doživljali življenje pred tekmo, po gala dogodku pa so iz domačega naslanjača uživali še v sprevodu novih prvakov do znamenitega, za to priložnost povsem v zeleno obarvanega trga Praça Marquês de Pombal, kamor se je nagnetla nepregledna v kričečo črnino odeta množica po vzoru mafijskega kartela iz ulice Grove Street iz priljubljene video igre Grand Theft Auto, in tako dobili vpogled še v bližnjo prihodnost. Četudi se Portugalska počasi in polagoma pobira iz zdravstvene krize – oblast je pred kratkim umaknila policijsko uro, vrata so ponovno odprle restavracije, kina in gledališča – je politični vrh prebivalcem priporočil, naj se v javnosti ne zbirajo v večjih skupinah in se pri tem vsaj poskusijo držati osnovnih covid ukrepov, kar se je v vročici magičnega torkovega večera, 11. maja 2021, med Sportingovimi navijači, ki so 19 let čakali na najbolj cenjeno domačo nogometno lovoriko, izkazalo za misijo nemogoče.
Med veseljaki se je znašla kopica tistih, ki se še dobro spominjajo zadušljive krize izpred treh let, ko je zeleni Lev hiral po vsem telesu in preživljal najtežje dni v 115-letni klubski zgodovini. Po novem neizbežnem porazu na gostovanju pri Marítimu je več deset navijačev obiskalo Sportingov vadbeni center in se celo fizično zneslo nad igralci. Slednji so že pred tem izkopali bojno sekiro s tedanjim predsednikom Bruno de Carvalhem, ki jih je na družabnih omrežjih po vsakem najmanjšem neuspehu javno žalil. Nevzdržen položaj je povzročil predčasno slovo trenerja Jorga Jesusa, ki je klubu spomladi 2016 znova približal sanje o domačem naslovu, a je prvenstvo z imenitnim moštvom (Rui Patrício, William Carvalho, Gelson Martins, Bas Dost) naposled sklenil pičli dve točki za vodilno Benfico … Pričakovano je nogo dobil še razvpiti predsednik de Carvalho.
Pridruženi člani kluba (sócios) so na čelo Levov ustoličili mladega in neizkušenega Frederica Varandasa, ki se je znašel pred najtežjim kariernim izzivom. Vojaški zdravnik in novinec v svetu nogometa – ob nastopu funkcije je imel 39 let – se ni mogel izogniti začetnim težavam, ki jih je podkrepila neugodna finančna situacija. Redkim prilivom se je po neljubih dogodkih v klubskem vadbenem središču pridružila povečini enostranska prekinitev pogodb številnih nosilcev. V zgolj letu se je na čelu članske ekipe zamenjalo kar pet trenerjev, od tega sta dva odigrala epizodni vlogi dežurnih gasilcev. Prelomnica se je zgodila marca lani, ko je Varandas izkoristil bogato prodajo prvega zvezdnika Bruna Fernandesa v Manchester United, da bi na čelo prvega moštva zvabil Rúbena Amorima. Zanj je Bragi plačal za trenerja astronomskih 10 milijonov evrov, kar je mladega stratega za Andréjem Villasem-Boasem in Brendanom Rodgersom uvrstilo na tedaj tretje mesto najdražje plačanih strokovnjakov na stari celini. Nekdanji portugalski reprezentančni vezist in član največjega rivala Benfice do prihoda v zeleno levje krdelo sploh še ni oddelal polne trenerske sezone in je Brago vodil na zgolj 13 tekmah, toda pozor: nanizal je kar 10 zmag, po eno ligaško proti vsem trem triumvirom portugalske nogometne krajine (Benfica, Sporting, Porto), in novega delodajalca omamil z jasno definirano prepričljivo vsebino.
Leto po trenerjevi najpomembnejši karierni odločitvi v njeno pravilnost pri Sportingu ne dvomi več nihče. Logično, kajti Amorim je v zaključku prejšnje sezone s sodelavci in igralci postavil čvrste temelje, s pomočjo katerih je v novem tekmovalnem obdobju uresničil šampionsko zgodbo. Igra Sportinga počiva na shemi 1-3-4-3 – ki se med branjenjem prelevi v 1-5-2-3 – s čvrstima, hitrima, prodornima in vzdržljivima bočnima igralcema, s parom zanesljivih osrednjih vezistov, ki napadalce zgledno hranita z uporabnimi podajami, in napadalnim triom, ki je nagnjen k prodorom v sredino. Milimetrsko uravnotežena shema deluje brezhibno. Dokaz je zgolj 15 prejetih zadetkov na prvih 32 ligaških preizkušnjah. Še več. Levi so dva kroga pred koncem še vedno neporaženi in lahko še ujamejo točkovni rekord tekmovanja. Da bi izenačili Benficinih in Portovih 88 točk, morajo zmagati na obeh preostalih izzivih, že na prvem jih v gosteh na sovražnem dvorišču čaka nihče drug kot ranjena Benfica.
Vsi poznavalci poglavitne zasluge za uspeh v en glas pripisujejo Amorimovemu prispevku, a ne gre zanemariti nenapisanega športnega pravila, da tekme zmagujejo nogometaši. Pomanjkanje izdatnejših prihodkov je upravo Sportinga – ki si je pozimi dovolil le en večji nakup in v zameno za 15 milijonov evrov iz Brage pripeljal strelca torkovega zmagovitega zadetka napadalca Paulinha – obrnilo k iskanju adutov iz bogate klubske akademije, iz katere so v preteklosti izšli mnogi žogobrcarski čudodelci. Mladi val na krilih Nuna Mendesa, Tiaga Tomása, Daniela Bragançe, Joãa Palhinhe, Gonçala Inácia in nepogrešljivih prišlekov (Pedro Porro, Matheus Nunes, Pedro Gonçalves), ki so klub okrepili za smešno nizke vsote, je Levom omogočil nov dotik prestižne srebrnine. Rúben Amorim je dobitno specialiteto v pravem trenutku oplemenitil z nepogrešljivimi izkušnjami Joãa Mária (ki si ga je njegov matični klub izposodil iz milanskega Interja), Antonia Adána, Luisa Neta, Zouhairja Feddala in obrambnega kolosa Sebastiána Luganita Coatesa, kapetana in redkega ostanka iz mračne pomladi 2018. K naštetim nosilcem je potrebno dodati sivi eminenci Vitorina Antunesa in Joãa Pereiro, ki sta z mirnostjo in povišanim tonom v redkih težkih trenutkih poskrbela za homogenost v slačilnici. Vzorčen primer talilnega lonca, ki je Sportingu omogočil 19. prvenstveno zvezdico pred za klub nedvomno dolgim in vročim poletjem. Če je Rúben Amorim že potrdil, da bo z zlatom posuto ekipo vodil tudi v prihodnji sezoni, pa to najbrž ne velja za vse igralske adute, po katerih hlepi vse manj pregledna množica evropskih velikanov. Najbolj vneti Sportingovi tifozi razmišljajo še tri poteze vnaprej in v glavah že premlevajo o tem, katero igralno mesto bi bilo v shemi 1-3-4-3 najprimernejše za njihovega boga Cristiana Ronalda …
Foto: Šport TV
