Paraolimpijci že v četrtek v boj za medalje

Slovenski paraolimpijci končujejo odštevanje do najpomembnejšega tekmovanja ne le tega leta, pač pa zadnjega štiriletja. Paraolimpijske igre, ki jih gosti Rio de Janiero, so za športnike invalide vrhunec večletnih priprav in za marsikoga tudi življenjska športna izkušnja.

Med tistimi, za katere je že preboj na igre velik dosežek, Slovencev ni. Vsi imajo tudi tekmovalne ambicije, nenazadnje pa tudi veliko izkušenj z največjih tekmovanj za športnike invalide. V ekipi je sicer nekaj novincev, ki bodo paraolimpijsko dogajanje izkusili prvič, po drugi strani pa tudi precej izkušenih “starih mačkov”, za katere so vsake paraolimpijske igre vrhunec štiriletnega tekmovalnega obdobja.

Med najbolj izkušene in tekmovalce z največ nastopi na igrah sodijo strelci. Ekipa trenerke Polone Sladič je na vsakih igrah jedro slovenskih udeležencev in tudi vedno pripravljena za naskok na vrh rezultatskih lestvic. Nenazadnje je bila edina slovenska medalja v Londonu 2012 strelska, dobil jo je Franček Gorazd Tiršek, ki je seveda tudi med udeleženci iger v Braziliji, ob njem pa sta v ekipi še izkušena Franc Pinter, zanj bodo igre v Riu že sedme v karieri, ter Damjan Pavlin, ki na igrah nastopa četrtič.

“Nič ti ne pomaga, če ne delaš po najboljših močeh, znanju in izkušnjah. Pa tudi sreča se mora ‘poklopiti’. Upam na najboljše, naša ekipa je delala vrhunsko, dobro in pošteno. Tudi o tem govorijo rezultati v zadnjem obdobju. Upam, da se bo to nadaljevalo, ter da sem vrnil iz Ria z nasmehom in da se bomo vsi veselili,” je Tiršek diplomatsko odgovoril na vprašanje o morebitni ponovitvi uspeha iz Londona, kjer je dobil srebro.

“Priti med prve tri je najlepše in na koncu pika na i. Pri meni naj bi bil v dveh disciplinah finale, v dveh pa morda nekoliko slabše. Upam, da če bosta dva finala, bo narejeno to, za kar smo šli v Rio,” pravi izkušeni strelec Pinter, dobitnik štirih paraolimpijskih medalj.

Plavalec Darko Đurić že več let sodi v vrh plavanja v športu invalidov, s svojim pristopom in življenjsko energijo pa je postal tudi navdih številnim drugim, ne le športnikom, ki jim daje zgled. A v Riu bodo seveda tudi zanj v ospredju rezultati, na visoki uvrstitvi računa predvsem v svojih paradnih disciplinah na 100 in 200 metrov prosto. On bo med prvimi aktivnimi športniki v Riu, nastop ga čaka že prvi dan tekmovanj 8. septembra, zato bo tudi izpustil slavnostno odprtje iger, ki je sicer tudi svojevrstno doživetje. Res pa je, da je še posebej za športnike invalide celotno dogajanje precej naporno, saj se takšne slovesnosti lahko tudi precej zavlečejo. V Riu se bo dogajanje na stadionu Maracana ob odprtju iger začelo v sredo, 7. septembra, ob 18. uri po lokalnem času oziroma ob 23. uri po slovenskem, tako da bo paraolimpijski ogenj zagorel že po polnoči po slovenskem času.

“Zanesljivo grem na osebne rekorde v vseh disciplinah, tu ni dvoma. Kje bom najvišje, težko napovem. Na 100 in 200 metrov prosto sem bil vedno uspešen, letos sem tudi osvajal medalje na evropskem prvenstvu. To so zame druge paraolimpijske igre. Živci seveda tudi malo delajo, a na srečo se z leti naučiš tudi to krotiti, tako da je manj nihanj,” o pričakovanjih v Braziliji pravi Đurić.

Slovenci so v Brazilijo sicer dopotovali že nekaj dni pred začetkom dogajanja, tudi zaradi potrebnega časa za privajanje in aklimatizacijo. Nekaj manjših težav so imeli, a kot je dejal vodja ekipe Branko Mihorko, je splošen vtis precej boljši, kot so pričakovali. Imeli pa so tudi kakšen dogodek, ki bi ga lahko opisali pod kategorijo saj ni res, pa je – tako je kolesar Primož Jeralič, njegovo kolo je kljub precejšnji bojazni lastnika, kako bodo z njim delali letališki delavci, v Rio priletelo nepoškodovano, v uvodnih dneh bivanja v Riu moral trenirati kar na rezervnem vojaškem letališču, s prijaznim opozorilom, da naj se, če bo slišal alarm, kar najhitreje spravi s steze …

Nekaj slovenskih članov ekipe, ne športnikov, pa bo imelo dvojne brazilske izkušnje. Med njimi je strelska trenerka Polona Sladič, ki že dolga leta uspešno vodi svoje strelce invalide, kot jim rada reče, nekaj let pa tudi Živo Dvoršak, letos olimpijko v Riu. Sladičeva je zato v Brazilijo potovala tako avgusta kot septembra, pred paraolimpijskimi igrami pa ima tako že dragocene izkušnje.

“Strelišče je lep objekt, morda je za paraolimpijce nekoliko majhen prostor na strelski liniji, ker je tu veliko invalidov, ki streljajo s posebnih stolov. Za nas, ki nismo vajeni močnih klim, je tudi zelo ohlajeno, na to bo treba biti pozoren. Malokalibrsko strelišče pa je zelo lepo, a zahtevno, ker ko tam začne pihati, najprej pihlja, kmalu pa nastane močan veter in razmere so izredno zahtevne,” trenerka Sladičeva opozarja na pasti strelišča v Riu.

Foto: sportida.com